Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom - ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi.

V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca če-se-prav-spomnim lansko leto prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega termina na kakršnegakoli drugega - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.

Glede potrošniške "religije", ki je tudi delno sokriva, da so cerkve ob nedeljah prazne, pa je zanimivo naslednje: Marsikateri katoliški klerik, tudi pri nas, kritizira potrošništvo kot nekaj "nekrščanskega" in v bistvu naperjenega proti ljudem. Pri tem ti farški kritiki pozabljajo najmanj dve stvari. Prva - sam Vatikan in njegove lokalne podružnice so na veliko soudeležene s solastništvom ali z vloženim kapitalom pri pogubnem duhovnem in materialnem divjanju potrošniškega kulta.

Druga - cerkev je v Evropi prva, ali vsaj med prvimi začela s potrošništvom, po principu: plačaj npr. odpustke, pa boš odrešen grehov; plačaj toliko in toliko, pa boš postal škof, kardinal; plačaj, pa bo tvoj kandidat postal blaženi, oz. svetnik,..….. Plačaj, plačaj. Z za papeža in njegove klerike dovoljšnjo količino denarja si lahko kupil/še lahko kupiš karkoli, tudi npr. cerkveni žegen za krvoskrunsko vezo med sorodniki (kot npr. prodaja dovoljenja nekemu plemiču za incest z njegovo sestro s strani papeža Aleksandra VI.)

Katoliško potrošništvo je do renesanse in reformacije dobilo naravnost bestialne razsežnosti. Tu so farji do dneva dandanašnjega presegli kakršnokoli drugo, nam poznano organizacijo. Še posebej morbidno in grozljivo: Nihče, niti komunisti in njihovi ideološki prijateljčki nacionalsocialisti, se niso, kljub dolgostoletnemu katoliškemu zgledu, »spomnili«, da bi zahtevali od svojih žrtev denar za njihovo mučenje in za hrano mučiteljem.

Še dandanes obstajajo dokumenti (mogoče celo niso preklicani), kjer so zapisane cene za inkvizicijsko mučenje - primer iz Darmstadta v Nemčiji:

Živega razčetveriti: 15 kron
Pripraviti grmado, vreči pepel v tekočo vodo: 30 kron
Sežgati živo čarovnico: 14 kron
Osebo usmrtiti z mečem: 10 kron
Človeka obesiti: 18 kron
Telo natezati: 5 kron
Odrezati ušesa in nos: 5 kron
Vpeti v stojalo: 8 kron
En udarec s koničasto palico: 1 krona
Zategovanje vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron
Izgon iz kraja: 1 krona

Ali pa naslednje: Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.«

Ja, katoliška cerkev je po mojem mišljenju zaenkrat še nepresežen zgled prenašanja čistega zla v prakso – seveda je vse skupaj vedno znova zavijano v krščanski plašček usmiljenja. Cerkev je tudi mati in ohranjevalka potrošniškega kulta, saj poleg drugega tudi dandanes kot eden najmočnejših udeležencev globalnega trga prodaja tudi odpustke, titule, svetništvo, …….. V bistvu se ni od srednjega veka do danes nič spremenilo, samo bolj previdno in v rokavicah se vse odvija.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru