Kriza se stopnjuje v svoji pojavni obliki in se bo, najverjetneje, še stopnjevala. Temu dejstvu smo lahko v veliki meri hvaležni, čeprav je simptome krize težko prenašati. Ker: koliko nas je pripravljenih spreminjati življenjski slog oz. osebno filozofijo, dokler se počutimo zdravi? Ko resno zbolimo postanemo željni sprememb. In krizo lahko primerjamo ali celo enačimo z boleznijo.

Poimenovanje krize za finančno oz. gospodarsko krizo je poimenovanje po njenih zunanjih znakih. Zelo po človeško so vlade širom sveta začele sprejemati ukrepe za gašenje požara s ciljem: čim hitrejša povrnitev v prejšnje stanje in nadaljnja gospodarska rast.

Ne bi si upal sam postaviti modela reševanja današnjega stanja, vsekakor pa si želim na glas razmišljati o smeri razvoja. Ko si zastavljamo prava vprašanja, si zastavljamo pravo smer in dobimo prave odgovore.

Zame je ekonomija nekaj lepega in dobrega. Z ekonomiziranjem naj bi si olajšali življenje in se lažje posvečali ostalim aktivnostim. Leta 1925 je bila dana napoved, da čez 100 let ne bo več potrebno delati. To naj bi nam omogočil tehnološki napredek…

Manj pomembno je, kako poimenujemo današnjo krizo: kot gospodarsko ali finančno, kot krizo vrednot ali krizo preživelih konceptov. Dejstvo pa je, da lahko bistveno prijaznejši in bolj čist svet nastane le kot posledica drugačnih vrednot.

Vrednot ne moremo na novo postavljati z nobenimi zunanjimi ukrepi; ne z ekonomskimi, ne s socialnimi, ne z okoljskimi - vrednote si razvojno postavlja vsak posameznik sam, tudi glede na trenutno stanje ozaveščenosti družbe. Lahko pa skupaj začnemo postavljati novo platformo. Odpreti si moramo možnosti razvoja boljših socialnih odnosov in posledično učinkovitejše ekonomije, razdelitve in potrošnje in posledično strpnejšega odnosa do okolja.

Možnih je več scenarijev:

- takoj aktivno pristopimo,
- še naprej rešujemo simptome in počakamo, da se kriza stopnjuje in takrat aktivno pristopimo,
- morda uspemo zatreti simptome in počakamo novo krizo in tako naprej, dokler bo šlo.

Nekaj predlogov:

- skrajšanje delovnega časa npr. na 6 ur dnevno oz. na 30 ur tedensko; preko fiskalne politike se enemu staršu za vsakega otroka (npr. do starosti 7 let) dodatno omogoči skrajšanje delovnika za pol ure dnevno oz. obema v primeru več otrok, vendar omejeno. Tako zagotovimo takoj večje število novih delovnih mest, predvsem pa se razbremenimo in si damo možnost ukvarjanje z drugimi aktivnostmi, ne zgolj s fizičnim »preživetjem«,

- zniža se masa plač za določen odstotek (npr. 25 %),
- uvede se univerzalni temeljni dohodek,

- ljudem se razdeli za zelo majhno najemnino državna (oz. občinska) zemlja za vrtove - tako se nekoliko dvigne blagostanje, zagotovi kvalitetnejšo prehrano, predvsem pa poglobi stik z naravo,

- podpre se ekološke oz. sonaravne aktivnosti,

- razvoj »človeške infrastrukture«; to je več oz. boljša ponudba »neprofitne sprostitve«: bolj odprimo parke, igrišča, otroška igrišča, rekreacijske terene oz. dajmo jim vsebino; ljudem približajmo knjižnice, kulturne dejavnosti; šole in druge javne ustanove naj bodo bolj odprte za druženje, človekoljubne in druge neprofitne aktivnosti,

- povišajmo investicije v človeka (npr. konkretno: raje, kot da gradimo nove šole, jim »dajmo dušo«), poseben poudarek dajmo vrtcem in osnovnim šolam – potrebujemo nov, prijaznejši pristop k vzgoji in izobraževanju,

- nevladnim organizacijam (osebno mi ni všeč ime »nevladne« organizacije, vendar ne poznam boljšega) dajmo večjo težo oz. jim omogočimo boljše delovanje,

- podprimo razvoj novih konceptov in inštitucij; ne podpirajmo zgolj nadaljnji razvoj starih raziskav, konceptov oz. inštitutov,

- zmanjšajmo investicije (najbolj v obrambo, manj v infrastrukturo),
- razmišljajmo globalno, delujmo lokalno; ustanavljajmo lokalna, zdrava jedra delovanja,
- zavejmo se, da ne potrebujemo stalne rasti DBP,
- na novo definirajmo vlogo denarja: naj nam služi predvsem kot menjalno sredstvo.

Ustvarimo si izviren, slovenski koncept in ga zagovarjajmo v EU. Verjamem, da je EU odprta za pametne rešitve in jih tudi podpira kot »vzorčni primer«. Slovenija je ravno prav velika in majhna za prijazen eksperiment. Če ne uspemo zainteresirati EU, tudi prav.

Lahko si poiščemo težave povezane z naštetimi ukrepi, tudi sam jih lahko nekaj naštejem. Lahko pa se soočimo in ustvarjalno razmišljamo ter verjamemo v rešitve. Dosezimo obči konsenz. Potrebno je soglasje vseh udeleženih. Na nas je, da se odločimo in realiziramo boljši svet – takoj.

»Krizo« sprejmimo in se vprašajmo, zakaj se je v resnici zgodila. Naredimo kaj Dobrega, česar doslej še nismo, in v tem uživajmo. Predvsem pa se prenehajmo intenzivno ukvarjati z odpravljanjem recesije oziroma njenih simptomov. Stvarem, s katerimi se preveč in napačno ukvarjamo, damo dodatno moč.

Mali, kozmetični popravki naj nam bodo zgolj za vzpodbudo, ne za cilj. Začnimo vsak pri sebi. Dopustimo si mirno, ustvarjalno občutiti, kaj dobrega lahko ponudimo sebi, drugim ljudem in naravi. Kako počnemo stvari je celo pomembnejše od tega, kaj počnemo.

Spoštovani premier Borut Pahor, predsednik RS dr. Danilo Türk, vlada RS, menedžerji in vsak izmed nas: aktivirajmo srčne energije, mentalne energije naj bodo zgolj orodje.
Ti dnevi so lahko prelomni. V petek 12. junija bodo vlada in gospodarstveniki združili moči.

Srečno.

Aleksander Batič, INTERSO Integracija ekonomskega razvoja, sociale in okolja

Koper, 10. junij 2009