napisal: Jakob Richter

2. poglavje
Štiftarstvo se je torej izrodilo v skakaško gibanje, ki je ljudsko lahkovernost in preplašenost privedlo do skrajnih meja. Najznačilnejši znaki te zablode so bili naslednji: mučenje samega sebe, krčevito zvijanje telesa in oči, metanje na zemljo in ponovno dvigovanje v zrak, pripovedovanje o zamaknjencih in prikazovanjih, zahteve po postavitvi kapel, da odvrnejo božje kazni.

Proti skakačem sta nastopila svetna in cerkvena oblast, vendar jih s silo štirideset let nista mogli umiriti. Nekateri duhovniki so se dali pregovoriti in so jim na odkazanem kraju opravljali službo božjo.

Skakači so po vzgledu štiftarjev začeli graditi svoje cerkve, v njih so opravljali svoje bogoslužje, katerega bistveni del je bilo spokorno mučenje samega sebe. Znana sta le dva primera, na Gorenjskem v jeseniškem kotu in na Ostrem vrhu nad Lučanami, da so si prisvojili že obstoječe cerkve. Vendar se formalno niso nikoli ločili od katoliške verske skupnosti, temveč so neprestano nadlegovali cerkveno oblast, da jim dovoli postavljat nove kapele. Nastopali so le proti tisti duhovščini, ki jim je skušala onemogočiti njihovo početje. Te pa je bilo čedalje več, saj njihovih verskih vaj ni bilo mogoče uskladiti z obstoječo versko prakso. Prebivalci Planine pri Postojni so v svoji peticiji nadvojvodu sami priznali in poudarili, da krčevito množično zvijanje na Planinski gori (Žingerle) ni goljufija, temveč neka neznana bolezen, ki se polašča odraslih in otrok. Sodobna psihiatrija bi verjetno ugotovila vzroke in narave te bolezni ter presodila, kako bi jo bilo mogoče odpraviti. Tedaj pa ni bilo nikogar, ki bi to bolezensko stanje po mirni poti onemogočil. Nasilje s katerim je nastopila oblast, pa je imela prav nasproten učinek: gibanje je postalo množično. K temu je znatno pripomogla tudi tedanja religiozna in politična zmeda v deželi.

Prvo podrobno poročilo o tem pojavu je napisal oglejski vizitatator Pavel Bisanti 10. Oktobra 1584. Opisuje dve »prerokinji« v Šmavru pri Gorici (S. Mauro all Isonzo), ki jima je bilo razodeto, da je v bližini neka cerkev pod zemljo in da morajo na istem mestu postaviti drugo. Vizitator je šel na tisti kraj in videl zidovje opustošene cerkve, ki so ga med tem na tistem mestu izkopali in zraven postavili leseno kapelo. »Prerokinji« sta mu pripovedovali, da sta tam videli čudežna znamenja in sta začeli delati nenavadne kretnje, kakor da bi bili božjastni. Pridružilo se jima je kakih dvesto ljudi, ki so njune gibe posnemali. Množica je polagoma naraščala. Prinašali so razne darove za zidanje nove cerkve. Vizitator v svojem poročilu dvomi, da bi bila to samo goljufija hudobnih prevarantov, ki bi hoteli položaj izkoriščati sebi v prid. Množica mož, žena in otrok bi po njegovem prevaro razkrila in povzročitelje razkrinkala. Ni pa jim hotel dati dovoljenja, da bi se smelo v leseni kapeli maševati. Obvestil je o pojavu deželnega glavarja v Gorici, ki se je odločil, da bo voditelje te družbe zaprl.

Skoraj istočasno z dogodki v Šmavru so se pojavili skakači na Planinski gori pri Planini na Notranjskem. O njih je imel na osnovi spisov kranjske deželne gosposke (Deželni protokol IV, 05) dne 8. Oktobra 1863 v Ljubljani Av. Dimitz predavanje v zgodovinskem društvu za Kranjsko. Kot začetnico tamkajšnjega gibanja navajajo Marušo Pogrlic, ki je bila poročena z Lenartom Medud. Maruša je trdila, da je imela pri belem dnevu prikazen Kristusa in Marije, ki sta ji naročila, da mora oskrbeti postavitev cerkve na Planinski gori. Za spreobrnitev človeštva se mora ves svet »mučiti«. Cirkniški župnik Vincenc Peg in planinski vikar Gregorij Ravnikar sta gibanje od kraja podpirala, ker se jima ni zdelo sumljivo. Deželni upravitelj in vicedom pa je ukazal Marušo prijeti in jo na skrivaj spraviti v Ljubljano. Proti ostalim udeležencem je zapovedal strogo nastopiti in jim zagroziti , da jim bodo odvzeli kmetije. Bal se je splošnega upora tamkajšnjega prebivalstva. Arhidiakon Polydor de Montagnana, ki je bil tedaj vrhovna cerkvena oblast v deželi, pa je odredil, da so morali cerkev, gotovo leseno, ki so jo medtem postavili na Planinski gori, zapreti. Vse to pa ni nič pomagalo. Dne 3. decembra 1584 se je proti volji domačega župnika zbralo v Ribnici nad 600 ljudi, ki so šli v procesiji na Planinsko goro k »Novi Štifti«, zahtevali tam izpustitev Maruše in glasno zatrjevali, da raje umrejo, kakor da bi popustili v svojem početju. Množica je pred zaprto cerkvijo narasla na 1000 ljudi. Nato so v zaklenjeno cerkev vdrli in se v njej mučili. Od tu se je skakaško gibanje bliskovito širilo na vse strani. Pojavili so se v Cerknici, na Vrhniki, v Osilnici, na Ortneku in kmalu tudi na področju loškega gospostva. V Preddvoru in na Polhovem gradcu so se izoblikovale »mučeniške« skupine. Na Igu so se zbrali v župni cerkvi in šli nato v procesiji na Planinsko goro. Imeli so tudi svoje govornike, ki so jih pozivali, naj se mučijo in rešijo svet pogube. Deželna oblast je odredila, da je treba cerkev na Planinski gori podreti, darove in cerkveno opremo pa zapleniti. Nadvojvoda Karel je dodatno zapovedal, da morajo povsod štiftarske kapele požgati in vse zbrano premoženje odvzeti. Ko je bil ta odlok razglašen,se je v Cerknici zbralo posebno odposlanstvo, ki je primoralo župnika, da je šel z njimi v Celje in Gradec. V Celju pri arhidiakonu Montagnani niso ničesar dosegli. V Gradec pa so nesli nadvojvodi Karlu pismeno prošnjo, da bi smeli na Planinski gori, po cerkvenih predpisih postaviti cerkev v božjo čast. V prošnji so tudi pojasnjevali, da ni njihova ravnanja nikaka goljufija, temveč, da je skakakštvo neke vrste bolezen, ki jo pošilja Bog. Vendar tudi ta njihova pot in prošnja nista rodila uspeha. Na Planinski gori sicer stoji Marijina cerkev, ki jo je po Valvasorju postavil 70 let pozneje (l. 1657) tedanji cirkniški župnik Jurij Cimerman. V tistem času pa o skakaštvu ni bilo več sledu.

L. 1584 so se pojavili »marterniki« tudi na Gorenjskem. V okolici Jesenic, Koroški Beli, Hrušici, in v Beli Peči so bile njihove postojanke. To skupino je vodil mladi fant Jeronim Stopistran, ki je bil somnabulist in se je predstavljal ljudem kot Kristus. Polastili so se cerkve v Koroški Beli, kjer je imel Stopistran svoje predstave. Njegova skupina je bila najbolj sorodna prekrščevalcem. Imenovali so se med seboj bratje in sestre, imeli so skupno premoženje in odrekali so davščine cerkveni in svetni gosposki. V opustitvi vseh dajatev so ji začeli posnemati prebivalci v loških in tolminskih hribih, kar je seveda zbudilo ogorčen odpor pri oblasti. Kolovodja Stopistran so kmalu prijeli in vrgli v ječo, kjer je žalostno končal. Polagoma se je tudi njihovo gibanje umirilo.

1 Gradec je bil nekaj časa glavno mesto Habsburžanov.
2 Iz članka ni jasno ali je bila nova cerkev postavljena na istem mestu, kakor prejšnja skakaška lesena cerkev. Vendar sem mnenja, da je stala skakaška cerkev, drugje kakor sedanja Marijina cerkev. (Kihnem 2x.)
3 Mesečnik.

Vse je že kazalo, da so ljudje na bolestno zablodo skakaštva pozabili, ko se je v začetku 17. Stoletja na novo pojavilo v Moravčah. Tu sta bila voditelja dva kovača, oče in sin, Gašper in Luka Goleš. O moravškem dogajanju imamo več poročil. Poleg kranjskih deželnih protokolov (XV, XVI, 108) je podrobno o njih poročal nuncij Janez Krstnik Salvago, ki je na papežev ukaz v letih 1607 in 1608 opravljal kanonično vizitacijo v naših krajih južno od Drave. V naselju Gradišče pri Moravčah sta ta dva »preroka« na nekem škednju od leta 1602 dalje prirejala nočne sestanke za okoliško prebivalstvo. Luka se je pred zbranimi udeleženci metal na tla in krčevito zvijal, padal v ekstazo in je po zopetnem osveščanju trdil, da je gledal sv. Duha in Kristusa. Pripovedoval je, da je dobil naročilo, naj na bližnjem hribčku postavijo cerkev sv. Barbare. Pokazal je neverjetno drznost in vztrajnost v svoji zamisli. Petkrat je bil zaradi svojega ravnanja zaprt, pa zopet izpuščen ali pa je ušel iz ječe. Miloščino, ki so jo na tem kraju zbrali, je oblast zaplenila. Na nuncijevo priporočilo so jo razdelili med kapucine in jezuite. Končno je bil na zahtevo papeževega nuncija po ukazu nadvojvode Ferdinanda 11. Septembra 1608 v Ljubljani obsojen na 12 let galeje. Ko so ga gnali v Trst, je stražnikom ušel. Vrnil se je v svoj domači kraj in nadaljeval s svojo »službo božjo«. Kaj se je nazadnje z njim zgodilo, ni razvidno. Po vsej verjetnosti je tudi zaključil svoje življenje v ječi. Kranjski deželni protokoli poročajo 1637 še o enem skakaču s priimkom Ozebek, ki so ga takoj prijeli in izročili verski komisiji.

Komentarji:
Škoda, ker vizitator ne opiše teh gibanj dveh prerokinj.

Torej je v Šmavru resnično stala tam poprej cerkev in sta prerokinji resda uvideli sveto mesto.

Proti skakaškemu gibanju je nastopila cerkvena in posvetna oblast (ker niso želeli plačevati davkov ali pa zato, ker so motili t.i. družbeni red).

Za vas pripravlja tekst o Skakačih: Au Šofer.