Če prav razumem misel, naj bi šlo za nekakšen dvojni silogizem. Najprej imamo podmeno, da bog zanesljivo obstaja. Predpostavljam, da gre tu še za apriorni »credo«, čeravno bi trditev lahko razumeli tudi kot »posteriorno«, saj je izpeljana iz zavesti o lastnem obstoju.

Sem, bog torej obstaja.

Še pred tem, bi lahko seveda rekli, da najprej mislim.

Mislim, torej sem.
Sem, bog torej obstaja.

ergo

Mislim, bog torej obstaja.

Pri čemer je popolnoma vseeno, kaj mislim – tudi, če slučajno mislim, da boga ni, to ne spremeni zadeve, saj že samo dejstvo, da mislim, dokazuje nasprotno – to je, da bog obstaja. Tako imamo zaključen prvi vase zaprt krog »sklepanja«, značilen za večino apologetskih zvijač.

Sledi trditev, da poznam boga toliko kot sebe. Tudi iz uporabe velikih začetnic bi lahko sklepali da je On Jaz, torej Bog sem Jaz. Iz tega seveda ne moremo že kar takoj sklepati, da sebe ne poznamo dovolj. Razen če seveda ne obstaja nek absoluten imperativ, ki nas sili k spoznavanju vsega.

Sedaj pa recimo, da bi besedo bog zamenjali z besedo hudič.

Hudič je tako zanesljivo kot sem jaz,
poznam Ga toliko kot Sebe,
kar pomeni, da se še ne poznam dovolj.

So namreč ljudje, ki v obstoj hudiča verjamejo bolj, kot verjamejo sami vase. Vseeno se nam mora tako izražena misel zdeti nekoliko čudna, tudi manj logična, a le zato, ker imamo o hudiču povečini zelo drugačno predstavo. Gre torej izključno za naš pred-sodek, ki temelji predvsem na predpostavki, da je spoznavanje hudiča »manj rentabilno« od spoznavanja boga, oziroma po domače rečeno - hudiča je dobro prepoznati (verjeti, da obstaja), a veliko manj prijetno spoznati!

Najbolj absurdno pri tem pa je, da večina vernikov hudiča priznava kot ločeno (eterično) substanco, ki NI del boga, čeprav je IZ boga. Samo golo sklepanje torej lahko ostane isto oziroma adekvatno tudi v primeru hudiča – če lahko razmišljam o hudiču, lahko razmišljam, torej sem. Hudič torej dokazuje moj lasten obstoj in moj obstoj dokazuje obstoj hudiča. Navsezadnje je vse, kar si zamislimo, lahko najprej ali celo izključno samo v našem umu, vključno z bogom, hudičem ali če hočete s stolico, na kateri ravnokar sedim.

Stolica na kateri sedim je tako zanesljivo kot sem jaz,
poznam Jo toliko kot Sebe,
kar pomeni, da se še ne poznam dovolj. (Domnevam pa, da vendarle nisem tako lesen.)

Nazadnje pridemo do Sokrata, ki je rekel: »Vem samo to, da nič ne vem!« ali po krščansko (gnostična varianta) – vem, samo to, da bog obstaja. Kar pomeni, da o bogu, razen tega,da je, ne vemo nič in ne bomo nikoli ničesar izvedeli. (Če ne bom »iluminirani« od tega ali onega šarlatana.)

In tako imamo pripravljen ribnik, kjer lahko množica menihov, modrecev, klerikov, spiritualnih brzomislecev, mesijanskih avatarjev, samozavedajočih se kontemplatorjev in vu-du mojstrov ribari v kalnem, kolikor jih je volja. Vsakdo lahko prodaja svojo Resnico, svoje Spoznanje, svojo transcendentalno, metafizično Štorijo, in na koncu vedno ostane pameten, ne da bi ga bilo mogoče kjerkoli postaviti na laž ali soočiti z empiričnimi dejstvi, saj so tudi ta – onstran vsakega spoznanja in »resnice« oziroma so, v najbolj tržno domiselni varianti spiritualizma, samo čista iluzija.

Credo quia Absurdum

[ Odgovori na to | # ]