Srečal sem starca.
"Ali imaš čas?" sem vprašal. "Rad bi te nekaj vprašal."
Starec se nasmehne:  "Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"
"Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?"

Starec odgovori:
"Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci. Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje. Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti. Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: "Kot oče, kateri so tisti življenski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?"

Starec je odgovoril z nasmehom:
"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar  lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo.
Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

Prejeto po e-pošti