Meditacija je tako, kot globoko izpolnjujoča duhovna vaja, postajala del mojega vsakdana. Med vajo sem poizkušal biti pozoren na svoje notranje telo, kolikor je bilo mogoče. Najprej mi je uspevalo za nekaj sekund. Nekaj sekund je bila popolna mirnost, tišina. Nobene misli, nobenega čustva.

Hipec nepozornosti in že se je pojavila misel, ki mi jo je v večini uspelo takoj zaznati in sem se takoj spet vrnil nazaj v tisto dimenzijo ne-uma, dimenzijo miru in tišine, čiste zavesti. Pri prvih vajah meditacije sem kar nekaj časa sledil miselnim projekcijam, preden sem se zavedel kaj počnem.

Vse bolj sem ugotavljal, da med tem, ko zaznavam svoje notranje telo, ko zaznavam to dimenzijo tišine v meni, z lahkoto zaznavam tudi vso okolico, ki me ne moti, v meni ne povzroča nobenih neprijetnosti, ne glede na to kaj se dogaja okoli mene, torej ne glede na to kakšne signale zaznavam iz okolice. Preprosto dopuščam vsemu biti.

Vsa ta izkušnja med samo vajo pa se je vse bolj selila tudi v moje realno življenje. Opazil sem, da neprimerno mirneje reagiram na vplive iz okolja. Še tako pereče dogajanje, še tako jezen človek v moji bližini, še tako neumna in nora dejanja mojih bližnjih ali pa nekaterih drugih ljudi... v meni niso več vzpodbujala nemira in neprijetnih čustev. Ostajam vse bolj miren in sprejemam vse kar je, vsako dogajanje, vsako vsebino kot neko trenutno resničnost.

Mnoga dogajanja, mnoge reči v vsakdanjem življenju so izgubile svojo pomembnost. Kaj bodo drugi rekli...tiste opazke mimogrede, ki so me včasih zbodle...zbledele so želje po dobrih avtomobilih, motorjih, hrepenenja po visokih ciljih, po lepih ženskah. Nasploh sem ugotavljal, da nimam več želja, ki jih je bilo včasih na kupe!

In nekatere druge reči so pridobile na pomembnosti...kakšno hrano uživam...pozornost med samim govorjenjem med pogovorom...red in disciplina v vsakdanjem življenju...odnosi z ljudmi nasploh.

Med meditacijo mi je uspevalo vse dalj časa ostajati v tisti dimenziji miru, brez miselnega hrupa. Trajalo je po občutku že kakšno minuto. Mirnost v meni je vse globlja. Zdaj je lahko okoli mene nemir, lahko je dretje, jaz onkraj tega nemira zaznavam tisto mogočno vseprisotno tišino. Lahko me obtožujete lahko zaničujete, v vsem tem zgolj gledam resnico. Umsko obvladana zavest se pojavlja na milijone različnih načinov. Vsebina, ki tako prihaja iz ljudi v svetu mišljenja kot beseda je torej v tisti globlji absolutni gledanosti popolnoma nepomembna.

Pričela se je pojavljati neka globoka radost, vedno prisoten občutek miru, globoke tišine, ki je neodvisna od nemira v okolici. Vse bolj zaznavam to dimenzijo, ki je rečem enostavno globoka spokojna tišina. Še vedno sem lahko žalosten ali pa vesel, toda v meni je globoko vseprisotna ta dimenzija radosti in miru, na ketero zunanje relativno pomembne okoliščine nimajo nobenega vpliva.

Kolikor je mogoče sem...zdaj...počnem eno stvar ob enem, vso zavest usmerim v to početje. Ko se zjutraj zbudim ne dopuščam aktivnost mišljenja o utrujenosti. Preprosto vstanem, počutim se vse bolje. Ko ob teh majskih jutrih iz barjanskih travnikov opazujem prihod sonca, življenje, ki diha vsepovsod naokoli, race in vrane, ki so izgubile strah do mene in me včasih iz metra ali dveh opazujejo med okopavanjem zelenjave, vsaj dokler se na oddaljeni cesti ne pojavijo prvi avtomobili in se prične kaliti življenje...

Tudi ljudje okoli mene se spreminjajo, vsaj v relaciji do mene so bolj umirjeni, pozorni na svoje besede...

Zadnje čase meditiram takoj ko nimam kaj drugega početi. Kjerkoli sem se enostavno poglobim v svoje notranje telo, tako tudi veliko lažje zaznavam vse kar se dogaja okoli mene. Za to ne potrebujem nobenega dodatnega truda. Tudi fizično se počutim veliko bolje kot pred leti.

Ko jezdim konja po neokrnjeni naravi, občutim tisto globoko povezanost s tem živim bitjem. Moja mirnost, tudi v konju sprošča mirnost in tista nagonska pozornost na vsak šum, na vsak premik, ki je pri divjih konjih močno prisotna se nekako umirja. Nekatere živali imajo močno prisoten čut s katerim zaznavajo in "čutijo" človeka.

Meditacija je torej tisti duhovni ritual, ki postopoma prinaša spoznanja o skrivnosti življenja tukaj in zdaj.