Evropska poslanka Ljudmila Novak, NSi, je v oddaji Trenja (16.4.2009) izjavila, da se je predhodni papež opravičil za vse zločine katoliške cerkve v zadnjih dva tisoč letih.
Večina vernikov verjame, da je bilo opravičilo iskreno, tako tudi evropska poslanka. Toda kako vemo, kdaj je opravičilo iskreno? Preprosto preverimo kaj je o tem rekel Jezus: »Spoznajte svoje grehe, obžalujte, popravite, kar je mogoče popraviti in tega ne počnite več.« Zgolj uradno opravičilo, ki ga je pokojni papež Voitila javno izrazil pred desetletjem, je za odkup storjenih grozodejstev mnogo premalo, da o materialnih povrnitvah prizadetim sploh ne govorimo. Gospa Novak, če bi vas nekdo okradel in bi se potem želel opravičiti, kakšno opravičilo bi za vas bilo iskreno: Da se vam samo formalno opraviči, ker vas je okradel, vendar vam okradeno ne vrne, ali da se vam opraviči, iz srca obžaluje to dejanje in vam nakradeno blago vrne ter vam zagotovi, da vam tega nikoli ne bo več storil

Če bi izbrali drugo opravičilo, zakaj potem verjamete v iskrenost papeževih besed? Zakaj javno ne pozovete katoliško cerkev, da naj vrne vso naropano bogastvo, ki verjetno znaša več sto milijard evrov. Verjetno vam je znano, da je cerkev v preteklosti na najbolj sramotne načine prišla do bogastva, veliko teh podatkov je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar in pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je rimskokatoliška cerkev. Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.

Vendar dvomov o iskrenosti papeževega opravičila še ni videti konca. Cerkev je torej leta 2000 po papežu Janezu Pavlu II. dala pojasnilo, ki pa ne pravi, da se je kot cerkev pregrešila s križarskimi vojnami, z inkvizicijo, z zločini nad ljudmi, nad skupinami ljudi in z iztrebljanjem celih ljudstev, ampak da so, na žalost, grešili pač posamezni kristjani - prestopki, ki jih je treba obžalovati. Takratni papež je to prodal kot veliko mea culpa svoje cerkve. V resnici to ni nič drugega kot velika laž. Obstaja namreč veliko papeških bul, proklamacij za inkvizicijo, za preganjanje čarovnic, za preganjanje judov. Samo za preganjanje judov obstaja okrog 30 papeških bul, uradnih papeževih spisov. Papež torej ne more kar tako trditi, da so posamezni njegovi sledilci storili prestopke, ki jih je treba obžalovati.
Da bomo bolj razumeli cinične izjave bivšega papeža, se za trenutek ozrimo na to mračno poglavje vatikanske cerkve. Znano je, da je v Ameriki s privolitvijo cerkve, pod njenim vplivom in sodelovanjem šlo v smrt strahotno veliko število ljudi. Žrtve osvajanja Amerike ocenjujejo na 100 milijonov ljudi. Omembe vredno je v tem kontekstu, kako je prejšnji papež, ko je obiskal te dežele, okrancljal sramotna dejanja cerkve. Govoril je o »občudovanja vredni evangelizaciji« (vir: Spiegel Special, 3/2005), ki so jo smeli izkusiti tamkajšnji ljudje. Ko je bil na Haitiju, enem od številnih svojih potovanj – samo na Haitiju so pobili več kot milijon Indijancev – je papež rekel, da je cerkev prišla tja, »da bi oznanjala Kristusa, odrešitelja, da bi branila dostojanstvo domorodcev, se zavzemala za vaše nedotakljive pravice, da bi vašim prednikom predočila Božje kraljestvo …Takrat se je tukajšnje ljubljeno ljudstvo odprlo za vero v Jezusa Kristusa … Slava gospodu, ki me je vodil sem, na kontinent, kjer je gospodu v slavo in čast napočil čas odrešitve.«
Ni moč dojeti! Sto milijonov ljudi izgubi življenje in papež govori o »času odrešitve«, ki se naj bi takrat začel. To je spet primer, kako duhovništvu še danes uspeva zamegliti možgane širokim množicam prebivalstva.

Gredi Čede, Ivančna Gorica