Vedno znova se vračam nazaj v preteklost in obujam kako je bilo.
Obujam stare rane in iščem njihovo ponovitev v sedanjosi.
Vedno znova sem ogrožena zaradi preteklosti, ne znam popustiti in iti naprej. Pa se sprašujam kaj me zadržuje tam.

Ne znam odpuščati stare grehe pod pretvezo, da sem samo previdna in hočem biti sigurna, v resnici pa ne ne znam sprejemati ljubezni in vztrajam v okoliščinah, kjer mi moj ego lahko vedno znova zadaje bolečine.
Bojim se spustit, nenehno se oziram nazaj za smernice za naprej. Bojim se, strah me je, ker ne zaupam.

"Ljubim te!" mi reče, jaz pa ne morem reči, da je to dovolj.
Nisem prepričana vase in ustvarjam okoliščine, ki so takšne.

Toliko hrepenim po ljubezni, pa je ne znam sprejeti, ko pa jo dobivam, sem je nevredna in ustvarjam okoliščine, ki to dokazujejo, zato vedno znova vztraajam v bolečini, vedno se vračam vanjo, ker mi je poznana, v njej se počutim živo.

Tako nesigurna sem v sebi, nesamozavestna, tako si želim biti srečna, pa pozabljam, da moram biti samo resnična. Moram biti prava jaz, svoje bistvo.

Oklepam se preteklosti, ne odpuščam, vztrajam v zameri, nenehno odpiram stare rane, smilim se sama sebi in nato jočem, da nisem ljubljena. V resnici ne verjamem da sem, v resnici se počutim nevredna ljubezni in ker sem tako dolgo živela s tem prepričanjem, ga sedaj ne morem spremeniti, zato ustvarjam takšne okoliščine ali pa jih podoživljam, da si lahko to vedno znova dokazujem.

Ne verjamem, ne v resnici, da sem vredna ljubezni, verjamem, da imam pravico do sreče. Oklepam se, navezanost je tako močna, da sem odvisna. Kaj bi se zgodilo, če bi popustila in spustila, napravila bi prostor novim okoliščinam, nekaj drugega bi vstopilo v moje življenje.

Hočem se zavarovati, pa samo sebe režem znova in znova.
To je strah, grozen strah. Nepoznavanje svoje vrednosti.
In to razmerja naredijo, izpostavijo te tam, kjer si najšibkejši. Razgalijo te. Pokažejo ti vzorce, ki jih oživljaš. Merilo kako sam sebe ceniš, ljubiš in spoštuješ.

Ljubezen pa je vendarle tu, čaka vztrajno, da jo prepoznam, da jo začnem sprejemati takšno kot je. Ppreizkušam, ne popuščam.
Nadziram, ne sproščam.
Pridigam, ne odpuščam.
Držim, ne spuščam.
Oklepam, ne razširjam.
Vztrajam, ne prilagajam.
Popravljam, ne sprejemam.
Kaznujem, ne ljubim.

Kako dolgo me bo še ljubil takšno?
Kako dolgo bo zdržal?
Zakaj si ne zaupam?
Ker ne čutim ljubezni?!