|  Ob nedavnem hudem potresu v Italiji sem se spomnil na članek pokojnega zgodovinarja dr. Franceta Susmana, ki je med drugim tudi ugotovil, da se je zelo veliko potresov v preteklosti zgodilo ravno v času dveh največjih cerkvenih praznikov, velike noči in božiča.
Citiram: »Vsi Evropejci so 12.4.1998 ravno sedli k velikonočni pečenki, ko so se v Posočju in v Sloveniji ob 13. uri tla zamajala. Tudi leta 1895 je bil rušilni ljubljanski potres na velikonočno nedeljo, ko so ljudje ravno legli k počitku po obilnem praznovanju "zmage življenja nad smrtjo" in Črnogorci so se pripravljali 1979 zjutraj na velikonočno praznovanje, ko je zabobnelo.
Zadnji cunami pa je presenetil ob božiču. Nepričakovana smrt ima navadno zelo hude posledice. Za oba praznika se pokolje na stotine milijonov živali. Po Einsteinovem zakonu trpljenja (internet: EPW) se groza iz klavnic in iz laboratorijev s poskusi na živalih širi po določenih fizičnih zakonih, dokler se ne razbremeni v ujmah, zlasti potresih. Zakon groze raziskujeta v New Delhiju prof. dr. Madam Mohan Bajaj in dr. Vijay Ray Singh.«
Potres v Italiji se je zgodil v velikonočnem času. Je to spet naključje ali pa gre morda verjeti znanstvenikom? Je tudi to naključje, da je, po poročilih italijanskega kulturnega ministrstva bilo v potresu največ škode na cerkvenih stavbah? Mnogi ne verjamejo več v naključja, ampak verjamejo v duhovni zakon setve in žetve oziroma zakon akcije in reakcije.
Morda je porušenje cerkvenih zgradb samo žetev katoliške cerkve, ki z blagoslovi živalskih trupel podpira masovno klanje živali za veliko noč in božič. Po nauku katoliške cerkve živali nimajo duše in jih lahko izkoriščamo v različne namene: za hrano, obleko, lov, razvedrilo, znanstvene poskuse.
Damjan Likar
Ostrožno pri Ponikvi 26
3232 Ponikva
|
NE ZAMUDITE
So potresi ob veliki noči in božiču naključje?
Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 9. april 2009 @ 13:21 CEST
Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve (D.z.u.ž.c.) www.zrtve-cerkve.org lahko preberemo v brošuri:
Cerkve iz kamenja niso potrebne!
Zato: Izstopite, niste sami !
sledeče misli glede odnosa cerkvenih, bibličnih kristjanov do živali:
Zavest, da je Bog v vsem, kar nas obdaja, nam pomaga. Obstaja v vsakem človeku, v štirinožnih prijateljih, v travni bilki pa tudi v sicer neopaznih bilkah v zelenem pasu sredi avtoceste. Bog diha celo v delih motorja osebnega vozila, v produktu industrializiranega človeka.
Mi in vse, kar nas obdaja, živi le, ker vse prežema Božji dih. Božji dih prežema naše lastno dihanje, in kar vidimo ali otipamo z zunanjimi čuti, ni pravo bistvo tega, kar nas obdaja. Kdor se je naučil, da nekoliko pazi na to realnost za vidnimi stvarmi, bi lahko vadil, da se postopoma povezuje z notranjim bistvom v vseh življenjskih oblikah - na sprehodu na primer z drevjem in grmičevjem na robu poti, s polji, pticami, oblaki na nebu in še marsičim. Če hočemo, se lahko vedno znova ponotranjimo ter zapremo oči. Preko sluha nato okrepljeno sprejemamo vtise: šumenje vetra, čirikanje murnov, žuborenje potoka. Ko pa nam uspe, da za nekaj časa miselno utihnemo, se nam razširi zavest ter šumenje vetra mogoče doživimo kot pesem vetra. Ali se nam nenadoma zdi, da oblika grma pulzira ter istočasno dobiva močnejše in bolj ljubke obrise. Pesmi vetra pustimo, da priteka v nas kot zrak, ko vdihnemo. Sevanje grma enostavno sprejmemo vase. Medtem ko to dopuščamo, morda v sebi začutimo, kaj nam želi povedati pesem vetra ali oblika grma. Bog vas sreča tudi v vsaki živali, v teletu, ki ga tepejo v klavnici in joka pred smrtnimi rezi. Tudi v mački je, ki se je pri vas udobno namestila na okenski polici. Diha v slonu v Afriki, v kenguruju v Avstraliji in v nemški divji svinji. Polagoma lahko občutimo, da so življenjske oblike okoli nas del nas, potem npr. nimamo srca, da bi se brezsrčno prepirali, ubili žival ali použili ubito žival. Ne bi nepremišljeno izpulili rastline ali je namerno iztrgali.
Kajti kdor stori to, zaničuje Boga v rastlini, ki je bila ustvarjena, da njemu, človeku, služi in ne, da jo maltretira.Tudi v kamnu in v vsakem zrnu peska je Bog, je vsa neskončnost že položena v Boga in čaka na svojo evolucijo v višje oblike življenja. Tako je vse stvarstvo stalno utripajoče delo Božje ljubezni, v kar samo človek moteče posega od pradavnine, s čimer je v eonih spremenil tudi živalski, rastlinski ter mineralni svet. Tako so npr. živali sprejele človekovo agresijo ter jo shranile v svojih genih. Prvoten ropar je vendar od Boga odpadli človek, ki pleni po zemeljskem planetu ter izkorišča vse, kar lahko dobi v roke in obtožuje svojega boga, ko mora žeti, kar je sam posejal. Vendar ta nedostopni cerkveni bog, na katerega verniki projicirajo del svoje lastne zlobe, ni identičen z Bogom Stvariteljem, ki je enak Bogu v naši notrini.
To pa pomeni tudi: Kdor ubija živali, iz katerega koli razloga, ubija življenje iz Boga ter s tem postane nasprotnik življenja iz Boga. Cerkev pa najde vedno nove izjeme, s katerimi dovoljuje ubijanje ljudi in živali ter blagoslavlja morilska orodja, če so jih le na "pravi" strani uporabili.
Prehrana župnikov
Pogled na naš planet zemljo nam dostikrat kaže slabo sliko. Zemlja je v začetku 21. stoletja kot v vročici. Človeštvo je velikega človeka zemljo, zemljino dušo, predvsem v 20. stoletju toliko maltretiralo, da tega zemlja ne more več prenašati. Zdaj se vročični planet trese ter se poskuša otresti vsega zla, ki mu je bilo prizadejano, zaradi česar je zbolel.
Institucija cerkev ter cerkvenokristjanski zahod, ki ga je oblikovala, sta pripeljala do tega, da se "odrešitev in Kristus" nanašata izključno na človeka, živali ter narava pa so podvržene človeku na milost in nemilost. Človek pa pri tem brez narave in živali ne more preživeti niti ne more pridobiti prave izkušnje Boga, ko istočasno muči in ubija svoja sobitja. "Živali se lahko poslužimo za prehrano ter oblačila", piše v aktualnem katoliškem katekizmu (št. 2417). In: "Medicinski in znanstveni poizkusi na živalih so moralno dopustni v razumnih mejah, ker prispevajo k temu, da se človeško življenje zdravi in reši."
Toda beda in muka naših živalskih prijateljev nikoli ne moreta prispevati, "da se človeško življenje zdravi ter reši". "Kar človek seje, bo žel". Te Pavlove besede veljajo tudi za naš odnos do živali. Nobenemu človeku se ne želi, da to verjame šele potem, ko se je pri njem že začela žetev.
Danes bi bilo o tem znano veliko več, če bi bili prvi cerkveni teologi številna poročila o Jezusu in živalih sprejeli v svojo biblijo. Toda viri, iz katerih izhaja, da so bili Jezus ter prvi prakristjani vegetarijanci, so bili prikriti. (Več o tem npr. pod www.teologe.de: Jesus und die ersten Christen waren Vegetarier).
V templju v Jeruzalemu so ubili milijone nedolžnih živali. Judovski preroki so zaman svarili, da je to za Boga "groza". Nadaljevalo se je do razdejanja templja leta 70 po Kristusu.
Ko je bilo konec templja, je bila končana tudi posredovalna funkcija tam zasidranih duhovnikov, toda cerkev jih spet namešča v svojih bazilikah ter templjih. Živalske žrtve so zdaj prestavljene ven, v svetne klavnice, ki so jih ustrezno blagoslovili.
Ta bog je domnevno s krvno žrtvijo Jezusa enkrat za vselej pomirjen. Ni ga potrebno več "pomirjati" ali spravljati v milostno razpoloženje z nadaljnjimi živalskimi žrtvami. Zatorej lahko vse živali "žrtvujejo" sami sebi, namesto da najboljše kose sežgejo za nekega boga. Namesto da bi morali kose odstopiti duhovnikom ter župnikom, raje zaradi dobre navade vse do danes direktno vabijo dostojanstvenike na obed.
Verjetno ne vemo, da kot davkoplačevalci za prehrano župnikov dobimo račun še enkrat. Mnogi cerkveni dostojanstveniki recimo v Nemčiji imajo do danes pravico do določene količine žita, rib in vina (tako imenovane "daritve"). Ti morajo biti, preračunani v evre in cente nakazani cerkvam v mestih in občinah, ki so delno blizu propada. Razen, če se občine odkupijo z visokimi odkupninami (z okoli 25-kratno letno vsoto), kar pa si mnoge komune enostavno ne morejo več privoščiti. Vsega tega Jezus ni hotel, sam si je kot tesar zaslužil, kar je potreboval za življenje.
V cerkvi zagotavljajo, da vse delajo v imenu rokodelca iz Nazareta, zraven pa Ga redno "koljejo". Namesto mesa kultnih žrtvenih živali uživajo zdaj "Kristusovo telo". Namesto prelivanja potokov živalske krvi "ponazarjajo" človeško kri Jezusa iz Nazareta ter namesto prave krvi uporabljajo rdeče vino, ki ga v evangeličanskih cerkvah smejo piti župnik ter verniki, medtem ko v katoliški cerkvi pije župnik namesto vseh. Toda čemu vsi stroški in ves tingeltangel, ki ga poznamo tudi iz kultov Dioniza, Atisa, Mitre ali Izis, kjer prav tako "pojedo" zadevnega boga, se torej ritualno utelesijo?
Jezus iz Nazareta z učenci ni použil nobene živali, njihov skupni obed je bil brez kulta ter ceremonij. Kajti Boga in Njegovo moč so občutili v vsakem koščku kruha, v vsakem plodu polja ter vsakem požirku vode ali vina. V skupnosti so bili tudi na ta način povezani z Bogom in duhovnik bi z religioznimi zahtevami in apetitom oziroma z zahtevo po mesu tu samo motil.
Bog Stvaritelj ali cerkveni bog?
Bili so časi v zadnjih 2000 letih - tudi v nemško govorečih deželah - ko danes običajno brutalno ravnanje z naravo ter živalmi ni bilo samoumevno.
Mejnik predstavlja leto 724, ko se je v Nemčiji, v Greismarju pri Kasslu, pripetil dogodek, kateremu so poznejši pisci zgodovine pripisovali važen pomen za sodobno zgodovino: Papežev odposlanec in poznejši cerkveni svétnik Bonifacij je posekal mogočen hrast. Ne zato, ker je potreboval les, temveč je hotel ljudi, ki so v naravi še slutili božansko, misionirati za cerkev ter jih prepričati, da se nič ne zgodi, če drevo enostavno posekamo. Kot kaže, se tudi ni nič zgodilo, tako so v prihodnje posekali vedno več drevja. Ubijali so vedno več živali, saj te po cerkvenem nauku nimajo neumrljive duše kot ljudje (po cerkvenem učitelju Tomažu Akvinskem). Živali zato v deželah, ki jim je cerkev dala pečat, do danes pravno veljajo za "stvari", kar ima strahovite posledice, za kar bodo cerkve ter vsi, ki tako ravnajo, nekega dne poklicani na odgovornost.
V otroški pesmi o Bonifaciju že najmlajše, ki so pogosto še intenzivneje vezani na naravo kot odrasli, usmerijo po katoliško in evangeličansko. Otroci naj bi namreč peli tako:
"Bil je mogočni hrast Donar, posvečen bogu. Hrast je bil svet, svet od zdavnaj. Bonifacij pa je ljubil samo boga, našega gospoda. Zato v hrastu niso bogovi. Vzel je sekiro. Hrast je padel glasno in s truščem. Vsi so prestrašeno, v veliki stiski stali okrog njega. Bonifacij pa je rekel: ´Ne bojte se! Glejte sem! Bogov za veter in vreme gotovo ne potrebujete več!´ Mnogi so se tedaj dali krstiti. Prišli so od vsepovsod. Vsi so postali kristjani. Bilo jih je vedno več. Bonifacij se je zahvalil bogu, v katerega je tako zaupal. Nato je zgradil cerkev iz lesa" (Iz: Die Erde ist ein grosser Tisch, teksti Rolfa Krenzerja, Abakus - Schallplatten 1987).
Toda čemu cerkev iz lesa? Čemu pozneje številne cerkve iz kamna? Čemu pozneje posek ogromnih gozdnih območij, zelenih pljuč našega planeta? Zakaj cerkveni blagoslov za cerkvene člane, ki to zagovarjajo? Čemu blagoslov za neštete zločine na tem planetu? Kakšen bog tiči za tem? In zakaj vse ostalo? Zakaj hostije, monštrance, blagoslovljena voda in čemu relikvije? Zakaj duhovniki, škofje, kardinali, eminence, cerkveni svétniki, papeži in podobno? Čemu dogme, zakramenti, ceremonije, tabernaklji, romanja, talarji, oltarji in prižnice?
Bog Stvaritelj vsega tega ni hotel. Vsakdo se lahko odloči, komu bi rad sledil: Bogu Stvaritelju ali cerkvenemu bogu?
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Naravne sile, Bog, človek
Prispeval/a: hierhod dne četrtek, 9. april 2009 @ 19:58 CEST
Grešnost ni v tem, da se je meso. Grešnost je požrešnost. Požrešnost lahko prav tako uresničujemo v prekomernem in preužitkarskem uživanju zelenjave in sadja. Res pa je, da se na človeku vidi, če poje preveč mesa. Če pa poje preveč sadja in zelenjave, je pa človek še vedno eleganten in šlang.
Tudi pobiti ljudje so doživljali grozo. Tudi ta groza se mora nekje sprostiti.
Krščanstvo je nekaj posebnega in edinstvenega med svetovnimi religijami. Zato ni naključje, da se taka znamenja in nesreče dogajajo ravno na njegove praznike. Gotovo hoče Bog s tem nekaj povedati. Zmotno bi bilo misliti, da hoče Bog krščanstvo uničiti. Prej je verjetno, da ga hoče vzgojiti, prenoviti, očistiti.
Če malo pošpekuliram, je potem edina rešitev pred naravnimi katastrofami, da vse človeštvo postane vegetarijansko, če že ne vegansko.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Potres
Prispeval/a: MC dne četrtek, 9. april 2009 @ 22:26 CEST
Že sama definicija grešnosti zna biti tako raztegljiva in grozljivo dogmatska, da se mora razumski človek nasmehniti vsakič, ko se beseda »grešnost« sploh omeni v kakršnemkoli teološkem kontekstu. Tako razni evangeličanski pastorji za poplave v ameriškem New Orleansu krivijo homoseksualce oziroma njihovo grešno prakso. V duhu zmede, ki vlada v krščanskih glavah, je torej ne samo mogoče, marveč celo logično, da greh pederastije ne samo sproža, marveč tudi privlači velike tornade in tajfune. Po islamski različici so tornadi kazen, ki jo pošilja Alah Ameriki, zaradi njenih državnih »grehov«. Vse te kvazi-kavzalnosti imajo svojo logiko zakoreninjeno v Biblijskih in Koranskih pravljicah, kjer Jahve alias Alah nenehno aktivno posega v človeške zadeve, največkrat z demonstracijo surove moči. Vesoljni potop, kot oblika naravne katastrofe, je prva učna lekcija za človeštvo, ki jo mogočni Jahve uprizori zaradi bolj ali manj domnevnih grehov svojih podanikov. Pravzaprav je že prvi človeški greh vprašljiv,saj gre le samo običajno človeško radovednost, za katero danes celo pravimo, da je lepa čednost. Nič nenavadnega ni, da si je človek greh izmislil v paketu skupaj z bogom. Seveda je bil greh zmeraj predvsem kršenje postave, ki jo določa totalitarni božji zakonodajalec, sodnik in eksekutor v eni in isti osebi. Danes lahko povsem razumemo, da niti postave kot tudi ne zakonov, ki so seveda vsi človeškega izvora, ne moremo kar enačiti z etično normo, tako kot je tudi popolnoma jasno (vsaj prosvetljenim), da zakonodajalec ni moralni absolut, marveč samo predstavnik, ki je podvržen nenehnim spremembam in pritiskom, ki prihajajo od spodaj.
Z vsem spoštovanjem do etičnih prizadevanj gospoda Susmana in njegovega pozitivnega prispevka pri promociji vegetarijanstva, ampak - njegova razlaga naravnih katastrof, kakršni so potresi, je seveda tako bizarna in z ničemer potrjena hipoteza, da se ji lahko samo prizanesljivo nasmehnemo. Saj bi nam morala že zdrava pamet in gola empirična dejstva govoriti drugače: Obstajajo namreč potresna območja, kjer se statistično pojavljajo potresi bistveno pogosteje, kot drugje, predvsem to velja za območja, kjer se stikajo litosferske plošče. Površina zemlje namreč nenehno potuje in ti premiki imajo približno toliko opraviti s klanjem živali, kot ima izbruh Etne na Siciliji opraviti z uživanjem oljčnega olja in fig na tem velikem sredozemskem otoku. Ne obstaja niti najmanjša korelacija med številom potresov na nekem območju in prehrambenimi navadami tamkajšnjega prebivalstva. Prav zanimivo, da je v Sredozemlju, kjer je prehrana v povprečju bolj vegetarijanska, več potresov kot v severnih deželah, kjer prehrana temelji bolj na produktih živalskega izvora. Tudi ni nobenih empiričnih dokazov, da bi bili recimo potresi v obdobju svetovnih vojn ali še posebej holokavsta kaj pogostejši in intenzivnejši, še posebej tam, kjer so se izvajali najgrozovitejši zločini in klanja. Enako bi lahko pokazali za celotno zgodovino, seveda je vsako veliko katastrofo mogoče povezati s kakim velikim »grehom«, ki se je dogajal v kakem zgodovinskem obdobju, veliko težje pa je dokazati, da je bil tisti greh, kaj večji od grehov, ki so se dogajali druge ali v času, ko ni bilo zaznanih večjih naravnih katastrof. Ampak, človeški možgani delujejo tako, da iščejo neposredne povezave med dogodki, ki potekajo v približno istem času, ker so pač evolucijsko prilagojeni, da podpirajo takšen način razmišljanja. To nam v večini primerov prinaša prednost, kolateralna škoda kavzalnega razmišljanja pa je seveda množica napačnih asociacij. Znanost je razvila množico mehanizmov, s katerimi je mogoče izogniti se takšnim pastem, medtem ko religija počne ravno nasprotno, kavzalno razmišljanje izkorišča za vcepljanje svojih lastnih, apriornih dogmatskih premis, ki kot mašilo vstopijo povsod tam, kje razum še ne najde zadovoljive razlaga, ali je razlaga preprosto takšna, da ne poteši človeška čustvena pričakovanja.
Nič nenavadnega ni, da so v izumljanju božjih intervencij kot kazni za naše »grehe«, najbolj inventivne prav vse krščanske herezije in ločine, vključno z največjimi tremi – pri vseh kristjanih se kaže očitna opranost možganov z Biblijskim pralnim praškom, ali če hočete zadetost možganom s Biblijskim heroinskim praškom.
Pravzaprav je bolj kot same naravne katastrofe grozljivo dejstvo, da v 21-tem stoletju misleči človek še vedno razmišlja z možgani neandertalca ali z možgani samo malenkost bolj razvitega semitskega pastirja, ki je v bliskanju groma prepoznaval posredovanje višjega božanstva. Zato bi bil verjetno pravi čudež, če se ob domnevni smrti domnevnega Jezusa ne bi pomračilo in če ne bi mogočen potres začel odpirati grobove, iz katerih so potem stopali živi mrtveci. Prav zares, ko ljudje križajo boga, je to greh, ki mora najmanj prebuditi spečo tektonsko ploščo z epicentrom pod samo Golgoto. Še večji čudež pa je, da čudežnega pojava ni zabeležil niti en sam kronist tistega časa.
Skratka, vse to religijsko-ezoterično nakladanje o človeški grešnosti, kjer si pod pojmom grešnost vsakdo seveda predstavlja svoje, je v bistvu posledica nepoznavanja in nerazumevanja Narave. Danes vemo, da je 90 % vseh potresov tektonskega izvora. Ostali potresi so bodisi vulkanskega izvora, potem so tu še udorni potresi (zaradi udora podzemni votlin) in umetni potresi (na primer ob eksplozijah), ki so tudi edini posledica človeške aktivnosti. Človeška aktivnost je v določenih primerih lahko »grešna«, v določenih primerih pač ne, tako kot lahko tudi dinamit uporabiš za izgradnjo predora in ceste, lahko pa ga uporabiš za množično pobijanje ljudi. Seveda je v očeh teologa celo izgradnja avtoceste grešna, če v tem ne vidi teleološkega cilja ali nečesa, kar bi lahko služilo za božjo slavo.
Če se kdo odloča za vegetarijanstvo zaradi boga oziroma zato, ker misli, da tako hoče bog, potem se odloča iz napačnih razlogov. Bog, če obstaja, seveda ničesar noče, ker je po definiciji samozadosten in torej tudi ničesar ne potrebuje. Današnji etični kodeks, ki temelji na spoštovanju oziroma toleriranju različnosti, na enakosti vseh državljanov pred zakonov, na nesprejemljivost suženjstva, ipd. nima nič opraviti z religijsko moralo, religijsko definicijo grešnosti in z zapovedmi kakih izmišljenih bogov. Je preprosta posledica dolgotrajnega razvoja družbe, je posledica duha časa (zeitgeist). Tisto, kar je še pred sto leti veljajo za povsem sprejemljivo z etičnega stališča, danes velja za zločin ali vsaj za greh. In mnoge stvari, ki so nekoč veljale za greh ali celo za zločin, danes obravnavamo kot nekaj povsem naravnega ali celo kot vrlino. Pred tristo leti se je zdelo suženjstvo kot nekaj povsem normalnega, danes je to, ne samo greh, marveč tudi zločin. In ne tako daleč nazaj se je homoseksualnost obravnavala kot zločin (ponekod se tako obravnava še danes), v zadnjih desetletjih pa postaja samo ena izmed običajnih spolnih praks. Duh časa se spreminja, na srečo vsaj v zahodnem svetu tempo in smer razvoja določa človeški Razum (ki temelji tudi na grozljivih generacijskih izkušnjah), ne pa »večni« religijski predsodki in dogme.
Bog in božje izgubljata v sodobnih sekularnih državah svojo avtoriteto, kar se jasno kaže v tem, da takšne družbe postajajo vedno bolj strpne in odprte tudi za novo – naprednejšo etiko, lahko in zakaj ne tudi za etiko, ki ima v svoje temelje vgrajeno vegetarijanstvo. V državah z izrazito teološkim pedigrejem je možnosti za razvoj etike v smeri spoštovanja človekovih pravic in postopoma tudi pravic živali bistveno manj, že zaradi izrazitega religioznega antropocentrizma ne.
Potresi in naravne katastrofe seveda z vsem tem nimajo nikakršne zveze. Razen morda v zmedenih teoloških glavah, ki so »stresene« tudi takrat, ko zemlja povsem miruje.
Lep pozdrav vsem
in
naj vam Bog podari Razum.