Prvi vojni teoretik, pruski general fon Clausevitcz je zapisal :

"Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi".

Sam sem to misel obrnil , saj menim da ravno tako drži, kot prva. S tem ne mislim le na mednarodno politiko, temveč tudi in predvsem na našo domačo, notranjo politiko.

Kot vidimo, politika razpihuje tako ena kot druga čustva, ki pa se oboja sklicujejo na ljubezen do domovine. In tako imamo zanimivo, a tragično situacijo :

Domobranci so s trditvijo, da ljubijo domovino postali sužnji nemški vojski in pobijali prebilavce domovine, za katero so trdili, da jo ljubijo.

Partizani so s trditvijo,da ljubijo domovino postali sužnji nekemu drugemu tujcu ( Živel Stalin!) in pobijali prebivalce domovine, za katero so rekli, da jo ljubijo. Celo po končani vojni, kot se ugotavlja.

Kaj je res potem ljubezen do domovine tisto, kar jamči, da ne boš podlegel tujcu ? Ali je šlo v omenjenem primeru res do ljubezen ali le za sklicevanje na ljubezen do domovine ? Sklicevanje kot manipulacija ?

Nikakor mi ni jasno, kako lahko ljubiš domovino, ne da bi ljubil njene prebivalce. In danes se ponavlja isto, le z drugimi sredstvi. Eni in drugi v imenu ljubezni do domovine sovražijo prebivalce te domovine, ki drugače mislijo. Zgodovina je polna primerov, ko so bili prebivalci prisiljeni ljubiti domovino kot je ukazano, sicer so bili spoznani za sovražnike,sužnje tujcu, pa ne le pri nas. Sklicevanje na ljubezen do domovine, ali pa nisi naš, je čista manipulacija. Zato mislim, da lahko zapišem:

Slovenska notranja politika je nadaljevanje državljanske vojne z drugimi sredstvi.

Juda I.

[ Odgovori na to | # ]