Pred vrati je velika noč. Eden od glavnih razlogov zakaj je tedanja duhovniška kasta dala križati Jezusa je, ker so se zaradi Njega počutili ogrožene in so se bali za svojo oblast. V knjigi Bojni pohod kače in delovanje goloba, avtor Christian Sailer piše: »Če je kdo potreboval Jezusovo pomoč, je zdravil tudi na sabat, ko je bila po veljavnem verskem zakonu prepovedana vsaka aktivnost.

To so Mu farizeji zamerili in Jezus je bil jasen: ”Vi, hinavci! Ali vsak od vas ne odveže svojega vola ali osla od jasli in ga na sabat (v soboto) odžene napojit?” (Lk 13, 15) Ob drugi priložnosti je rekel: “Sabat je narejen zavoljo človeka in ne človek zavoljo sabata.” (Mr 2, 27) Tu se je zanetil konflikt med čuvarji vere in prerokom. Formalistična razlaga zakona o sabatu je morala biti izgovor, da so Nazarečanu lahko očitali, da je zdravil bolne.

Je predstojnikom sinagoge in članom visokega sveta zares šlo za “kršitev zakona” ali pa veliko bolj za duhovno moč, ki se jim je tu postavila po robu in ki je naredila vtis na ljudstvo? Zdraviti bolne in tiste, ki so jih imeli za mrtve, obujati v novo življenje, tega niso mogli. Matej tipično poroča: “In k Njemu so v tempelj prihajali slepi in hromi in On jih je zdravil. Ko pa so visoki duhovniki in pismouki videli čudeže, ki jih je delal, in otroke, ki so kričali v templju: Hozana Sinu Davidovemu, so se razjezili in Mu rekli:'Ali slišiš, kaj tile govorijo?'“ (Mt 21, 14-15)

Konflikt je eskaliral, ko je Jezus iz templja pregnal prekupčevalce in menjalce denarja ter zraven citiral Izaijo: “Mar ni zapisano (Iz 56, 7): 'Moja hiša naj se imenuje molilnica za vsa ljudstva'? Vi pa ste iz nje naredili razbojniški brlog!” (Mr 11, 17) Evangelist dodaja: “In to je prišlo do visokih duhovnikov in pismoukov in ti so si prizadevali, da bi Ga ubili, kajti bali so se Ga …”

Morali so se predvsem bati za svojo oblast. Na enem Svojih javnih govorov je bičal njihovo ošabnost, njihovo razkazovanje in pohlep po naslovih: “Delajo široke molilne pasove in velike čope na svojih oblekah. Radi sedijo na čelu mize in čisto spredaj v sinagogah in radi imajo, da jih pozdravljajo na trgu in da jih ljudje imenujejo rabi. Jezus pa je rekel: “Toda vi se ne dajte imenovati rabi; kajti eden je vaš mojster; vi pa ste vsi bratje.” (Mt 23, 5-8)

Ker Jezus ni ničesar zagrešil, so Mu Njegovi nasprotniki vedno znova nastavljali pasti, delno pri razlagi judovskega verskega zakona, delno v zvezi z Njegovo zvestobo ustavi. Nazadnje so Ga poskusili zavesti z vprašanjem: “Mojster, ali je prav, da se cesarju plača davek ali ne?” Jezus jih je spregledal, prosil za kovanec in jim rekel: ”Čigava je slika in napis?” Odgovorili so Mu: ”Cesarjeva.” Tedaj jim je rekel: ”Dajte torej cesarju, kar je cesarjevo in Bogu, kar je od Boga!” Ko so to slišali, so se začudili in Ga pustili ter odšli.

Duhovno so spet potegnili krajši konec. Toda ponovno bi se vrnili. Na primer z zakonolomko, ki so jo zasačili pri dejanju. Preže so Ga opozorili, da mora biti žena po Mojzesovem zakonu kamenjana. “Kaj praviš ti?” Odgovor ne bi mogel biti bolj suveren: “Kdor med vami je brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo.” Ženini tožniki so drug za drugim zapustili prizorišče. Na koncu je Jezus z ženo ostal sam in ji rekel: “Kje so tvoji tožniki? Te nihče ni preklel? … Tako te tudi Jaz ne prekolnem; pojdi in odslej ne greši več” (Jan 8, 3 isl.)

Jezus iz Nazareta se ni dal speljati na led. Njegova etika je bila za pismouke provokacija. Vendar niso imeli pravne podlage proti Njemu. Pa vendar so Ga hoteli usmrtiti. Farizeji, takratna konzervativna verska stranka, je videla, da Nazarečanovo delovanje ogroža njeno verodostojnost. Liberalna konkurenca, Saduceji, se sprva niso vpletali.

Ljudstvo je kolebalo sem ter tja. Delno je vzklikalo Jezusu, ker je intuitivno spoznalo, da govori resnico in da bi svet ozdravel, če bi sledili Njegovemu nauku; delno se je odvrnilo, ker je povprečje čutilo, da ga Nazarečanove radikalne konsekvence preveč obremenjujejo; delno je zapadlo v agresije, ker se je satansko uprlo iz zavisti do preroka iz njihove sredine, v obrambi ega, ki je bil ogrožen zaradi Njegovega nauka nesebičnosti in v naslanjanju na verske avtoritete, ki so Ga zasledovale.

Tudi “mnogi od najvišjih so verovali Vanj,”, piše Janez. “Toda zavoljo farizejev tega niso priznali, da ne bi bili izobčeni.” (Jan 12, 42)

Slavko Brumen, Križe