Na radiu Celje sem pred dnevi poslušala oddajo o jumbo plakatu z zaklano kravo, v kateri sta nastopila Stanko Valpatič, predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, in Vida Čadonič Špelič, direktorica Vursa. Slednja je govorila samo o tem kako na pravilen, human, strokoven in zakonsko predpisan način v slovenskih klavnicah ubijajo živali. Vendar to živali ne zanima ali jih ljudje zakoljejo strokovno ali ne. Mnogi ljudje, ki nimajo odprtega srca, se skrivajo za neživljenjskimi zakoni in strokovnimi besedami, ki so prazne, samo da lahko zavajajo ljudi in da bi prikrili kaj počnejo nad nemočnimi bitji.

Malo mar jim je za trpljenje živali in hkrati jim je malo mar tudi za nas, važno, da jim ljudje dajejo denar za trupla živali. Še do danes jim ta denar, ki si ga služijo s klanjem in temu rečejo delo, ni prinesel nobenega zadovoljstva. Ravno nasprotno, prinesel jim je agresijo, izdajstvo, nesočutje, bedo. Samo od nas je odvisno ali jih bomo še naprej podpirali s tem, da kupujemo živalska trupla. Saj si ne želimo živeti v neljubezni, ki jo takšna dejanja povzročajo. Dobili smo semena, da si jih posadimo v zemljo, požanjemo in pojemo. Živali pa se ne da posaditi, isto se rodijo kot mi, ustvarijo družino, imajo srce kot vi in jaz.

Nobeden si ne želi, da izvajajo nasilje na njim. Čadoničeva je govorila o humanem klanju. Naj se vpraša, ali bi dovolila nekomu, da se spravi nad njo, na human način. Verjamem, da nikoli ne bi več dala takšne izjave. Povedala je tudi, da obiskovalci načeloma ne morejo obiskati klavnic zaradi higienskih razlogov. To je zavajanje ljudi. Umazana, agresivna, neprimerna, negativna dejanja so bila vedno prikrita. Pošteno bi bilo, da bi vsi videli, slišali in občutili kaj se dogaja za stenami klavnic. Pa naj se potem odločijo ali bodo še jedli zrezke ali ne.
Katja Vrbovšek, Celje