Vsako spomlad se v Sloveniji začenja sezona lova. Lov je še vedno v glavnem moška zadeva. Tudi v katoliški cerkvi so višje posvetitve dostopne samo moškim teologom. Če duhovniki in podobni »dostojanstveni božji služabniki« ne bi bili že od nekdaj želeli narediti cerkve, verskega upravljanja, za moško zadevo, če ne bi bili vodili patriarhata, oblasti v moških rokah, če ne bi bili hoteli brezpogojno izključiti žensk, bi njihovo nagonsko življenje ostalo kolikor toliko uravnovešeno in ne tako ekstremno izrojeno. V stari zavezi so svoje živalske nagonskosti izživljali na nedolžnih bitjih in tudi danes ne povzdigujejo glasu proti mučenju in morjenju živali. V vseh časih in tudi danes lahko med lovci najdemo tudi duhovnike.

V knjigi Spolno življenje papežev je zapis o škofih iz desetega stoletja, ki so maševali z ostrogami na nogah in lovskimi bodali za pasom, medtem ko so jih zunaj čakali osedlani konji, da so lahko takoj po obredu odjezdili na popoldanski lov na merjasce ali na lov s sokoli. Tudi papež Janez XXII je bil velik zagovornik ubijanja živali, kajti ko so proslavljali poroko hčerke njegovega nečaka, so svatje pospravili 8 volov, 55 ovac, 8 prašičev, 4 divje prašiče, veliko količino raznovrstnih rib, 200 kopunov, 690 kokoši, 580 jerebic, 270 zajcev, 40 deževnikov, 37 rac, 50 golobov, 4 žerjave, 2 fazana, 2 pava, 292 malih ptic. Tudi papež Leon je bil strasten lovec, beremo v knjigi Grešni papeži. Oblečen v svoj razkošni lovski kostum je prebijal številne srečne dneve, ko je cerkvene zadeve urejal v odmorih med lovi. Njegovi dvorjani so prav kmalu spoznali, da je najugodnejši trenutek za predajo kake prošnje kmalu za tem, ko je usmrtil kako divjačino. Isti papež je tudi užival ob bikoborbah in pojedinah. Njegova izjava: Če nam je bog že podelil papeško čast, jo tudi uživajmo! Vsako leto v nekaterih župnijah potekajo Hubertove maše, tudi v Sloveniji. Na internetu smo brali: Pastor želi prek interneta »horido in lovsko srečo«. Evangeličansko-luterantski pastor iz Lűchova, teolog in dolgoletni lovec, daje predloge za Hubertusove maše. Samo nekaj izjav: Pri Hubertusovih mašah gre za zahtevno razmišljanje o položaju človeka pri soustvarjanju… Spoprijema se s tem, kako se da ubijanje živali pri lovu uskladiti s kristjansko etiko… Za divjad je treba skrbeti. Opustiti lov ni odgovornost, temveč zanemarjenje… Pri maši v čast zaščitnika lovcev sv. Hubertusa v Dieburgu je bilo rečeno: Tudi lovci naj bi ravnali v skladu z redom stvarstva. K temu seveda spada tudi ubijanje živali… Zadoneli so lovski rogovi v »čast boga«. Po maši je v župnijskem centru sledil vesel lovski večer. (Darmstädter Echo, 17.11.2000). Rolf Adler, pastor in lovec, ob neki takšni Hubertovi maši izjavil: »Za mene je lov častno opravilo«. (knjiga Kdo sedi na Petrovem stolu, 3. del) Takšne izjave z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je bil velik zaščitnik živali, nimajo nič skupnega. Kdor je torej proti Jezusu, Kristusu, je seveda lahko le proti življenju in za tiste, ki jemljejo življenje. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.« Pri »Hubertovih mašah« se na poseben način kaže vpletenost cerkve v okrutnost do živali – istočasno pa iracionalnost in nelogičnost, ki sta tu na delu. Namreč kaj pravi legenda? Lovec Hubert je videl sebe, kot pravi legenda, v gozdu nasproti jelenu, v katerega rogovju se je svetil velik beli križ. Huberta je to tako pretreslo, da se je takrat odpovedal lovu. Kljub jasnosti tega dogodka – nekdanji lovec se spreobrne in zatem ne lovi več – je cerkev izrecno njega naredila za zaščitnika lovcev! Branko Debeljak, Ptuj