Ko obsojamo kogarkoli ali med pogovorom ali z besedami na listu papirja preko sodišč, ali z besedami tukaj na teh straneh, smo zamešali neozaveščena dejanja in aktivnosti tega človeka z njim samim. Torej kritiziramo ali kako drugače sodimo človeka, kljub temu, da gre le za popolnoma nezavedna dejanja neozaveščnega človeškega bitja. Skozi človeka, ki je cilj naših obtožb ali graj, namreč eksistira njegovo mišljenje in ne on sam!

In ko so naše besede obsojanja usmerjene v to osebo to tudi niso "naše besede" temveč nezavedna miselna aktivnost našega mišljenja, ki deluje navzven skozi besede. Z obsojanjem, kritiziranjem, grajanjem, žaljenjem le zagovarjamo miselne projekcije našega gospodarja-mišljenja.

Zavesten človek ne bo obsojal, sodil, niti izrekal kritik ali graj, pa to seveda še ne pomeni, da ni prepoznal neumnega vedenja, nezavednosti v človeku, neustreznih odločitev, neprimernega vedenja! Zavesten človek se zaveda sebe in svoje biti iz katere obsojanje ali karkoli podobnega nikoli ne more priti. Seveda se bo tudi zavesten človek lahko odzval na neko neprimerno situacijo, vendar bo to na način in v obliki, kjer ne bo niti sledu o mišljenju ali egu. Odzval se bo tako zavestno, da bo spremljal vsako svojo besedo, ki bo nosila globoko energijo ljubezni in zavestne navzočnosti. V pogovor tako tak zrel človek prinaša mir in svetlobo in nikdar nemira in teme! Zavesten človek se torej ne odziva na delovanje mišljenja, ki prihaja iz sogovornika v obliki neprimernih besed ali nezavednih dejanj, ipd., temveč se z besedami popelje skozi to meglo nezavednosti in se poizkuša dotakniti sogovornikovega bistva.

Če smo še tako podjarmljeni lastnemu mišljenju, bomo pri pogovoru z zavestnim človekom vsaj za hipec zaznali neko neverjetno veličino njegovih besed, ki bodo v nas povzročile neko nedoločno in mogoče nerazumljivo vibracijo sočutja oz. nekaj podobnega. Zavesten človek nam namreč med pogovorom omogoča, da smo kakršni smo, ponudil nam bo prostor, ne glede na naše nezavedne umske aktivnosti.

Mi smo tisti, ki si moramo prizadevati za globoko izpolnjene in zrele odnose z našimi bližnjimi. Če bomo čakali na našega partnerja ali otroka, ali starša bomo verjetno čakali celo življenje. Prekrasno je, če se naš partner odzove na naše povabilo v bolj zrel in izpopolnjen odnos. Pri takem odnosu si bosta lahko partnerja zaupala tudi najbolj nemogoče občutke tisti trenutek ko se bodo pojavili, in v njiju bo svoboda. Takoj in nemudoma ko se pojavi kakršno koli čustvo, potreba ali občutek bo partner že vedel za to. Tako se ne bodo ustvarjale zamere, ne bo se ustvarjalo bolečinsko jedro, med partnerjema bo popolno svoboda. Svoje občutke lahko izražamo na popolnoma preprost način in s tem nobenega ne obsojamo.

Zavesten človek daje svojemu partnerju prostor, da je kakršen je. Torej karkoli že počne vaš partner, ste doumeli karkoli!!!, dajte mu prostor naj bo. V kolikor v njegovem vedenju in aktivnostih prepoznate neustreznost, neprimernost...
Seveda ne neustreznost in neprimernost po meri našega omejenega uma. Govorim o neustreznem delovanju, npr., ko hoče biti vaš partner lovec in pobijati živa bitja, si lastiti pravico do ubijanja!

Torej v kolikor prepoznate neko tako neprimernost, nikar ne dovolite mišljenju, da zavlada nad vami. Partnerju povejte tisto kar nameravate skozi popolno zavestno navzočnost. V kolikor ste raztopili vsa bolečinska jedra v sebi, v kolikor ste že lahko zavestno navzoči popolnoma v sedanjem trenutku, potem boste partnerju z besedami z lahkoto povedali, da človek pač nima pravice odločati o življenju in smrti prebivalcev gozda!

V besedah ne bo zaznati egovske nečimernosti, v njih bo močna energija miru in spokojnosti!

Kot nam govori Jezus!

V kolikor ste vi že stopili v zavestno navzočnost in že zaznavate in občutite globok mir, vaš partner pa še vedno nosi bremena mišljenja, boste veliko lažje živeli vi z njim kot pa on z vami. Njegov ego se bo namreč počutil strašno ogroženega, svojo smrt, svoj konec bo namreč neprestano videl v vas.

Ego namreč ljubi čustveno napetost, nemir, zdrahe, prepire. Ego je ves poln sebe rad se kaže in postavlja pred drugimi. Ne samo, da vse to obožuje, temveč to nujno potrebuje, da lahko obstaja. Za vse to pa potrebuje tudi primeren odziv na svoji ravni.

Pazite pa seveda, da vas mišljenje in ego tudi tukaj ne peljeta žejnega čez vodo. Če ste že po naravi zadržani, in mogoče neobčutljivi to še ne pomeni, da ste razsvetljeni! Mogoče tudi nimate globokega stika s svojimi čustvi in se vam zdi, da je to razsvetljenje. Vaš ego bo tega neizmerno vesel. S svojimi procesi vas bo še bolj prepričal v to. To boste nedvoumno spoznali v kolikor v sebi zaznate kakršne koli sledi in želje po obsojanju, da je nekdo preveč čustven, da se nepravilno vede v družbi ali kaj podobnega!! To boste nedvoumno spoznali tudi v kolikor bo ob nekem "vam" ne ljubem vedenju vašega partnerja v vas nek nedoločen čustveni nemir.

Pot do razsvetljenja vodi skozi globoko in jasno občutena in izražena umska čustva. Obdobje čustvenega življenja, so razsvetljeni ljudje v popolnosti preživeli. Pri tem je seveda čas popolnoma relativen.

Življenje je namreč pot, nikar ne stojmo na mestu!

Brez odlašanja, brez obsojanja, brez grajanja, brez sramu, brez strahu kakšen bo odziv, povejte človeku, predvsem tistemu, ki vam je v življenju tako ali drugače blizu, svoje resnične občutke, ki so povezani z njim in to takoj ko bo mogoče!

Nobeden družbeni sistem, nobena religija, nobeden zakon, nobena klasična izobrazba, nobeden zapor, nobeden uboj po zakonu, nobena kazen, nič od vse te umske navlake nam ne bo razsvetlilo naših odnosov, nič od tega nas ne bo dvignilo na višji nivo zavedanja.

Vsak od nas sam bo moral ločiti zrnje od plev, poiskati resnico...pot življenja in stopiti po njej.