Nemška podjetja, ki se osredotočajo na obnovljive vire energije, so izvrstna zgodba o uspehu, saj že skoraj 15% električne energije v tej državi prihaja iz sonca, vetra in biomase, ustvarjenih je bilo že skoraj 250.000 delovnih mest in neto vrednost celotne panoge je okoli 35 milijard Evrov letno.

Toda cela zgodba pove tudi to, da podnebje od tega razvoja še ni dobilo ničesar. Naj se sliši še tako neverjetno, niti en gram CO2 ni bil privarčevan, vsem obnovljivim virom energije navkljub. Še bolj preseneča, da je za to dejstvo moč kriviti Evropsko unijo, sicer avtorico podnebne zakonodaje, ki velja za najbolj napredno na svetu.

Sistem trgovanja z emisijami določa celotno količino CO2, ki se lahko odda v atmosfero. Ta količina se ne zmanjšuje, ne glede na število novozgrajenih vetrnih turbin. Strokovnjaki vedo za ta podatek že nekaj časa, javnost pa ni širše seznanjena. Tega nihče v nemški politiki ne želi ravno na glas razpravljati, saj gre za zelo občutljivo temo – in Nemčija skrbno pazi na svoj imidž svetovne liderke na temo obnovljivih virov energije.

To gre z roko v roki z interesi industrije, da stvari ostajajo tam in takšne, kot so. Na koncu pa nihče ne sili v spremembe in vsi so tiho. V najslabšem primeru se lahko zgodi celo, da bo v nekem trenutku nenadoma več certifikatov za kilovat energije iz premoga, to pa bo peljalo k padcu cene za tono emisij CO2. Že danes je cena certifikata za emisijo tone CO2 izredno nizka. Zato kažejo velika energetska podjetja zelo malo interesa, da bi vlagale v podnebju prijazne tehnologije.

Vir: umanotera.org/etc