Nekaj lepih misli si zapisal, Damjan, a tudi nekaj takega, s čimer bi se težko strinjal ali bi se strinjal le s pridržkom. (Večina tega, kar sem zapisal v nadaljevanju, se le tu pa tam dotakne vsebine članka in se je porodilo bolj kot posledice asociativnega miselnega procesa, ki ga v trenutku, ko sem že začel pisanje, nisem hotel prekinjati.)

Obstoj nacionalnih držav, dezintegracija prostora, ki je sledila postopnemu razkroj velikih monarhij in se nadaljevala v razpad večnacionalnih držav, seveda ni posledica sebičnih interesov posameznih narodov ali kakega nacionalizma ali kakega nerazumevanja sporočila, da smo vendarle vsi božji otroci, marveč kvečjemu prvi korak v smeri tistega, kar naj bi se nekoč zgodilo v smislu »Kraljestva miru«. Pri osvobajanju narodov in vzpostavitvi lastnih nacionalnih entitet ne gre samo za vprašanje svobode in prostega odločanja, za vprašanje suverenosti, marveč tudi za vprašanje, koliko svobode lahko preneseš, za vprašanje odgovornosti. Podobno, kot se na osebni ravni človek, ki se loči od avtoritet, od gospodarjev, nenadoma sooči sam s sabo in s svojo resnico, se to mora zgoditi tudi z nekim narodom. Šele v sferi fizične svobode in prostora, se lahko začne notranja prenova. Vse se odvija po nekem zaporedju in korakih. Nebeškega kraljestva na zemlji ni mogoče doseči s kvantnim preskokom. Gre za evolucijski proces. Vsak človek je opremljen z nekim bazičnim – biološkim narcizmom, ki se kaže na primer v tem, da mu lastno blato in pot ne smrdi tako, kot mu zaudarja blato in pot drugih ljudi. Ali, da si mirno vrta po svojem nosu in si šmrkelj odnaša v usta, z gnusom pa bi to počel s tujim šmrkljem. Tudi naš imunski sistem, to je tisti najbolj osnovni obrambni mehanizem, deluje na principu zaznavanja in omejevanja s pomočjo protitelesc. Telo zazna in omeji tujek, ki vstopa v organizem in tako ščiti svojo integriteto. Brez takšnih varoval in mehanizmov bi bil ogrožen fizični obstoj našega organizma. Seveda, in to prepogosto pozabljamo, v naravi obstajajo tudi ali predvsem simbiotske povezave med živimi bitji znotraj in med različnimi vrstami. V življenju še zdaleč ni vse brutalen nasilniški boj za obstanek in rivalstvo in izpodrivanje, kakor včasih želijo prikazati tisti, ki zelo napačno razumejo Darwinizem. V resnici je prav evolucija poskrbela zato, da je prevladujoč model bivanja v naravi simbioza, sodelovanje, spoštovanje, naklonjenost. Tudi ljubezen, vem da s bo sedaj marsikdo zgražal, je samo proizvod evolucije. Mogoče celo njen ultimativni vrh. Samo naše oči so navajene na to, da povsod vidijo nekaj, kar se bojuje med sabo. Na podoben način je medicina vzpostavila doktrino, po kateri nas ogroža množica nevidnih, zločestih bitij – virusov in bakterij, ki nenehno prežijo na nas in samo čakajo, da nas bodo uničile. V resnici je prav nasprotno – evolucija je poskrbela, da velika večina bakterij predstavlja naše simbiotske partnerke. Življenje zmeraj teži k rasti, k razcvetu in nikoli h pokončevanju. Nekrofilne, sadomazohistične, avtodestruktivne prakse so samo patologije, ki se rojevajo v nenaravnem - civilizacijskem okolju vrste homo sapiens. Življenji teži k rasti. Celo umiranje in razkroj se povezuje s procesi rojevanja in rasti.

In podobno velja na višjih nivojih. Vsak purizem, čiščenje, običajno pomeni slabitev obrambnega mehanizma. Bolj kot je rasa čista, bolj je v biološkem smislu šibka, saj parjenje v ozkem krogu ohranja in celo potencira vse slabosti iz genskega in memskega bazena.

Paralele z življenjem in obstojem nekega naroda, če si ga prestavljamo kot organizem, so seveda nehvaležna in jih je mogoče zelo hitro napačno razumeti. Ko gre za narod, se je zelo težko upreti skušnjavi, da ga ne bi enačili z nekim genetskim bazenom, oblikovanim kot rasa ali pleme. Genetska znanost je bolj ali manj ovrgla in obračunala z rasističnimi predsodki, stereotipi in predsodki – veliko bolj, ko je to uspevalo kaki vesoljni religiji ali idejam razsvetljenske egalitarnosti, ki so tudi v marsičem sledile opazovanju in razumevanju Narave. Podobno kot za rasizem in nacionalizem velja tudi za brutalni antropocentrizem, ki človeško vrsto povzdiguje visoko nad ostala živa bitja. Naša DNA je v 98,4 odstotkih enaka kot pri šimpanzih. Že Carl Linne, ki je izdelal današnji (moderni) način dvojnega poimenovanja rastlin in živali, je ugotovil, da spadajo po teh kriterij šimpanzi in ljudje v isti rod. Sporočilo, ki govori o bratstvu med ljudmi in o bratstvu med ljudmi in živalmi ne potrebuje religijske osnove. O tem je že veliko ali še največ povedala – ne družboslovna, marveč naravoslovna znanost!

Poznavanje, resnično poznavanje narave, nas lahko pripelje do tega, da ovržemo predsodke, tam kjer so nepotrebni, protinaravni in nenazadnje nam in naši vrsti v škodo. V enem svojih zapiskov je Darwin zapisal:

»Človek se ima v svoji arogantnosti za veliko delo, vredno božjega posega. Bolj skromno in, tako verjamem, resničnejše je, če upoštevamo živalski izvor človeka.«

To se mi zdi, resnična skromnost – ne pa ti tista lažna – religijska, ki človeka postavlja v pozicijo, kjer je se nahaja neskončno nižje od Boga (v pozicijo plazečega črva, ki čaka na milostno zveličanje) in neskončno više od živali (v pozicijo Boga, ki ima absolutno oblast nad naravo). Takšna – shizofrena drža je tudi pripeljala človeško vrsto do (samo)uničujoče blaznosti, ki zaradi Ideje ne prepoznava več preprostih življenjskih zakonov in našega (skromnega) mesta v Naravi.

Če se vrnem k ideji naroda, narodnosti in h nacionalizmu. Govoril sem o biološkem narcizmu in tu je potrebno, kljub prevladujočemu modelu simbioze, razumeti evolucijske procese tudi v tistem delu, ki ga oblikuje t boj za življenjski prostor in dobrine, ki so, kljub vsemu, omejene. Čeprav še vedno velja, da je prevladujoči biološki model simbiotične narave, toliko bolj to pravilo drži za fiziološko in psihološko neplenilske vrste, ki živijo v skupinah, še vedno obstaja neka biološka ločnica, ki različnim vrstam določa različne potrebe. Naivna je predstava, ki vidi leve, kako grizejo slamo. Levi so lovili gazele, odkar so levi, in tako je bilo, tudi preden je bog človeka izgnal iz raja. Ni pa človek od vsega začetka lovil gazel in se šel vojne in zasužnjeval drugih ljudi. To je prinesla šele civilizacija, tehnika, religija in Ideje, da obstaja Gospodar, ki nam (po svoji podobi) podeljuje patent za gospodovanje.

Tisto, kar ohranja narod kot narod, niso toliko geni, kakor so to memi. Meme bi lahko označili tudi kot osnovno enoto kulturne informacije. V človeški kulturi mem predstavlja nekaj podobnega kot gen v biologiji.
Evolucijske zakonitosti pa so podobne in veljajo tako za gene kot za meme. In meni se zdi, vsaj tako razumem zadeve, da je naš - slovenski (materni) jezik, ki je doživel silovit evolucijski pospešek in spremembe prav zadnjih dvesto let, zelo kompleksen mem. Nekaj tako dragocenega, da o tem ne bi nikoli razpravljal na način, kot se je zapisalo tebi. Praviš, da je vseeno, kakšen jezik govorimo. Mogoče je res čisto vseeno, če se rodiš kot Slovenec, Hrvat, Avstrijec, Turek, Eskim, Pigmejec, črnec, toda – potem je običajno vedno tako da vedno spregovoriš in se ozavestiš v maternem jeziku. Jezik ni samo orodje sporočanje, je kot glasba, ki jo slišiš, navadiš se nanjo kot na vonj svoje matere in nas svoj vonj– ne gre samo za golo verbalno komunikacijo. Jezik postane del tvojega psihološke ustroja in občutkov. Ne moreš občutiti svoje slovenske krvi, niti svojih genov, mogoče lahko zaznaš neko minimalno razliko v fizionomiji, pa še ta je navidezna in temelji bolj na stereotipih, kot na kakih bioloških osnovah. Jezik izgovorjene in mišljene besede so tiste, ki jih izdihuješ in vzdihuješ, podobno kot dihaš zrak. Prepričan sem, da tudi Jezus nikoli ni imel v mislih kakega univerzalnega jezika, razen mogoče ljubezni, ki pa se nazadnje tudi pogosto izraža skozi besede. Čeravno smo včasih tako zelo odtujeni od lastnega jezika, da nam je lažje izgovoritt "I Love you", kot pa "Ljubim te".

Koncept simbioze (biološkega sodelovanja) ne temelji na izenačevanju idej, na zlivanju vrst, marveč na sožitju različnega – na sodelovanju, kljub temu, da še vedno ohranjaš svoj prostor, svojo (biološko) integriteto, kar sicer v večini primerov samodejno uravnajo mehanizmi biološkega narcizma in imunski obrambni sistem. To nas biologija, imunologija. To nas uči Narava. Tudi Darwin, če ga prav razumemo. Ideja izvoljenega ljudstva, ki ji je bog že kar apriori namenil nekakšen življenjski prostor, je v svojem bistvu globoko protinaravna. Tako kot je protinaravno vsakršno vpletanje (izmišljenega) boga ali bogov v naravni tok zadev. Večanje diverzitete je evolucijsko pogojeno in očitno smsielno. Pomeni rast in kipenje življenja. Krčenje diverzitete pomeni dekadenco, prve znake propada in razkroja. Bližino eshatološkega konca. Armagedona.

V naravi obstajo tudi obrnejni procesi - zlivanja. Ki seveda spet ne temeljijo na pokončevanju in izumiranju. Na primer mešanje genetskega in tudi (memskega) materiala znotraj iste vrste. Kar v večini primerov prinaša pozitivno dodano vrednost, kot v primeru multikultiralnega sožitja, brez bojazni za izničenje individualne identitete.

Pomen nacionalne države vidim predvsem v zagotavljanju okolja, ki omogoča minimalne pogoje za ohranjanje »nacionalnih memov« - med katerimi bi daleč na prvo mesto postavil materni jezik. Obstoj same države pa vidim kot skupni servis, ki služi vsem državljankam in državljanom, ne glede na genske in memske razlike. V tem smislu je mogoče res vseeno, ali je naša prestolnica Ljubljana ali Dunaj ali Beograd. Zgodovinske izkušnje pa nas učijo, da je to veliko premalo. Zaenkrat je pač tako, da Slovenci, karkoli si že kdo predstvalja pod tem poimenovanjem, potrebujemo »nacionalni« oziroma državni okvir, ki bo zaščitil "suverenost naših memov". Tudi zato, ker je sožitje, pravo sožitje mogoče šele (že po definiciji) v okolju, kjer prevladuje različnost. Bratstvo med narodi, če najprej ne obstajajo narodi. Resnično je velika razlika med tem, če poješ "Žive naj vsi narodi", kot če poješ "Živi naj slovenski narod!" (Ostali pa tudi če crknejo) V enakosti in enosti je sožitje nemogoče. Simbioza med enakim je nesmiselna. Ni več simbioza.

Z enakostjo – z vzpostavitvijo močne nacionalne države (Hegel) naj bi se končala zgodovina. Dialektika, ki vidi konec (na primer kot poslednjo sodbo ali večno blaženost ali večno trpljenje ali kraljestvo miru), ki vidi poslednjo sintezo, nasprotuje svojemu lastnemu konceptu. Je v svojem bistvu absolutistična. Ne-evolucijska. Ne razume že najbolj osnovnega energijskega fizikalnega koncepta, ki govori o povečevanju nereda oziroma entropije. V tem se tudi kaže nerazumevanje oziroma bolje rečeno različne interpretacije Jezusovega nauka. Skoraj vsi, ki interpretirajo Jezusa, vidijo pred sabo nek svet, kjer bo vlada pomiritev v istem spoznanju. V isti blaženosti. In tu je srčika zmote. Če je kaj učil Jezus, je to kvečjemu simbiotski model bivanja. Ne odpuščanje marveč do-puščanje.

Juda ve, o čem govorim. O Neu in o Matrici. O Neovi žrtvi. Med stroji in ljudmi je vladal spopad na življenje in smrt. Neova žrtev se ne konča z uničenjem strojev, ne konča se z uničenjem ljudi – konča se s sprejemanjem – s priznanjem sovražnika – z dogovorom za simbiozo. Brez »armagedona«, tudi brez končnega zmagovalca - brez katarze, zaradi katere se potem očiščeni in prenovljeni (kar je samo druga beseda za omamljeni) vrnemo v svoj filisterski svet, misleč, da smo odkrili panaceo za vse naše tesnobe in bolečine in razklanosti. Neova predaja je njegova ultimativna žrtev. Križanje ali žrtev BREZ upanja na (do)končno zmago. Juda ve, o čem govorim. Juda ve, kaj pomeni takšna žrtev. Juda ve, kaj pomeni iz-dati. Svetopisemski srebrniki nimajo nič opraviti s tem.

Neo ne maha z zastavo, na kateri bi pisalo: »Zmaga dobrega nad zlom, Prinašam vam večno zveličanje, Obljubljam uničenje hudiča, Jaz sem čista in edina Resnica!«. Neo se zmore spraviti s tistimi, kar večina prepoznava kot čisto zlo, kot ultimativnega nasprotnika. V nasprotniku prepozna enakovreden subjekt bivanja in hotenja. Svetopisemski Kristus se ni nikoli želel spraviti z Luciferjem. Tudi on je v njem videl samo pošast, ki jo je potrebno pokončati. V tem smislu je ostal ujetnik Stare zaveze. Zato je tudi obljubljal njegovo dokončno uničenje. Izoblikoval je projekcijo - masko sovražnika, ki so ga potem generacija vernikov lepile na obraze svojih sovražnikov.

Neo je sklenil pakt o nenapadanju. Neo je razumel Naravo. V tem – prav v tem - Neo neskončno presega tistega Jezusa, ki ga je ustvarila Pavlova Cerkev.

[ Odgovori na to | # ]