| 8. Svečan - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
 Danes je dan nas vseh, kajti mi vsi smo tisti, ki skupaj ustvarjamo in predstavljamo slovensko kulturo. Na našem planetu nas je okrog dva in pol milijona. To naj nam bo v čast in v ponos, kot je zapisal tudi naš pesnik Janez Vesel Koseski – »Biti slovenske kervi, bodi Slovencu v ponos!« Prav ste prebrali, Janez Vesel Koseski. O Francetu Prešernu bodo tako ali tako danes govorili in pisali vsi. Čeprav je na današnji dan umrl. Toda dan slovenske kulture je dan vseh, ki so to našo kulturo soustvarjali in oplemenitili, čeprav ga imenujemo Prešernov dan.
Kaj so razmišljali tisti, ki so za dan slovenske kulture izbrali dan smrti našega velikega pesnika Franceta Prešerna, ne vemo. Je pa v tem več simbolike, kot to zgleda na prvi pogled. V slovenski zgodovini je ogromno Slovencev zavrglo prav to, slovensko kulturo namreč! Umrli so, v prenesenem pomenu besede. Sprejeli so raje tisto kulturo, ki se jim je zdela boljša, večja, drugačna.
Nasploh je bilo pomembno to, da je bila drugačna od naše domače. Da je bila tuja. Kajti tuja naj bi bila več vredna, kot kultura naših mater in očetov, babic in dedkov, prababic in pradedov…Ni jih bilo malo, ki so sprejeli raje tujo kulturo in zavrgli svojo, slovensko. Pravzaprav je bilo tistih, ki so to v slovenski zgodovini storili, celo več, kot je danes nas, tistih, ki smo ostali to kar smo, Slovenci.
Pogosto je bilo takšno početje plod načrtne propagande, ki je zaničevala slovenski jezik in kulturo ter oboje poniževala. Ta načrtna propaganda je širila mnenje in prepričanje, da slovenski jezik ni primeren za kulturno izražanje, da ni omikan, kot npr. latinščina, nemščina, italijanščina. Z roko v roki so jo širili Nemci, Italijani, Jugoslovani (Hrvati in Srbi)… Danes tega resda več ni slišati, ker je takšno mnenje preseženo. Je pa zato slišati npr., da je slovenska narodnozabavna glasba kmečka, goveja in ne vem kakšna še. Načrtna propaganda pač uporablja nekoliko spremenjene metode, za dosego istih ciljev. Neverjetno je, da v Sloveniji na glasbenih postajah vrtimo več hrvaške glasbe, kot je vrtijo na Hrvaškem. Ali pa to, da nekateri bolj cenijo »čobansko« ali ovčjo, da ne rečemo cigansko-turško glasbo, kot našo alpsko, »kmečko-govejo«. Tudi dandanes je torej slovenska kultura pri nas doma večkrat zaničevana in ponižana. Naše mlade generacije pa se oddaljujejo od nje in se je sramujejo. Spomnite se otrok, ki jim Kekec predstavlja junaka, celo idola, ko odrasejo, pa ti isti imenujejo kot Kekca, tistega vrstnika, ki je »smotan«, neroden in nesposoben, skratka njegov antipol. Kaj se torej dogaja z našimi otroci v obdobju odraščanja, ko iz otrok zrasejo fantje in dekleta, možje in žene? Problem z identiteto je očitno še zmeraj akuten in pride do izraza prav pri odraščajočih generacijah. Zlasti to obdobje je navadno odločilno in odloča kateremu kulturnemu krogu bo kdo pripadal. Slovenci se moramo naučiti znati obraniti svoje, česar očitno še vedno ne znamo.
Zato nas je vedno manj in živimo na vedno manjšem ozemlju. A ne pozabimo kaj je v človeški družbi cenjeno in čislano! Najbolj nedvomno tisto, kar je zelo redko in česar je malo. Zato so cenjeni diamanti, pa zlato…Panterji so npr. zaščitene živali, ker jih je vedno manj. Se vam že svita? Seveda! Kitajec je tako ali tako vsak peti prebivalec zemlje, vsak sedmi je Indijec, vsak šesti prebivalec Evrope je Rus, sedmi pa Nemec. In kaj predstavlja posameznik pri teh velikih narodih in njihovih kulturah? Nič, ali skoraj nič! Mi Slovenci smo pa redkost! Nima vsak te sreče, da bi se rodil Slovenec… In tisti, ki so zavrgli svojo identiteto, ki so zavrgli svojo kulturo, ki so se odpovedali svojemu narodu, niti ne vedo, kaj so s tem zgubili. Je pač tako. Očitno niso poznali, ne bogastva slovenske kulture, ne lepote in globine slovenskih pregovorov, v stilu »Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda«, pa tudi »Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega«.
Beseda kultura izvira iz latinščine in pomeni celoto materialnih in nematerialnih stvaritev človeške družbe, od znanosti do tehnologije, ideologije in religije. Prav tako pomeni kultura tudi oplemenitenje, izpopolnjenje in gojenje zlasti človekovih nravi, načina življenja in človekovega okolja. Najpogosteje v vsakdanjem življenju povezujemo kulturo z omikanostjo, izobrazbo in umetnostjo. Slovenska kultura je torej po definiciji celota materialnih in nematerialnih stvaritev slovenske družbe, pa tudi plemenitenje, izpopolnjevanje in gojenje človekove nravi in načina življenja ter okolja v slovenskem duhu in vrednotah. Zavedajmo se tega in spoštujmo vse to! Tako bomo na najboljši način praznovali 8. Svečan - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik!
Vir: www.hervardi.com |
NE ZAMUDITE
8. Februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 11:01 CET
Prešeren : Žive naj vsi narodi...........
Jezus : Ljubite svoje sovražnike................
Juda I.
Kdor ni z nami, je proti nam
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 13:03 CET
Gregorčič: Na zemlji tvoji tujcev tropi / naj ne dobódo ni – gróbov!
Jezus: Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen.
Jezus (tistim na levici): Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!
Jezus: Kdor ni z menoj, je proti meni;
Jezus: Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.
Jezus: In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu.
8. svečan tudi dan medosebnega bontona
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. februar 2009 @ 13:51 CET
Fran Levstik: Kritika Pesmi Matije Valjavca, 1855
Licenca: To delo je v javni lasti, ker so mu avtorske pravice potekle.
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano (Pretipkal Aleš Bjelčevič).
Preden se je lotiti samih pesmi, bodi dovoljeno nekoliko o poeziji sploh.
Poezijo rodi srce človeka z domišljivostjo, ki jo um vodi. Srce pa ima vsak človek, tudi več ali manj domišljivosti in uma, ali vendar ni vsak človek poet. Pesnik mora imeti srce živočutno, damišljivost bogato, bister um. Kjer ni živega čuta, tam pesmi ne dohajaja v srce, zato ker ne izhajajo iz srca, katero ni čutila tega, kar je pero pisala. Kjer pa ni domišljivosti, tam srce, še tako živočutno, ne more najti oblike temu, kar ga navdaja. Potrebna je tedaj oboje tako jako, kakor je potreben bister um, da se ne rode podobe take, kakršne popisuje Haracij v začetku Lista da Pizonov.
1. T.j. na začetku dela De arte poetica (slov. prevod gl. Horac, Pismo o pesništvu, Celje, MD, 1934):
Humano capiti cervicem pictor equinam
Jungere si velit, et varias inducere plumas
Undique collatis membris, ut turpiter atrum
Definat in piscem mulier formosa supernč;
Spectatum admissi risum teneatis, amici?
Credite, Pisones, ifti tabulae fore librum
Persimilem, cujus, velut aegri somnia, vanae
Kjer tedaj ti trije tvorci, v družbo zvezani, svoje delo v posodo jezika devajo, tam se rodi pesniški tvor, ki se našemu srcu prileže, naši domišljavi ustreza in sodilnega uma ne žali. In vendar bi utegnil ta tvor slaba poezija biti, ako se namreč žali estetični čut, ki nas uči, kaj je lepo in kaj ni lepo.
Kaj imenujem lepo?
1. stavek. Sodnik v rečeh lepote je oko. Oko more pa le telesne reči videti. Česar oko ne vidi, to mu ni ne lepo ne grdo, o tem ne sodi. Predmet, katerega imenujemo lepega, mora tedaj telesen biti, mora biti tak, da ga oči lahka ugledajo. Paziti je tedaj, kako človek o telesni lepoti sodi, da se potem najde pravi pojem lepote.
II. stavek. Govori se: lep človek, lepa hiša, lep obraz, lepe oči. Vse ta so pa take reči, kakršne more oko videti. Ali vsak človek ni lep. Misliti si je vojščaka, ki je krasno zrastlega telesa, le roka mu je odstreljena. Ne imenuje se več lep, ker ni cel. Misliti si je poslopje, lepo začeto in lepo izdelavano, ali ako je nedovršeno, ne more se še lepo imenovati zato. Zatorej mora biti celota, kar ima lepo biti.
Kadar pravimo, da je obraz lep, da so oči lepe, sami sebe motimo, ako menimo, da si obraz, ker po njem se nam najbolj duša kaže, ali oči, ker se razseva iz njih po vsem obrazu nekaka luč, mislimo celoto samo zase, ker najlepše obličje, od telesa ločeno, najprijetnejše oko, iz glave vzeto, ni več lepo. Vidi se torej, da v pojem lepote gre to, kar je celota sama zase. Ali to še ni dosti, ker ni lep vsak predmet, ki je cel. Misliti si je dvojčka, katerih telesi sta tako zraščeni, da se ne more drug od drugega ločiti. Ako je vsakteri njiju še tako lep, vendar ne moreta se imenovati lepa, ker ni moči prav poznati, ali sta obe telesi enota, ali je vsako telo zase.
III. stavek. Zatorej, kar ima lepa biti, ima biti celota sama zase, in sicer taka, da se na njej rado ustavlja oko, sodnik lepote. Vpraša se dalje: na čem se oko rado ustavlja? Pojdi v delavnico živopisca, ki ima zagrnjeno podobo pred sabo. Naj podobo odgrinja počasi od zgoraj dol. Pokažejo se najprvo lepi lasje in krasno čelo. Gledalec je dovoljen. Pokrivalo, niže padajoče, odgrinja lepe, žive oči. Gledalcu je všeč vse, kolikor se vidi podobe. Potem se odgrinjajo nos in lica. Oko se nad posameznimi deli in nad vso lepoto ne spotiče in misliti je: to je delo velikega mojstra; ali zdaj se odkrivajo usta. Usta pa so preširoka in predebelih ustnic! Žal je gledalcem in vsa podoba je skažena. Ne more se brez spotike obračati oko od vsakega posameznega dela po vsej podobi: soglasje celote je razdrto in lepota je zginila. Ravno tako bi sodili podobo celega človeka, ako bi le eden ud ne bil vsem posameznim udom ustrezen.
IV. stavek. Lepo se imenuje tedaj to, česar posamezni deli se vežejo po vodilih soglasja tako, da storijo telesno soglasno celoto samo zase.
Opomba. Torej bi se ne imela ena barva sama zase lepa imenovati, le zmes več raznih barv v soglasno celoto nosi pečat lepote.
Jasno pa je, da se drugače sodi lepota konja, drugače lepota leva, drugače moška in zopet drugače ženska lepota. Zakaj? Ženska je posoda čuta, mož pa posoda uma in moči in čina, ki se iz obeh rodi. Zato pa je ženska mehka, nežna, šibka, dražna, brez kreposti in torej možu podložna, mož pa je močan, potrpežljiv, zapovedovalen, sam v se upajoč in pogumen, ravno narobe tega, kar je ženska. Lepa moška podoba si je le v tem enaka z lepo žensko, da se njeni deli vežejo v soglasje, v vseh drugih rečeh pa sta si najlepši in najgrši mož in žena križem, ker imata po naravi razne namene, in najlepši mož bi ne bil lepa žena kakor tudi najlepša ženska ne lep mož.
Sklep. Lepo se imenuje tedaj to, česar posamezni deli se vežejo po vodilih soglasja v telesno celoto samo zase, ustrezno svojemu namenu.
Dokler je človek še neizobražen, imenuje lepo samo to, kar gleda z očmi, kar je telesnega in dozdeva se mu zakaj, ako morda tudi prav tenko ne ve. Vse drugače pa je o lepoti činov duha. Ako pesem imenuje lepo, sam samcat sodi čut, um molči in vendar so pesniška dela prostih narodov izvrstni tvori, kakor nam priča Homer in pesmi Srbov in vseh še neizobraženih narodov. Vidi se tedaj, da je človeku merilo leposlovja prirojeno.
(del rokopisa manjka)
predmet živopisja in kiporezja je človek, človeško življenje in vsa druga narava mu je le takrat predmet, kadar človeka krasi. Življenje, dejanje, to je njegov predmet. Ker pa živopisec le telesa išče in telesnega življenja, jemlje časi tudi samo naravno življenje v predmet, od tod živopisje lepih krajev, jezer, skal itd. Ravno tako bi tudi kipar, ali pripomočki njegove izkusti mu tega ne dopuste.
Drugače je s poetom. Poet išče le dušnega življenja, torej mu more le človek in sam človek pravi predmet biti, vse drugo mu je le v to rabo, da človeka krasi. Kakor tedaj živopisec in kipar v zunanjih obrisih telesa lepote in soglasja išče, tako ga išče poet v duši in v dušnem soglasju. Kakor mora pravi živopisec vse ude človeškega telesa dobro znati, tako mora poetu vsaka guba človeške duše znana biti. Telo mu ni poglavitna reč, akoravno tudi njegova lepota, v pesmih popisana, domišljavo lépo moti! Ker pa nobenega človeka ni take dušne popolnosti, da bi ga poet koj vzeti mogel v svoj predmet, zato mora tudi on dušo tako ravnati, kakor živo pisec s telesom, mora si ideale delati. Mora vse po redu narave in vzrokih osnovane kreposti, ako prevagujejo strasti, v lepo soglasje spraviti in vse strasti zopet po naravnem redu in vzrokih, ako so te težje, mora tukaj naravi pripomoči, in tako postane dušno soglasje poezije, dušna lepota. Velik hudodel, kakor Shakespearov Rihard, ki je poleg tega tudi telesno pohabljen, je vendar lep estetičen karakter, estetičen, moralen ne.
Vidi se torej, da jezik ni v poeziji prva reč, on je le njen pripomoček. Ne sodijo torej prav, kateri pravijo: »On je dober pesnik, gladko mu teko vse pesmi.« Enaki so tistemu, ki je videl dva viteza, enega z mečem v srebru izvaljanem, drugega z mečem iz samega in še malo rjavega. jekla. Rekel je: »Mož z mečem, s srebrom kovanim, je velik junak.« Ali obrne vitez z jeklenim mečem in reče mu: »Motiš se, on je včeraj prvi iz boja pobegnil.«
Da poeziji verzi, še bolj pa stiki, niso neogibno potrebni, pričajo krasna dela človeškega duha. Zato so Rusi stihotvorci. Igor ni v verzih pisan, Werther ni v verzih, stari narodi niso imeli stikov, Srbi jih še sedaj nimajo, ali vendar so njih pesmi imenitni zakladi duha. Tudi vseh tujih besed čist jezik ni potreben. Srbi imajo obilo turških besed v najlepših pesmih, a zato niso nič manj lepe. S tem pa ne trdim, da naj piše, kakor komu na um pada. Poezija je živopisje, ki ga duša z ušesom gleda. Kakor mora tedaj poet truditi se, tako ustrezati ušesu, kakor živopisec in kiporez očem ustreza. Ako je glaji jezik, prijetnejši je sluhu, ako čistejši govor, večje je zunanje soglasje. In tukaj se pričenja izkust poezije. Poezija sama na sebi ni izkust in kakor hitro pričenja bivati izkust, nehuje biti prava poezija, ki se iz srca zliva kakor studenec iz podzemskih vodenih žil. Kdor ima tedaj zmožnost, čute človeškega srca s pomočjo domišljenosti z lastno, v sebi rojeno krepostjo tako zlivati v posodo človeškega jezika, kakor smo popisali, ta je samotvorec (Genie). Ali takih imamo malo. Nima torej vsak te kreposti. Dosti jih je, ki imajo živočutno srce, dovoljno domišljenost in obilo uma, ali lastne posode nimajo, morajo se tedaj greti na zgledih velikih mojstrov. To niso samotvori, ampak
(del rokopisa manjka)
Srčnost nam je lepa, ali lepša je, ako ji druži um, ker srčnost ima tudi tiger, um pa, ki delo z nasledki pretehtuje, um je krepost samega človeškega duha, tako tudi ščedrost. Ljubezen do prijatelja je lepa, ali še lepša ljubezen do sovražnika, ker ona človeka vzvišuje čez vse stvari zemlje, ona je samo njemu lastna, izviraje iz samega človeškega čutja. Tako je z vsako krepost jo človeka in z vsako strast jo, dokler se na čisto človeški strasti ohrani. Daj tatu še toliko lepih drugih lastnosti, ne storiš ga estetično lepega, ker tat se nad lisico in drugo tatinsko zver nikakor ne vzvišuje, drugače je z očitnim tolovajem, ker njemu je često takih dušnih vzmosti treba, da svoje sklepe izvede, kar jih duhovno, telesno najbolj obdarovan človek premaga.
Tako bi lahko vse človeške kreposti in strasti preiskale in konec bi bil: estetično, duhovno lepa je krepost človeškega duha, ki izvira iz čutov človeka, razodeta v njegovem dejanju.
SKLEPNA MISEL: Glede na to, da je Fran Levstik v svojem sklepu zapisal: "Lepo se imenuje tedaj to, česar posamezni deli se vežejo po vodilih soglasja v telesno celoto samo zase, ustrezno svojemu namenu.", jaz bi se navezala na to misel in bi rekla, da če objavimo neko pesem pustimo bralcem, da jo preberejo in se o njej morebiti izrazijo ali pa jo tiho sprejmejo oziroma nemoteno preberejo brez nabuhlih dodatkov. Pesnik z objavo pesmi svoje delo nameni bralcem, njihovemu bralnemu užitku in če smem danes na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. svečana izraziti, se mi zdi morda premalo sramežljivo, da se prezre objavljeno pesem in vsiljuje svoja besedila in slike, ki s pesmijo nimajo nobene zveze in s katerimi namigujemo na kar koli.... Če drugega ne, vsaj kulturno ni.
8. svečan tudi dan medosebnega bontona
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 14:14 CET
Prešeren ni pisal o Hrvatih, je pa zapisal:
- ...kako strašna slepota je človeka.........
- ...bil je velik prijatelj vseh Slovanov in Panslavist...
Jezus ni govoril o levici, je pa rekel :
- ... nihče ni dober. Dober je samo moj oče v nebesih.....
- ... da drugega lica niti ne omenjam...
Jezus še dandanes hodi tako k Hrvatom, ki morijo tebe, kot k Italijanom, ki so nekoč morili našega slavčka, Gregorčiča. Pa veš zakaj ? Zato ker,
- ...Moje kraljestvo ni od tega sveta....
K sebi v Nirvano vabi vse, čisto vse,tako kot je Prešeren pel vsem, čisto vsem:
- ...žive nasj vsi narodi...
Juda I.
8. svečan tudi dan medosebnega bontona
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 14:18 CET
8. svečan tudi dan medosebnega bontona
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 14:22 CET
Pardon, odgovorit bi moral MC -ju(i) in ne Tatjani. Opravičilo obema.
Juda I.
8. svečan tudi dan medosebnega bontona
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 14:28 CET
Veš MC, reševanje padlih Duš, ki trpijo ujete v meso ni niti najmanj zabavno, kaj šele smešno. Cankar je to dobro vedel, kot nam je pravilno razložila Tatjana. Njeno razlago štejem za poklon današnjemu dnevu.
Juda I.
8. svečan tudi dan medosebnega bontona
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 14:34 CET
Zopet opravičolo obema. Tatjana je omenjeno razlago dala pod neko drugo rubriko in sicer med komantarji "Grožnja ponovne katoliške evangelizacije." Menim pa ,da spada tudi v to diskusijo, a sem zamenjal oba prispevka.Opravičilo.
Juda I.
Religiozni pesimizem (Zakaj se vrači nikoli ne smejejo)
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 15:42 CET
p.s.:
Svet bi bil veliko bolj prijazen, če ga ne bi kontaminirali ljudje, ki so želeli ali si žeijo reševati človeške duše ali odreševati kar celotno človeštvo. Še toliko bolj, če svojo avtoriteto opirajo na Nekoga, ki je vso zadevo zakuhal.
Religiozni pesimizem (Zakaj se vrači nikoli ne smejejo)
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 15:53 CET
In kdo je ta, ki je po tvojem vse to zakuhal ?
Juda I.
Je bila prej kuhinja ali kuhar?
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 16:01 CET
Je bila prej kuhinja ali kuhar?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 16:06 CET
In to je .........?
Juda !
Je bila prej kuhinja ali kuhar?
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 16:17 CET
Nazadnje moraš vzeti svinčnik in barvice in si jo naslikati sam.
p.s.:
Lahko pa na tisto mesto nalepiš tudi svojo fotografijo. Načinov za dopolnitev je vedno več.
Je bila prej kuhinja ali kuhar?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 16:33 CET
In če jo nalepim,
me boš nehal tolči po licih?
Juda I.
Religiozni pesimizem - tretjič
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 16:40 CET
p.s.:
Kakšna je razlika med Kantovim in kategoričnim imperativom Markiza De Sada?!
Religiozni pesimizem - tretjič
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 16:48 CET
Kanta in Markiza de Sada ne poznam, pa ti ne morem odgovoriti. Nisem tako načitan.
Pritrdil bi ti, da užitek ne vodi v od-rešenje. Verjamem pa, da od-rešenje vodi v ne-trpljenje.
Sličico sem nalepil.Čakam...........
Juda I.
Religiozni pesimizem - tretjič
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 17:04 CET
p.s.:
Je pa velik luksus, če lahko o vsem tem čvekamo s polnim želodcem, na toplem, ob prijetni glasbi in z občutkom, da nam nič ne manjka. Skoraj nekakšen Užitek.
Religiozni pesimizem - tretjič
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 17:13 CET
Bravo Marko, pa sva spet prišla skupaj, kot na onem drugem blogu. Med trpljenjem in užitkom je dialektična vez, ki nikamor ne pusti. A trpljenje vendarle povzroči, da začnemo iskati pot odrešitve iz začaranega kroga in ....."kdor išče, ta najde"....
. Ali lahko zaključiva z Budovimi plemenitimi resnicami :
1. Trpljenje je
2. Trpljenje je posledica naših želja
3) Obstaja POT iz trpljenja
4. POT sama
Juda I.
Religiozni pesimizem - tretjič
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. februar 2009 @ 17:31 CET
če smem pripomniti, bi rekla le to, da se včina moralnih prepričanj religoznega izvora nanaša na medčloveške odnose. Glede na to, da danes praznujemo Slovenci svoj praznik kulture, bi bilo zelo lepo, če bi se tako ateisti kot liberalni kristjani sklicevali na vzdrženost in moralo, katere tvorec naj bi bil Jazus in tako danes, ki je dan slovenske kulture bi bilo fajn, da se ne bi tako kot vsaki dan, pod to kolumno prerekali o "krščanskih slikcah", ki izkrivljajo povezave z zgornjim prispevkom. Meni bi se zdelo dandanašnji zelo "fajn", če bi se pod to kolumno osvobodili bremena razpravljanja o religioznih temah in čutili bolj kulturno razpoložene (v ožjem smislu). Ob religiji je kar nadrobno izdelan sistem božjih zapovedi, ki dopuščajo človeku biti tudi kulturen človek, med vrline pa sodi tudi zmernost z zmožnostjo sposobnosti odrekanja dokazovanja koliko sme kdo biti v svoji identiteti podoben drugemu. Potrpljenje je vrlina, ki spremlja sproščenost in tlakuje v novo vrlino umirjenosti. Človeka držijo stvari toliko v zobeh, kolikor se pusti. To slednje velja tudi zate Juda, ki se mi zdiš kar dober in premišljen govorec.
Prijazen pozdrav
Tatjana
8. Februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. februar 2009 @ 17:46 CET
Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
'z petnájst sonetov ti takó ga spleta,
de "magistrale", pesem trikrat péta,
vseh drugih skupej veže harmonije.
Iz njega 'zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:
vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.
Ti si življenja moj'ga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
SONETNI VENEC (2/14)
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencam se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.
Prevzetne, kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesem gláse;
srca železne djale preč opase,
zvestó ljubezen bodo bolj spoštvále.
Vremena bodo Kranjcam se zjasnile,
jim milši zvezde, kakor zdéj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;
vender té bodo morebit ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz sŕca svoje so kali pognale.
SONETNI VENEC (3/14)
Iz sŕca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati delj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonore
pel Estijanke imenitne hvale.
Des' od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivéj so pesmi jo razodevále.
Željá se ogenj v meni ne poleže,
des' upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.
Bridkost, k' od nje srce več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócvetéče rožce poezije.
SONETNI VENEC (4/14)
Mokrócvetéče rožce poezije
očitajo tó, kar se v prsih skriva.
Srce mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdéj ljubezen elegije.
Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v gledišu, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.
Kolikokratov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zložene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.
SONETNI VENEC (5/14)
Iz krajov niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije;
kjer se veselje po obrazi zlije,
kjer mine jeza notránjga prepira,
kjer petje 'z polnega srca izvira,
zbudé se v srcu sladke harmonije;
kjer poroseno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanski liste,
od tamkej niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogrešvále.
SONETNI VENEC (6/14)
Cel čas so blagih sapic pogrešvále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso božicam prijetne,
ki bi bila jih oživela, hvale.
Bile so v strahu, de boš tí, de zale
Slovenke nemško govorít' umetne,
jih bote, ker s Parnasa so očetne
dežele, morebiti zaničvále.
Kaméne naše zapušene božce,
samice so pozabljene žalvále,
le tujke so častile Kranjcov množce.
Cvetlice naše poezije stale
do zdéj so vrh snežnikov redke rožce,
obdajale so utrjene jih skale.
SONETNI VENEC (7/14)
Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale.
De bi nebesa milost nam skazale!
otajat Kranja našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam' Orfeja poslale!
De bi nam sŕca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije,
in spet zedinil rod Slovenšne cele!
De b' od sladkôte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!
Religiozni pesimizem - tretjič
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 17:46 CET
Sam ne vidim prerekanja med mano in MC. Diskusiji ( govorim tudi o neki drugi kolumni) sva zaključila v duhu tvojega poprejšnjega poziva. Ne vem, zakaj na kulturni dan ne bi diskutirali o religiji, ki je vendarle temelj čisto vsake kulture, pa če to hočemo ali ne.Navsezadnje si to sama dokazala s citiranjem in razlago Cankarjevega Kurenta. Raje reciva, da ja zaključek današnjega odnosa MC-ja in mene najin doprinos k kulturi dialoga ter najina specifična posvetitev tega praznika.
Lep pozdrav, Juda I.
8. Februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. februar 2009 @ 17:57 CET
Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajne naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.
Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmam sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.
Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesem sladki glási.
Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.
SONETNI VENEC (9/14)
Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice pričjoče:
solzé 'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile.
Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnile.
Željé rodile so prehrepeneče,
de s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;
željé, de zbudil bi Slovenšno célo,
de bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti neveselo.
SONETNI VENEC (10/14)
Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste zapeljana
od mladga sonca kopnega svečána,
ak nékej dni se smeja ji veselo;
al nagne žalostno glavíco velo,
megla k' od burje prileti prignana,
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in pólje célo.
Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvojga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.
Nad žarki sonca so se té zmotile,
na mrazu zapušene so ostale,
ur temnih so zatirale jih sile.
SONETNI VENEC (11/14)
Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus, začela boje,
Erinje vse so se ga polastile.
Ko v veži je Orest Diane mile
zadóbil spet bil zdravje duše svoje,
tak bi bile se od ljubezni tvoje
vmirile prsi, lica se zjasnile.
Zbežale so te sanje krátkočasne,
bilo blisk nagel upanje je célo,
ki lé temnejši noč stori, ko ugasne.
Od tud ni več srce bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!
SONETNI VENEC (12/14)
Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
in redke so, in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtije zapušene
rastejo včasih rože neveselo,
ki jim kropív krdelo rejo vzelo,
in kar nežlahtnih zéliš kal tam žene;
al, ak v gredice vrta jih zelene
kdo presadí, cvetejo koj veselo.
Tak blizo mojga bi srca kraljice,
bi blizo tebe, sonca njih dobile
moč kviško rasti poezij cvetlice;
ak hočeš, de bi zaljši cvet rodile,
veselo véle vzdignile glavíce,
jim iz oči tí pošlji žarke mile.
SONETNI VENEC (13/14)
Jim iz oči tí pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samó njo bógajo viharjov sile.
Skrbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno,
vse njih se rane bodo zacelile.
Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet upanje bo v srci zelenelo,
in ustam dalo sladke govorice;
na novo bo srce spet oživelo,
v njem rastle jasnih poezij cvetlice,
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.
SONETNI VENEC (14/14)
In gnale bodo nov cvet bolj veselo
ko rože, kádar mine zima huda,
in spet pomlad razklada svoje čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.
In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovji slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo célo.
O vem, de niso vredne take sreče,
od straha, de nadležne poezije
bi ne bile ti, mi srce trepeče.
Naj pesmi milost tvoja saj obsije,
ki 'z njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencam venec vije.
Krščanski patent na Boga?
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 18:17 CET
Visoka pesem (Jovan Vesel Koseski)
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 18:49 CET
V imenu svetimu, v imenu vsih imén,
Ki se mu vklanjajo kreposti tega sveta,
Ki vsim stvarém pogoj, ki cena je vsih cen,
Ozrímo kviško se v imén' Bogá očeta!
V imenu luči tmin, zmagavca besnih sil,
Ki smerti vdavši se, otél je svet pogina,
Ki hlad je naših ran, zdravilo vsih zdravil,
Napnimo gerla moč v imenu sladkim Sina.
In razvedritelja oblačne pameti,
Ki je od vekomaj modrosti čiste plamen,
Obeh oseb izid, z obema – v eni tri,
Zapojmo glasnih ust v imenu duha, Amen.
2. Oče naš
Bitje čudno, bitje brez prilike,
Duh visok čez uma misli vse,
Ki v svitlosti večno rajske dike
Osnoval pravice tron si je;
Ki po zraku žarne krogle viješ,
Dih sladak iz cvétlice puhtiš,
Iz neviht življenja blagor liješ,
Blisku kdaj, in kod, in kam veliš.
Čudno bitje, bitje neizmerno,
Stvarnik, rešnik, drug in oče naš,
Kí ta svet pomnožiti stotérno,
Ali v nič ga z migam djati znaš;
Ki od sonc do mične trohe peska,
Od prahú do kralja vsih zverin,
Od kresnic do strašne luči treska,
Vsim stvarém si uzrok in začin!
Nam si oče, oče nam gotovi,
V blagor naš darí nam srca clo;
Čujte polki, čujte vsi rodovi,
Oče naš je sveto bitje to.
Je naš oče, vir ljubezni žive,
Brez izjemka skerbno vsih straní
Nam daruje vsaki dan vidljive.
Dan na dan nevidne blagosti.
Da na kinč podobe veličanske,
Nam prižgê v obrazu vida kras,
Čelu vcepi misli modrijanske,
Ustam dá besede sladki glas.
Rêče soncu: Brazde plod mi zbudi!
Reki: Daj želečimu požir!
Rêče zraku: Hlada ne zamudi!
Noči: Daj utrudenimu mir!
Bog ljubezni, oče vsiga sveta,
De sta nam, ki gline prah smo le,
V glavi um in duša v sercu vneta,
Slava vsa in hvala tebi gré!
Slava de veselja serce vriska,
Ko pomlad natora oživí,
Hvala de v dolini solz in stiska
Cvetlic nam obilno dozorí:
De nam up nebeškiga življenja,
Up veselja rajsko večniga,
V hudem boju zmote in terplenja,
K zmagi sklep, orožje v bitvi da;
De ob času greha bič odlašaš,
De slabosti naše prispoznaš,
De celò hudobniku zanašaš,
In k pokori čas in moč mu daš.
To je milost, milost brez prilike,
To ljubav neskončna tvoja je,
Ktera v cvet razvíti vse mladike,
Vsakí berst obdati s plodam če.
Bog ljubezni, oče sveta tega,
Odpri tej molitvi svoj posluh!
Serca nam očisti dima zlega,
Daj de nas navdá detinstva duh!
Daj, de bi po uku tvojim bili,
Obernili v tvojo slavo tvojo vse,
De bi krepko snage pot hodili,
Čistih serc, ko dečno serce je;
Daj de bi, ko zadna bitva mine,
Nam očí zatisne mirna smert,
Tud za nas, nevredne tvoje sine,
Sveti dom nebeški bil odpert!
3. Posvečeno bodi tvoje ime
Zadonite združeni svetovi,
Vse danice, zvezde vse višín,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin!
Zadonite trombe kerubimske,
Harpe svete korov angelskih,
Zadonite pesmi serafimske,
Hosiana bitju bitij vsih!
Sveto, sveto, sveto vedno bodi
Tvoje imé pravice silni Bog!
Na kolena zemlje vsi narodi,
Pojte »Sveto, Sveto, Sveto« krog!
Sveto ime neskončniga spomina,
De častim te vredno, daj, o daj!
Posvečeno v duhu tvôga Sina
Bodi tu in tam na vekomaj!
Ko se cvetje krasne tulipane
Letnih dob iz popja zableší,
Ko svitlost prikazni še neznane
Nočni mrak obnebja preletí;
Ko na zraku zime jasno studne
Tisučerno zvezdic blesketá,
Se zavzame človek zgodbe čudne,
Serce mu stermenja duh navdá.
To pa je o blesku tvoje slave,
Kar ob soncu žar večerni je;
Iz odsvita večne luči prave
Le utrinka blede iskrice.
In stermenje tebi zaderžali,
Pozabili tvojo slavo bi,
Bi češenja tebi ne skazali,
Ki te luči živo jedro si?
Ki posvetni bliža se visosti.
Ktera kot on sam je sanj in prah,
Čut obide lastne ga slabosti,
Neželjen mu šine v žile strah.
Se ponižno močnimu priklanja,
V blesku kron mu serce trepetá,
Se za čast posilnika poganja,
Ki mu ljud za nohtam smet veljá.
In bi tebi slave ne zapeli,
Ki si vse visosti kralj in car;
Tebi, ki si oče zemlji celi,
Vsim stvarém, zvezdišu vsim vladar?
Ki, ko streseš rob obleke svoje,
Vse te svitle sonca otamniš;
In če migneš novih svetov roje
Iz kaósa vihrati storiš.
Sveto bitje, Živi Bog ljubezni,
Tebi samo čast in slava gré;
Posvečeno v strahu in bojezni,
Posvečeno bodi tvoje imé!
Tebi le spodobi se češenje,
Tebi gre, de glasno vsih straní,
Te žival neskončno mergolenje,
De te duh in praha sin častí.
Zadonite vsi tedaj svetovi,
Vse danice, zvezde vse višin,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin;
Zadonite trombe kerubimske,
Harfe svete ves nebeški raj,
Zadonite pesmi serafimske:
Sveto, Sveto, Sveto vekomaj!
IV. Vlada tvoja pridi nam!
Blagor kjer kraljuje splošne sprave,
Snaga kjer si vsnuje tihi dom,
Spora zmaj potuhne krute glave,
Mir puhtí bratinstva cvetni kom.
Tam so res na zemlji tej nebesa,
Zgine tam nevolje siv oblak.
Slast odsvit je vsakiga očesa,
Človek tam je angelam enak.
Tam v izdaj šibkejšiga ne pazi Skrivni tat,
ko gladni bistrovid,
Serčnih mer hinavšina ne kazi,
Bratu vsak marljivo množi prid.
Blagočut prijazna je beseda,
Dobročin namembe je izraz,
Na korist le bližniga se gleda,
Djanje kjer ukaže serca glas.
Vsih platí odmev je le ljubezen,
Polna je sočutja vsaka stran,
Človek clo namen lažnivih trezen,
Delam le pobožne misli vdan.
Je prepir, pa blagočutja samo,
V dobrimu kdo pervi stop dospé,
De od tam prostejši krepko ramo
Bratu v prid podati ročen je.
Dan za dnem preteče v miru gladko,
Hvale poln, molitvi posvečen,
Dela trud izide v spanju sladko,
V sad gotov pretvori se namen.
Spolni se v izviru vsaka želja,
Sloga serc zedini družtva vse,
Solze so v očesu le veselja,
Tuge jok neznan človeštvu je.
Zgine duh nesložnosti, bojezni,
Vse navdá zaúpa jasni kras,
Bog je cilj, pričina, vse ljubezni,
Vedno le pravilo on za nas.
Vlade cvet, al že si ti med nami,
Vlade slad, al nas navdajaš mar?
Sta dosežna perhlo slabi rami,
Al sta sanj, za tu - nebitna stvar?
Žalibog! sta, daljno proč od zemlje,
Naši po slepoti splašena,
Greha ki za kazni vir ne jemlje,
Napčno vsim priprosti uzrok dá.
Še temní pomota naše glave,
Še razum zavit je v gosti mrak,
Dih zastonj zaúpa v sape zdrave,
Strasti je igrača smertni vsak.
Istina; pravica, mož-beseda,
Prazni so in votli glasi še;
Le zaman po zmage znakih gleda,
Ki si zbral pravedno cesto je.
Kar velí zapoved vere svete,
Rani se na zemlji vsaki dan,
Uma dar, in milosti prejete,
Bo še dnes, ko nekdaj, zakopan.
Zgini ta napaka, mili Oče,
Vlade slad pravične dojdi nam,
Pravo pot ki vižati nas hoče,
Krepi moč do mračne meje tam;
Sveti nam prijazna luč pokoja,
Pervimu nekdaj namenjena,
Doba brez terpinčenja in znoja,
Brez pregreh in tug napadanja.
V. Vlada tvoja zgodi se.
Bog nebes, voditelj sveta tega,
Štvarnik naš, ozvezdja in prahú,
Poln izvirk, pričina bitja vsega,
Večni duh uspeha in mirú!
Nedosežno, modro, blago bitje,
Snag zaklad, modrosti in dobrot,
Vsim stvarém brez mere plodno klitje,
Rojstvo vsih ljubezni in lepot!
Od kresnic do bleska Kerubina,
Od perhnin do trupla sončniga,
Vsih osup je tvoja veličina,
Vsim nagib le volja tvoja da.
Do mahú od cedre veličanske,
Do šeptanj od treska zlih vremen,
Spriča vse močí nam tvoje djanske,
Sjajni ert, veršine tvojih cen.
Ti velíš - blešeče krogle spejo
Hipno v mrak neskončne delje tje,
Zapoveš, in nove prederejo,
Lepših svit okrožje kinči vse;
Naročiš, in luči neštevilno
Zalša ti obleke sončni rob,
Migneš le, nališpa se obilno
Zemlja vsa pretežena blešob.
Kimneš, de! - pretí nam doba treska,
Narod cel človeški trepetá;
Rečeš, ne! vesela ura leska,
Zemlja raj je plodni, srečna vsa;
Ti veliš, pozimska slana skrije
V beli plajš gošave, polja, sad;
Zapoveš, in rahlo se razvije
Skrito vse v oživljeno pomlad.
Bog visok nebes in sveta tega,
Tebi kdo primeriti se sme?
Sonca kras; bleskot okrožja
Vsega Zgine v nič, ko tebe se zavé.
Iz globín, iz delje neizmerne,
Gleda te, ko mi, čistejši duh;
Miglej tvoj tajivne in nevarne
Razkropí, ko piš kardela muh.
Bog visok obnebja, zemlje, sveta,
Vsih deržav, vladarjev, kraljev car,
Vredno s čim častí te duša vneta;
Vmerlih kak prijeten ti je dar?
Samo to, de tvojiga kraljestva
V krogu se pobožno vkloni vsak,
V zvezi do nezmerniga posestva
Zjasni se pohlepnosti oblak.
Svet spoznaj, in tu in unkraj groba,
Tvojo čast, in tvojo visokost,
Bodi duh, al bodi perst-osoba,
Velikan, vladar, al kmet priprost;
Tebi gre, de pade na kolena
Pred teboj, kar gibati se zná,
Vlade vsak de tvoje tehta ceno,
Vse ji v prid do zadne trohe da.
Tebi gre, de tu v deželi skusbe
Prepusti se tvôm naklonbam svet,
Serca žar de čisti grešne gnusbe,
Živo zmir za tvojo slavo vnet;
Tebi gre, de človek vedno meri
V isti cilj, ki tvoja mera je:
"Sreča vsih! prospeh keršanski veri!"
Ta namen, naš Oče, zgodi se!
VI. Daj nam dnes potrebno vse.
Scer dajaš brez prosbe nam osebno,
Vidiš prej, kaj sila je, ko mi,
Ceniš kar je vsakimu potrebno,
Prej ko v njem se želja prebudí:
Daš otroku gladnimu v zibelki,
Kar mu moč izreči še ne da,
Cvétlici na trati, v gozdu jelki
Dojde brez besed zahtevanja.
Plod lanú, konopniga prediva,
Lišpa polj široko cvetni plan,
Žitnica bogata tik je njiva,
Polja krog prostrane hoste stan;
Trop ovac na pústini se pase,
Volne poln za zimski kruti mraz,
Vínograd oblóžen zreti dá se,
Blágora težak je žitni klas.
Tega daš obilno sam od sebe,
Pred ko stisk potrebe kdo spozná,
Kaj tedaj nadlegali bi tebe,
Tvoj previd brez prosbe vse nam dá!
Tode ti ukažeš, de se prosi,
Rekel si: Prosite pristno me,
Vsakim po zahtevanju se znosi,
Le de v prid in snago dar mu je.
Človek pa spoznati vedno ima,
Dojde de po tebi vsaka stvar,
Sámodsé de svet ničesar nima,
Tvoj de je, kar pride, blagi dar.
Splošno se zedini v tebi krasno,
Vsemu si podpor, obstoj, izid,
Svetu tak oznani se naglasno,
Vse od tam, človeku vse je v prid.
Je tedaj spodobno, de se moli,
Hleba nam daruj za dnešni dan,
Nej doni zaupno vse okoli:
Manjkanja nam bodi krepki bran!
Nam daruj le to, kar je potrebno,
Ne preveč, ne kupoma, ne dik,
Tudi ne, kar bilo bi posebno,
Al celó le samoljubja mik.
Daj nam le, kar neobhodno terja
Časniga življenja silni stisk,
Krepki skit, ko kvara ost namerja,
Zdatni bran, grozí ko s treskam blisk;
Zmage venc, ko bor s pregreho žuga,
Vedri um, ko bliža se oblak,
V tebe up, ko nas napada tuga,
Blažno vse premeni v srečo tak.
Tuje nam ostani sporno vrenje,
Nam neznan zavid in muke jok,
Mirno se premikaj nam življenje,
Čistiga izvirka rahli tok.
Bodo tak se snage vse združile
Tebi v čast, človeštvu v cvet in prid,
Vsahnule nasprotne puste sile,
Sadja poln in slave bo izíd.
Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi,
S tem pa tih in zadovoljen čut,
Vzame ki kar koli se prigodi,
Tvoj za dar, ne za naključbe but.
Blagor nas tedaj ne bo zapušal,
Nam bo vse darilo iz nebes,
Milo ti to prosbo boš poslušal:
"Bog visok, potrebno daj nam dnes!"
VII. Odpusti krivde nam.
Bog ljubezni, slika poterpljenja,
Milosti, pravice večni Bog!
Dnevno dolg naraša nam življenja,
Sledni dan je širji greha krog.
Vemo res natanjko voljo tvojo,
Glasno nam v oserčju govorí,
Vbogamo pa rajši glavo svojo,
Redkokrat ki modro nam velí.
Mesto de krepost bi izvolili,
Verlo šli po stopnicah pravic,
Vmolknemo ko zloba rogovili,
Veterno al sledimo ji vštric.
Množtvo želj prešernih in pohota
Najde pot do serca našiga,
Zgovor koj si skuje zla pomota,
Ako vest privólenja ne da.
Bog visok ljubezni poterpljenja,
Milosti, pravice sveti Bog!
Našiga ne sodi tak življenja
Pično clo, kot kaže zakon strog.
Ne plačuj po naši nam zaslugi,
Meri nam po lastni milosti,
Opri nas v omahanju in tugi,
Brata kot podpiramo i mi.
Skaži nam, ko zderknemo, dobrote,
Bodi lek, če stiska čut gorjup,
Vedri nas, ko žugajo pomote,
Zdrami vest, pretí ko greha strup.
Zjasni vid, v obleki ak sobolni
Skriti volk se bliža himbno nam,
Divji al ko vepax serda polni
Tik nasprot zakruli tu al tam.
Vsmili se, ko dobriga sovražnik,
Grešna sla, kalí oserčja čut,
Zlosti duh nam, blagodjanja lažnik,
Polzno past nastavlja tiho ljut.
Kliči nas, omama ko presladka
- Kače kip - nam bliža skrivno se,
Ko v prepad oberne pot pregladka,
Spomni nas, vernitve čas de je!
Nas miluj, ko pravi sled zgubimo,
V igro klam le vid obračamo,
Čednosti ko lestve zapustimo,
Spolnimo telesu voljo vso.
Vsmili se, takrat, Gospod ljubezni,
Proge teh napak odpusti nam,
Glav omôt, in serca zmede strezni,
Zgub de vsak pomembo vidi sam.
Tudi mi smo bratam odpustili
Čisto vse, ki bercali so nas,
Zvezki zdaj med nami so le mili,
Vlada le dobrote blagi glas.
Blagor tem, ki ljubi, ki sovraži,
Sreče cvet, ki škodo nam želé,
Mira slad, ki preganjaje draži,
Dobro vsim, ki vrag nasprot stojé.
Dnes ki nas terpinči al ožali,
Bodi nam umirjen tudi dnes,
Jutro de zedinjeno se hvali
Strog vladar zadostenih nebes.
Tak se nam bo milo prizaneslo,
Kar vestí nadlega rahli čut,
Sreča bo med nami sjajno geslo,
Djan ob moč kraguj šipavno krut.
VIII. Skusbi ne prepušaj nas!
Dobrih del po stopnici hoditi,
To nam je od nekdaj tvoj ukaz,
Ne dvomljiv, ne omahaven biti,
Bliža kjer zavodbe se izraz;
Kot junak poguma se napolni,
De stojí v boritvi krepki dob,
Vihri kjer, al množici nevoljni
Kaže strog namembe ojstri zob;
Tako tud kristjanu je potreba
Paznosti, poguma in obran,
Zraven pak, de blagor mu iz neba,
Prosbi v sled, obilno je poslan;
Božji dar de ga, veljavna vera,
Čistosti, pravice krepki duh,
V oblu borb, vertečih se, podpera,
Strupa ga otmé posvetnih muh.
Redkokrat je človek srečen tako
Brez over doverši de obhod;
Vsih skušnjav de ognil bi se jako,
Smertnimu ni dano od prisod.
Pa krepost, kaj bila nek bi vredna,
Ako bi brez truda prišla nam?
Ravno to ji je priklada medna,
De vojak jo pridobi si sam.
Tode boj za zmago to ni igra,
Heva moč, in tirja živ pogum;
Mik mesen je slika žrelu tigra,
Zmiraj ne premaga ga razum.
Bor začné in zatemni se duša,
Misli blesk obdá, dvomljivi mrak,
Zmoten duh scer dvignuti se skuša,
Pravih pa namer ne najde vsak.
Vsmili se, Gospod, ob uri toti,
Pošli nam primerjeno pomoč,
Krepi nas pogibelni na poti,
Kar pretí nesrečo, pihni proč.
Reši nas potuhe in zvijače,
Blodenja, golfije, vernih zmot,
Vari nas pod rožo skrite kače,
Zgini nam nestalniga pohot.
Z mečem daj nam bojevati vere,
Brani nas napada pravde skit,
Čistih mnenj, pogumnih iste mere,
Sledimo pravedne misli svit.
Cesta snag ostani nam podnožje,
Sercu mir tihotni bodi dan,
V tebe up nam varno je orožje,
Dela trud nečimernosti bran.
Bodi nam nevgugana pravica
Geslo zdaj, in zadni dih,
Vednoma medsebna govorica
Srečnih ur, ko časov pusto zlih;
Geslo nam namemba le nebeška,
Božji v dar in čin zaupanje,
Tako nam ne bo dosežba težka,
V sercu kar primernih želj zavré.
Hrabro tak, namere stanovitne,
Ko sicer je prosti božji dar,
Svitle te so krone pridobitne
Vsakim, ak premaga mu je mar.
Bog nam dá, ko molimo pobožno,
Njemu v čast obernjen slab obraz:
"Vsmili se, te prošimo vsi složno,
Homatij iz grešnih otmi nas!"
IX. Hudiga odreši nas.
Čistosti nasprotne želje tega
Čuta nam premeni; mili Bog!
Tako nas osnaži rahlo zlega,
Hudih muk nas vari in nadlog;
Volji ki pobožni, ter pravici,
Zmir nasprot z overanjem grozé,
Ko vihar pohlevni govorici
Za odvet sovražno le veršé.
Zmoti nas potegni iz vezila,
Strupa strog opomni nas pregreh,
Ne ovré de nas obupa sila,
Djanju vsim cveteči daj uspeh.
Zrasemo de v dobrimu nakloni,
Bolji in modrejši dan na dan,
Milosti svepavne nas prisloni,
Bodi lek pomot in dušnih ran.
Manjšaj se gromada naše zlobe,
Čisti nam se cilj, in um, in čut,
Vsahnejo nej zdravju kvarne gobe,
Vmiri tak vestí se rivec krut;
Tak de spet zaúpaje pogleda
V blesk nebes napak oprosten duh,
Ker mirú mu ne kalí zaseda Grešnih želj,
pokoja strupnih muh.
Serd in čert, sovražtvo ne razdvoji
Zanaprej s prijatli, bratam nas,
Bližniga si želje vsak usvoji,
Sreča vsih razjasni nam obraz.
Vladajo nej čuti zlobe trezni,
Čuti snag, bogaboječnosti,
Čuti sploh keršanske le ljubezni,
Milbe duh človeštvo vse oví.
Strašno zlo, nar hujši greha hudo,
Krivde je, napak in zlob zavest,
Proč tedaj osnaženja zamudo,
Uzmimo čestila urno v pest,
Pervo pak zaúpanje je v Boga,
Drugo je molitve krepki skit,
Tretje sklep, oprostiti se zloga,
Ter pogum, in vedre glave svit.
Sredstva te nas prav peljale bodo,
Trešimo de butaro verig
Mesnih proč, ko kužno duše škodo
Vdušimo posvetne želje mik;
Kviško de obračamo očesa,
Kjer je naš, pravednih kjer je dom,
Kjer za vse odperte so nebesa,
Hudimu ki pridejo v okom.
Daj mi glas, de zdatno te zakličem,
Daj zaúp, de voljno uslišiš me;
Vero de prestola blesk dotičem,
Serce ak omame trezno je.
Vsim daruj usmilenja naznanbe,
De obup ne zmane serčnosti,
Nada kjer veljavno čversto branbe
Šibkimu pogumu omedli.
Tak nam se vkrépila bo roka,
Zdramljen duh izvil se iz nadlog,
Serce tug oprósteno in stoka
Vriskalo bo k nebu: "Sveti Bog!"
Tvoja le nam volja bo pravilo,
Bežal proč od nas premagan greh,
Ti pa k nam se boš obračal milo,
Žarni dal po prosbi voljno vspeh.
X. Tvoje vse na vekomaj.
Tvoje je, kar zemlja v lonu krije,
Tebi gre, kar slavniga rodi,
Ti si vir, ko sonca lesk zasije,
Vsim naslon, kar v oblu se vertí.
Tvoji so neskončnosti prostori,
Krog višav, skrivnosti globočin,
Tička čivk, in serafinski kori,
Lune svit, ko mrak ponočnih tmin.
Tvoje je vse vidno in nevidno,
Kar nebó, zvezdiše kar imá, Dolzih dob,
al hipoma izidno,
Malih cen, al čisla večniga.
Človek, čuj! Ne zabi!
V roki vsako
Suče on, kar bilo je; kar bo,
Volja mu je tekla ravno tako,
Kakor je na zemlji za-te šlo.
Kaj treptaš, ko grom podnožje stre
Piš divjá, neviht grozí vihar,
Vražtvo vré, končane snage zdé se,
Ter pravíc nikomur več ni mar?
Kaj derhtiš, hudobe ker zarotno
Krog in krog pogin al kvar grozé?
Bog bedí, med nami ni samotno,
On za nas in naše stiske vé.
Strah čemú? ak pusto je življenje,
Pot posut z bodečim ternjem clo,
Svet čertí pobožno tvoje mnenje,
Ko de bič grozitve bi biló.
Groza kaj? ko sonce dneva zgine,
Kača tmin nasprot molí ti ost? -
Upaj, sin! to v krasnim cvetju mine,
Bog živí, in on le je krepost.
Kaj bahaš, ko ktera gladko steče,
Slave venc ovije čelo ti?
Zvezdam ki vertenja pot nareče,
Ti za mig razjasnul je očí.
Bodi glup, al bodi svitla glava,
Prah si le, ničesar le propast,
Ves njegov, - in njemu grede slava,
Dvignul ak te hip je v motno čast.
Kaj groziš, ko serd napne ti kite,
V sercu ti zavré minljiv pogum,
Duh nakrat pokaže sredstva skrite,
Kih do tam opazil ni razum?
S čim protiš? Kar žarno te navdaja,
Te je le zadelo mem gredoč,
On je vir, od njega ti prihaja,
Samo Bog, le on je pristna moč.
Vanj tedaj oberni, duša tužna,
Upni gled, ko vse te zapustí,
Spred ko zad posvetna pretba kužna
S kvaram ti, s poginam clo grozí.
Vanj zaúp, ko vse bo spodletelo,
Teh naslomb vihar ti ne podré,
V upu tem bo boljšati se jelo,
Tudi zdaj on čudov Bog je še.
Upajmo v njegovo obračanje,
On razvil bo gladko klonč osod,
Vredimo prilično svoje djanje,
Vari vsak pregrešnih se pomot.
Tako bo življenje polno slada;
Vernul nam nekrivde bo se raj,
Tekla zmir pravedno sveta vlada,
Bogu v čast in slavo vekomaj.
Izid.
Očetu Bogu čast! doveršeno je vse,
Zaúp je v njega bil, podpiral mi je delo,
Gotovo, tu al tam, zibavno; slabo je,
Početje v sebi pak je krepko dno imelo.
In Bogu Sinu čast! njegov je blagor bil,
De perhli roki tej obneslo se je djanje,
On upanja me je, on stalnosti učil,
Pokazal jasno mi slabosti zemskih stanje.
Ter Duhu svetim čast! on krepil mi je moč,
Mi dal spoznanja je potrebno šibko mero,
Pobožnosti lesket v oserčja motno noč,
Podpihal vedno scer mi v jedru žarno vero.
p.s.:
Tatjana, očitno nisi razumela poante prispevka. In ne vem, zakaj Slovenci tako zelo čislamo Prešerna, ko pa se je na Boga veliko bolj spoznal Koseski.
8. Februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 19:10 CET
1:mislim da prvi sonet nesreče
Oj Pozitivke,
srečna draga stran domača.
Kjer včasih lastna kača
od Uvida nas odvrača...............................................
2. mislim, da drugi sonet nesreče
Je šel mladenič skozi Afrike puščavo
za njim pa kača za zabavo,
in mede ga,
da POT ne najde pravo...........................
Kako razmem "Sonete nesreče", tiste prave ?
Vrba je ( po mojem skromnem mennju) opis odmika od Božje poti, padec človeka in njegov izgon iz Raja. ( Uka željna kača- želja po spoznanju dobrega in zlega). Takoj nato, pa se v drugem sonetu popotnik najde sredi puščave in išče POT nazaj.
Tatjana, Prešeren ima zelo veliko opraviti z religijo. Promicova Julija je pri nejm to, kar je Beatrice pri Danteju. Lastna Duša kot Muza in navdih za iskanje POTi k odrešitvi le-te. Dante opisuje svojo POT skozi Božansko Komedijo ( v staro-grškem pomenu komedije), Prešeren skozi Sonetni venec, Goethe skozi Dr. Fausta.
Brez re-ligije Prešerna ni,
Krts pri Savici
o tem ti govori.
Juda I.
Krščanski patent na Boga?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 19:18 CET
MC, glede živalic sem na tvoji poziciji.Sem vegan.
Juda I.
Krščanski patent na Boga?
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 19:22 CET
>>srečna draga stran domača.
>>Kjer včasih lastna kača
>>od Uvida nas odvrača
:-))))
To pa je definitivno ena najboljših pesmi, ki sem jih kdaj prebral na Pozitivkah. Pa še tako resnična je. Čisti Užitek!
Krščanski patent na Boga?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 19:24 CET
Hvala MC. A na pol je tvoja, saj si me ravno ti skozi diskusijo navdihnil za malo globlji v-pogled v samega sebe.
Juda I.
Krščanski patent na Boga?
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 19:27 CET
Ah, saj se mi je zdelo. Še en "orto fanatik" !
;-)
Krščanski patent na Boga?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 8. februar 2009 @ 19:35 CET
Dejmo naši..........
Juda I.
O G L E D A L O
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. februar 2009 @ 21:27 CET
O G L E D A L O K U L T U R E !
O G L E D A L O K U L T U R E !
Z R C A L C E odgovarja kraljici kulture
Prispeval/a: MC dne nedelja, 8. februar 2009 @ 21:42 CET
najlepša, najboljša v deželi si tej!
8. Februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 8. februar 2009 @ 22:21 CET
France Prešeren je bil brihten mož, malo pijančka, malo ženskarja, malo genija, malo dobričine, malo religioznega...
Kot katolik moram zagovarjati trditev, da je naša domovina v nebesih... Zato zame tuzemska narodna pripadnost nima kakšne posebne teže.
Ločim tudi narod kot jezikovno, rasno in plemensko realnost ter narod kot generacijo v prostoru in času. Če gledam na Slovence v današnjem času in prostoru, potem lahko rečem, da nismo ali niso vredni Prešerna, kaj šele Jezusa Kristusa iz Nazareta.
Visoka pesem (Jovan Vesel Koseski)
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 06:34 CET
Dobri feromoni bi me pripravili tudi do klečanja in ponižnosti...
:-)
O G L E D A L O
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 08:59 CET
Ogledalo kulture,
ogledalo kulture,
ni ogledalo
tvoje skulpture.
Kulturo tukaj
pred nosom imaš,
ogledala ne rabiš,
če prava očala imaš.
Juda I.
Z R C A L C E odgovarja kraljici kulture
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 09:02 CET
Tatjana ne skrbi, v MC-ja poglej,
najlepša zanj v deželi si tej.
A lepša od tebe Onkraj živi,
k njej si tvoja Duša želi.
Juda I.
Z R C A L C E odgovarja kraljici kulture
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 09:13 CET
Duše ne slišiš,
cesarja častiš,
Nedolžno umreti,
prevzetna pustiš.
Juda I.
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 14:05 CET
hvala vam za lep prispevek o kulturi in za vaše dovoljenje, da ga lahko objavijo tudi Sončeve pozitivke.
Glede na to, da so bile prestopljene meje, nimam besed. Odpirajo se vprašanja, nad katerimi bi se kot narod morali zamisliti. Ko postane beseda prizorišče neobčutljivosti, se vprašamo, kaj se je v narodu izsušilo, kaj se dogaja in kam si kot družba utiramo pot.
Razumevanje smisla kulture in spoštovanje njenega praznika, ki ji ga izkazujejo nekateri njeni »uporabniki«, je za narod žalostna stvar. Dogodki večine res niso razveselili, saj bi bilo za občutenje in negovanje Erosa do narodove ljubljenke lepo, da bi se prazniku posvetilo nekaj lepih misli, izraženih z izbranimi besedami.
Kultura se za svoj praznik ni počutila dobro, kajti obredje njenega praznovanja ni ohranilo dobrega počutja. Pastorki kulturi je upadlo lice, zunaj se je stemnilo in od sramu se je skrila. Odločila se je, da bo odslej z molkom, globoko zamišljena, pasla čredo svojih ovčic in jim s prstom pokazala, s svojim apotropejskim dejanjem, kje se lahko dodobra najedo trave, da se bodo dobro počutile s svojimi vitalnimi organi.
Vas lep pozdravljam
Tatjana Malec
Zmota
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 14:19 CET
Tatjana
Zmota
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 14:45 CET
Ga. Tatjana!
Vsak iskalec ima tudi temne plati in jaz nisem nobena izjema. Tudi Sokrat je Atenčanom priznal,da ni nobena izjema, a je v isti sapi dodal, da se on tega vsaj zaveda.
Dobro vem, da sem tako dober kot slab, zato težim k tistemu, ki ( kar) se nahaja, kot je rekel Nitzche "Onkraj dobrega in zlega".
In vse, kar vas je užalilo, je bil moj poziv, da se temu pridružite, kot ste vi mene pozvali, da se priklonim 8. februarju. To sem tudi naredil na svoj način, brez licemerja,kateremu se je tudi Prešeren rogal. Zato sem v začetku te diskusije tudi zapisal :
Jezus mladeniču, ki mu je sledil : "Zakaj praviš, da sem dober ? Nihče ni dober. Dober je le moj oče v nebesih. Zato bodite taki, kot je moj oče v nebesih."
Da Tatjana, slab sem,a se tega vsaj zavedam.
Zmotili ste se, a se tega vsaj zavedate. Zdaj veste, da videz vara in lepe besede premamijo in to šteje. Vesel sem za vas.Še bolj bom vesel, ko boste pustili črko in iskali Duha, ta ne vara, ta ne laže, saj ni človeški, je brez napake in prihaja od Boga.
Juda I.
Jaz sem pot, resnica in življenje
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 15:12 CET
"Onkraj dobrega in zlega"
Al še iščeš al si že našel duha?
Niče malce hecno filozofira, ha?
Onkraj dobrega je le zlo oziroma obratno onkraj zla je le dobro, mar ni tak?
....."kdor išče, ta najde"....
Pravilno in kdor prosi ta tud prejme, se mejbi strinjaš?
Obstaja pot iz trpljenja ampak na ta pravo pot te bo ta tolstni malce težko popeljal namreč moral bi jo poznat ampak na žalost pozna le svoj tolstni lamp zato pa te tud odpravi z veleumsko domislico kao pot te bo sama popeljala, išči in boš našel, kaj?
Ljubi Bog pozna le eno pravo pot v ljubezen.
Usmiljenje.
In kje je tota usmiljena pot?
Le v srcu, ki je usmiljeno do drugega srca.
Čao
Jaz sem pot, resnica in življenje
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 15:27 CET
Ne Fredi, nisem našel ne Duha, ne usmiljenja in tega se še kako zavedam, . Pa ti ? Si ju srečal ?
Ju imaš , sred srca?
Si upaš reči:
.........da!
Juda I.
Krivda - največje trofeja za Boga
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 15:36 CET
mirno zaspi,
nebeška naj Zarja,
te v Jutro(vo) zbudi.
Šala seveda ni greh in ga. Tatjana to dobro ve.V bistvu jo imam rad, saj mi je Cankarja v neki drugi kolumni zelo dobro razložila. Mislim, da se bo kmalu pomirila in upam, tudi spravno oglasila.
Juda I.
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 15:53 CET
Si pa res hecen.
Vsak najde usmiljenje kdor išče usmiljenje.
Mogoče si iskal filozofijo in si pač našel filozofijo namesto usmiljenja.
Simpl, ha?
Sveti duh, pričevalec za ljubezen, je v srcu človeka namreč vsak človek baje ljubi z srcem.
Odvisno seveda kaj kdo ljubi.
Ljubi Bog ve, da nimam pojma.
Čao
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 16:24 CET
Torej Fredi,
usmiljenje imaš ?
Te lahko zaprosim,
odgovor končno
da mi daš ?
Juda I.
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 16:30 CET
Marja ti Marija,
Magdalenino srce imaš.
Pazi prosim,
da ga pravemu predaš.
Juda I.
Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 16:52 CET
Poanta vsega je, da nimam pojma, ker vse ve ljubi Bog.
Le pišem kar ljubo srce narekuje.
Adio
Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 16:54 CET
da Bog ve,
če nimaš pojma ?
Juda I.
Zrcalce, zrcalce, povej mi...
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 16:55 CET
Torej Juda,
usmiljenje je,
da, glih
odgovor v srcu
čaka te.
Adio
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 17:00 CET
Marja ti Marija,
si še brezmadežna,
saj angel črni,
ne more do srca,
ki je od drugega sveta.
Juda I.
Zrcalce, zrcalce, povej mi...
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 17:02 CET
Usmiljenje Je,
iz Fredija vre,
odgovor nikakor,
pa ne in ne.
Juda I.
He, he...
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 17:14 CET
Usmiljenje je,
le skapiraj usmiljenje
in spoznal boš odgovor,
da je garant le usmiljenje v srcu.
Adio
Pa res he,he ?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 17:27 CET
Odgovora Fredi ne da,
a važno je le,
da usmiljenje ima.
Pozabil je le
da usmiljenje je,
sredi srca,
ki ni od tega sveta.
Takega le Magadela ima,
ga pod križem Rabiju da,
a moška četa zbeži,
ga izda, zataji.
Juda I.
Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 17:56 CET
Mar nisi ti tisti, GOSPOD, naš Bog?
Zato upamo vate, saj ti delaš vse to!
Le kdo bi lahko pozabil,
da usmiljen ste ljubi Bog.
Usmiljena je bila tud Magdalena,
pod križem z moškimi,
le izdajalca Juda ni med njimi,
prodan za prgišče srebra.
Čao
Sem res Izdajalec ?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 18:07 CET
Izdal sem, izdal sem ga
čisto zares.
Mi Oče ukazal,
je iz nebes.
Izdal sem, izdal sem ga,
vse je to res,
Sam me je prosil,
je zdaj sred Nebes.
Juda I.
Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 18:11 CET
http://sl.wikipedia.org/wiki/Ploha
Kar zadeva Judo (če seveda verjameš svetopisemskih pravljicam), pa bi rekel takole: Kdo bi izdal Jezusa, če ga ne bi izdal Juda. Brez izdaje ne bi bilo križanja in brez križanja ne bi bilo odešitve, mar ne?! Nekdo je pač moral opraviti »dirty job«. Ali je bila to izdaja ali je bila morda samo največja žrtev, pa ve najbrž samo ljubi Bog. Mimogrede, Bog je tisto bitje , za katerega praviš, da ve, da nimaš pojma.
Pa saj ti je vse tako lepo povedal že sam Juda ;-)
Jaz sem, jaz, ki vas tolažim. Kdo si ti,...
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 18:42 CET
Ja, za plohe je znanost že ugotovila kako se pripravijo, ugotovili so tudi, da človek grata iz človeka, he he.
Seveda verjamem bibliji v katero ni vštet evangelij po judi, ki govori, da ga je Jezus pooblastil za izdajo.
Ljubi Bog je po prerokih napovedal, da se bo našel izdajalec med apostoli ampak ni določil, da bo glih Juda izdajalec.
Med drugimi poti, ki so se mu zrcalile v življenju, se je Juda Iškarijot sam določil za izdajalca.
Vsak si sam izbira pot v življenju in kam pride ve le ljubi Bog.
Res je, da nimam pojma in priznam, da vse ve ljubi Bog.
Ti pametjakovič pa le misliš, da veš vse a dejansko le v temo bincaš.
Čao
Skrivnost Poljuba
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 19:04 CET
Mogoče smo prišli do točke,kjer lahko razložim,kaj me je navdušilo za moj psevdo-nim, Juda I.
Nekoč sem nekje prebral, da Poljub na usta, ko moški poljubi moškega v t.im. Misterijih zahoda velja kot metafora-prispodoba za akt duhovne, brez-spolne ljubezni. O tem je pisal tudi Platon,pa so vsi več ali manj t.im. Platonsko ljubezen razlagali kot homo-seksualno ljubezen.
Če sledimo tej razlagi in če čutimo s svojo Dušo, ki hrepeni po odrešitvi, jo vzljubimo in stopimo na POT odrešitve le-te. Judežev poljub je torej le metafora ljubezni iskalca do svoje Duše, do Jezusa v sebi. In ker je to javno priznal, je IZDAL, kaj oziroma koga nosi v sebi, oderešeno Dušo. Ko je priznal, a ljubi njo in ne njih so mu to smrtno zamerili.Vsi ne-odrešeni pač od nekdaj sovražijo od-rešene. Posledice so več ali manj znane.
Odnosi med Jezusom in učenci so precej drugače kot v samem Kanonu razloženi v dveh skupinah Evangelijev :
- apokrifni Evangeliji
- gnostični Evangeliji iz Nag Hamadija
Med slednjimi je tudi "Evangelij (p)o Judi"( dve leti nazaj ga je izdal National geografic, tudi v Sloveniji), ki me je navdušil za to ime. Od tod tudi moj psevdo-nim, saj sem se odločil, da bom svojo Dušo ljubil in to javno tudi priznal. Malo prej sem k tej ljubezni go. Tatjano pozval pa me je označila, saj veste kako. Raje imam Dušo, kot samopašnost svojega Ega in to mi nekateri nemorejo oprostiti. Pa saj tudi ne pričakujem.
Juda I.
»Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?«
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 19:42 CET
Apostoli so se med seboj pozdravljali s poljubom saj je Jezus glih apostolom obrazložil, da je ljubi Bog ljubezen.
Kogar ljubiš tud poljubiš.
Znamenje odpada
»Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!«
Ja, Juda je ljubil le svojo dušo in srebrnike.
Maš slikco samoljubca nad svojo posteljo?
Pozdravite se med seboj s poljubom ljubezni! Mir vam vsem, ki ste v Kristusu!
Čao
Kamen
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 19:49 CET
Zdaj vem da Fredi,
si "čistga" srca.
Si kamen pobral
vrgel si ga.
Juda I.
»Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?«
Prispeval/a: aloha dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 19:53 CET
Mar si ti ON?
ne, drugače bi bil tiho
Mogoče si arhangel Mihail?
tudi ne, tisti niti samega satano si ni upal obsojati.
Sicer pa Iskariotu ni sodil noben, sam je sebe obsodil.
Ne ne branim to osebo ampak tudi ne obsojam.
In konec koncev kako ti veš ali pa kdor drugi kako in kaj?
Mar si ti bil tam?
Se spomniš začetka Kain in Abel in znak, ki ga je Kain nosi na sebi, ki ga je nemu na čelo dal sam Ljubi Bog ...
Isto z obsodbo: boš obsojal ... 7krat vseh njegovih obsodb bo padlo nate.
Tako, da raje ne razglabljamo o tem o čemer tako kot ti praviš nimamo pojma.
Bodite vsi lepo in dobro in naj vsak pomete pred svojim pragom ter umije "svoje ogledalo".
saso
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 20:18 CET
Sporočilo, ki ste ga naslovili na vaše prijatelje na Hervardih, me je nekoliko presenetilo. Za začetek naj povem, da je članek, ki so ga prispevali Hervardi, z izjemo nekaterih, mogoče celo namernih spodrsljajev z rahlo ksenofobo konotacijo, relativno poučen in obravnava problematiko, ki jo večina Slovencev v resnici prostaško zapostavlja. Ko govorim o spodrsljajih, imam v mislih predvsem njihovo poznavanje glasbe. Ne obstaja namreč nič takšnega kot »čobanska« ali ovčja glasba. Nenazadnje je bil celo tako opevani slovenski mitološki junak Kekec najprej in predvsem ovčji pastir oziroma »čoban«. Je zaradi tega čudovita Kekčeva pesem primer »čobanske« glasbe? Prav tako ne obstaja nič takega, kot je »cigansko-turška« glasba, zato pa obstaja glasba slovenskih ciganov ali Romov, ki je, mimogrede odlična in tudi avtohtona, in ne vem, zakaj bi jo morali narodno zavedni Slovenci zaničevati kot neslovensko. Pravzaprav je turške glasbe na slovenskih radijskih postajah v resnici zelo malo. Upam si celo trditi, da avtohtone turške glasbe Slovenci sploh ne poznajo. Nekoliko neposrečeno se mi zdi tudi, da prijatelji na Hervardih, tako prisiljeno povezujejo slovensko narodno-zabavno glasbo s slovensko kulturo. Ko se opredeljujemo o glasbi, je smiselno govoriti o slabi in o dobri glasbi, pa še tu je običajno tako, da je osebni okus tisti, ki določa poslušalčev odnos do glasbe. Avsenikova glasba in melodije so nedvomno prvovrstni. Na žalost se je prav v narodno-zabavni glasbi nabralo toliko kiča, vulgarnosti in povprečnosti, da je upravičeno pridobila tudi nekaj slabega slovesa. Drugače pa smo Slovenci lahko na svoje glasbenike in skladatelje upravičeno ponosni. Nekje sem prebral, da imamo Slovenci na število prebivalcev največje število skladateljev. Veliko več kot Italijani. Meni se zdijo biseri slovenske popevke, ki so jih prispevali Soss, Privšek, Robežnik, Sepe, če omenim samo nekatere, nenadkriljivi in jih ne zamenjam za nobeno italijansko ali hrvaško kancono.
Če sem prav razumel sporočilo Hervardov, so imeli v mislih, ko so pisali o slovenski kulturi, najprej in predvsem slovenski jezik. Na žalost je stanje na tem področju v resnici zaskrbljujoče. In prav tu, se mi zdi, velecenjena pesnica, da si nekoliko zgrešila poanto, ko se ti je zapisalo, da so bile tukaj - na Pozitivkah prestopljene meje. Meje česa? Meje slabega jezika, mogoče meje slabega izražanja? Tudi se ni nihče grdo ali zaničujoče izražal o slovenstvu ali slovenskem narodu. Z eno samo izjemo: Fredijev eshatološki prijatelj Hierhod je Slovence označil za slovenceljne in za Butalce ter jih nazadnje ponižal v raso, ki ni vredna niti Prešerna, kaj šele Jezusa iz Nazareta. Verjetno se mu zato toliko več vredni zdijo od Slovencev bolj katoliški Hrvati, Avstrijci in Italijani. Seveda je v svojem vnetem katolicizmu pozabil povedati, da je polni naziv katoliške cerkve v resnici Rimokatoliška, in da je tudi katoliški prvi pontifeks v resnici samo poglavar neke druge države, ki je za nameček ustrojena kot absolutistična monarhija. Pa mu je Dysan prav lepo in po hitrem postopku povedal, kaj je – Butalec! Jaz bi k temu dodal samo še besedo katoliški Butalec! To je tista oblika Butalca, ki bi mirne duše predala najlepši butalski otok v trajno vatikansko knežjo last. To je tista oblika Butalca, ki po svojih najlepših butalskih hribih postavlja spominske plošče ustaškemu hrvaškemu kardinalu, ki ga je beatificiral njegov vatikanski poglavar. To je tista oblika Butalca, ki je pripravljena posekati najlepšo in najvišjo slovensko smreko in jo kot božično darilo odpeljati prav na vatikansko dvorišče.
Torej, velecenjena pesnica, meni se niti najmanj ne zdi, da bi bili odzivi na članek Hervardov takšni, da bi mogli iz njih sklepati, če ukradem vašo misel - da je beseda postala prizorišče neobčutljivosti, zaradi česar se je nekaj v narodu izsušilo. Slovenski narod še nikoli v svoji zgodovini ni tako dobro jedel, izsušenih ljudi že več kot 50 let ni več. Nasprotno – danes sta debelost in pijančevanje (gašenje izsušenih grl) tista, ki, vsaj po mojem mnenju, veliko bolj ogrožata Slovence, kot pa recimo »čobanska« glasba. Ampak o tem Hervardi ne povedo niti besede. Mogoče zato, ker sta žretje in pitje, lahko tudi izraz visoke (slovenske) kulture pečenice. zelja in rujne kapljice.
Kar zadeva samih odzivov na članek, pa bi težko rekel, da jih »odlikuje« prostaštvo ali šibkost kulturnega izražanja. Nekateri prispevki Jude celo mejijo na retorične bisere. Njegova pojasnila in odgovori na vaše pisanje se mi zdijo, brez zamere, če bom sedaj dregnil v Vaš napuh, neprimerno bolj kulturni, rafinirani in nenazadnje tudi spravljivi. Predvsem pa neskončno bolj duhoviti. Vedno, ko govorimo o duhovnosti, ne bi smeli pozabiti tudi na duhovitost. Oboje izhaja iz Duha. (Če kdo na tem forumu jezikovno nekoliko bolj šepa od ostalih, je to kvečjemu vaš cenjeni prijatelj Fredi. Ampak, njemu bo itak vse oproščeno, ker se celo pred samim Bogom tak dobro pretvarja, da ne ve, kaj dela. Drugače rečeno, blagor tistim, ki nimajo pojma.)
Skratka - toliko ustvarjalne (pesniške) energije se redkokdaj sprosti na enem mestu. Iz groba sta se oglasila celo Prešerni France in Veseli Josip in naju spomnila, da naša ljuba slovenščina ni od včeraj in da se je klesala, pilila in spreminjala skozi nekaj stoletij. Vsak od njih je prispeval nekaj, da smo danes Slovenci lahko ponosni na svoj jezik, ki je, resnici na ljubo, tudi edina zanesljiva entiteta, ki določa genezo tistega, čemur tako radi rečemo »slovenski narod«. Dopuščam možnost, da ima kdo pri Hervardih tudi rodovnik oziroma priimek, ki dokazuje njegove pravenetske korenine. Jaz bi za svojega Črnigoja še dal roko v ogenj, ampak Valiči (po materini strani) so že bili Uskoki, torej se po mojih - slovenskih žilah - pretaka tudi kakšna kapljica srbske krvi. Črnigoji so bili ena od tistih znamenitih družin, ki so jih svetokriški grofje poslali na Predmejo, da so tam pasli drobnico. Po mojih žilah se torej ne pretaka samo nekaj srbske, marveč tudi zelo veliko »čobanske« kri; tako bi zase lahko rekel, da predstavljam živ primerek »avtohtonega slovenskega čefurja«. Na srečo se je veliko kasneje Slovencem zgodila tudi »komunistična diktatura«, ko so se moji brihtni starši in kasneje tudi njihovi še bolj brihtni otroci lahko brezplačno šolali, česar moje babice in dedki kmečkih in pastirskih korenin niso bili niti v sanjah deležni. Tudi zato, ker niso hoteli za župnike ali so bile kot sirote prisiljene za dekle k tržaški gospodi. Ali pa so se pisati in brati naučili kar sami.
Velecenjena kulturna ambasadorka, pastorka kulture!
Nobenega razloga ne vidim, da bi vam zaradi forumov in komentarjev na Pozitivkah, tudi če kdaj pa kdaj kateri ponesreči zaide od osrednje teme, upadlo lice. Če ste kdaj prebirali komentarje na forumih osrednjih slovenskih časopisov in spletnih portalov, potem morate priznati, da so Pozitivke še vedno pravi jezikovni biser, kjer se celo brezčutni ateistični materialisti tu pa tam omehčajo in prelevijo v poete, ali - v najslabšem primeru - v dobre rimarje.
Razumem tudi, da pastorka želi pasti svoje ovčice – svojo lastno čredo, ki vedno bleje tako, kot prija njenim ušesom. Bojim pa se, da ne bo prav dolgo vztraja v molčeči pozi. To vendarle ni v njeni naravi. Še posebej, če želi kot vestalka, ki čuva božanski ogenj resnice na Pozitivkah, še naprej skrbeti za »apotropejsko« odganjanje nesreče. Še prej pa bi na njenem mestu besedo »apotropejski« prevedel svojim prijateljem na Hervardih, ki se, po mojem občutku, kljub izpričani visoki narodni zavesti, veliko bolj kot na visoko kulturo, spoznajo na nogomet in orožje vseh vrst.
S spoštovanjem
Marko Črnigoj
http://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM&feature=related
8. Februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Prispeval/a: hierhod dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 20:33 CET
Pojma Butalcev si nisem jaz izmislil, ampak Fran Milčinski. To bi ti zagotovo moral vedeti kot zavedni Slovenec in še intelektualec povrhu.
Milčinski v svojih humoreskah o Butalcih gotovo ni razmišljal o kakih pripadnikih daljnih indijanskih ali afriških plemen. Navdih je verjetno črpal iz okolja v katerem je živel. Vemo, da je živel na ozemlju današnje Slovenije.
Mislim, da nisem prav nikogar užalil ali ponižal, ker je pojem "butalski" itd. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Kamen na kamen
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:00 CET
Kamen je zmeraj kamen.
Kamen lahko vržeš v zrak in na tla bo padel kamen.
Njegovo srce je trdo kakor kamen,
trdo kakor spodnji mlinski kamen.
Ljubi Bog lahko dela z srcem, ki je kakor kamen kar hoče, ker ve, da bo zmeraj isto.
Močan v srcu kakor kamen.
Veter lahko piha v kamen ampak le slabotni brez moči v srcu se bo odpihnil kakor prah.
In sedaj praviš, da sem pobral kamen in ga vrgel kot tist, ki venomer kaže s prstom toti je kriv?
Koga sem česarkoli obtožil?
Mogoče, da sem z prvim komentarjem nakazal izvir odkod črpaš lampasto filozofijo?
Verjemi, ni tolstni prvi tak filozofiral, zaliti je le pobiral nasvete od vrhunskega samoljubca - najprej jaz potem pa mejbi al pa nikoli ti.
Ljubi Bog ni obtožil človeka za izdajo.
Juda se je sam obtožil saj pa je tud izdajalec le on sam.
Vidim, da rad filozofiraš, ni problema, verjemi.
Le to te prosim, da, ko se ti filozofija samoljublja podre, takrat tud ni potrebno z prstom pokazat krivca, da je glih toti kriv.
Al sem dežurni krivec?
To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene.
Čao
Kamen na kamen
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:27 CET
Jezus : Naj vrže kamen, kdor ni grešil!
Fredi, zanikaš, da si vrgel kamen ? Torej si grešil?
Juda I.
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: hierhod dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:28 CET
Ti, kot intelektualec bi moral vedeti to, da ne obstaja samo Rimokatoliška cerkev, ampak še kupe drugih katoliških cerkva, ki papežu ne dajejo prav nobenega denarja. Ampak to je tvoj stil, da se včasih narediš malo "neumnega" ali neukega, samo da bi dokazal svoj prav.
Z govorjenjem o slovenski popevki si prav čudaško izpadel. Hočeš nekako dokazati, da je "čobanska" glazba tipično slovenska. Govoriš "mi Slovenci", potem pa poveš, da se v tvojih žilah pretaka srbska kri (tudi srbska kri). Sploh se več ne čudim, da tako sovražiš Hrvate in Stepinca. Kakšna muka je bila zate hoditi v rimokatoliško cerkev namesto v pravoslavno!?
Očitaš, da ne poznamo turške glazbe. Gotovo lahko z avtoriteto o njej govoriš samo ti, ker jo imaš v krvi še iz časov poturic.
Mimogrede, pojmov "slovenceljni" in "butalci" si nisem jaz izmislil. Slovenceljne si je izmislila Svetlana Makarovič (mislim, da ima tudi ona srbsko kri v sebi), Butalce pa si je izmislil Fran Milčinski (njegovo kri še proučuje Dysan).
Nisi omenil "pritlehne samozavestnosti", ki jo je odkril Taras Kermauner (on je imel v sebi tudi germansko kri). Zanimivo, najbolj čistokrven Slovenec, Franc Rode, pa je rekel, da imajo Slovenci vzgojo za nemške ovčarje.
Vsekakor bi bilo lepo od tebe, da kakšen komentar nasloviš prav name, da ne bo treba tudi v prihodnje Dysanu, da opravlja "umazana" dela namesto tebe. Težko bo, vem, ker kri ni voda.
Iskrenost z zadržkom
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:37 CET
Vsaka iskrenost ima svoje mere. Popolna iskrenost nas lahko naredi tudi povsem nezanimive. V filogenezi naše vrste je, da se znamo dobro pretvarjati. Še posebej med (pred)paritvenim obredjem. To je oblika preživetvene taktike. To pomeni, da se, podobno kot pri plesu, korakov najprej naučimo, in potem temu, kar je posledica dolgotrajnega treninga, rečemo spontanost.
Imaš prav, moški ego sploh ni tako težko spraviti na kolena. Obstajajo mehanizmi in metode in najbrž celo uroki, ki prekašajo »klasično dunajsko šolo«. To je tista skrivnost, pred katero tudi pesniki obnemijo.
Včasih se zgodi, da skupaj treščita dva močna ega in potem pač pride do merjenja moči. Dve številki ena, ki vztrajata na svojih mestih. To se potem le težko konča z ljubeznijo, marveč se v najboljšem primeru izrodi v sadomazohistično razmerje.
Nikoli ne reci nikoli, ampak razmerje z Boginjo, ki bi jedla sendviče s tuno in mi celo kakšnega pokadila pod nos, se mi zdi približno toliko verjetno, kot tisti nebeški čajnik, ki kroži okoli Jupitra. Feromoni so kemične substance, tako kot so kemične substance tudi snovi, ki določajo vonj po tobačnem dimu ali smrad po razpadajočih morskih vretenčarjih. Povsem verjetno je, da dobiš nekaj parfumu podobnega, če zmešaš drek in vijolice, ampak – odkar sem na presni hrani, mi smrdijo tudi skoraj vsi kemični parfumi. Sploh pa se mi zdi nemogoče, da bi Boginja, ki bi sebe postavljala na prvo mesto (pod številko ena), posodo svojega duha zastrupljala s tobačnim dimom in s konzerviranimi kadavri.
Tako da – vpričo takšne Boginje – moja kolena ostajajo neupognjena – tako kot se za globoko vernega ateista tudi spodobi.
Vseeno poljubček
Marko
:-)
http://www.youtube.com/watch?v=MMNKh0Zp4pw&feature=related
Gospod bo sodil svoje ljudstvo.
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:39 CET
Sploh nočem nobenga sodit, obtožen sem pa, da sodim.
Hecno.
Torej, če napišem, da je Hitler bil agresor, ker sem pač tak prebral, al je to obsodba?
Dolfa je bil vredu poba, ko je bil otrok, al je to pohvala?
Ali naj bom raje v vsakem primeru le tiho?
Pravico za govor pa mate le vi?
Tud župnik je reko, da mam prepoved govora.
Ta prepoved je sicer bla odpravljena.
Le koga še naj poslušam oziroma komu naj verjamem?
Ljubi Bog le Vas poslušam saj tud le Vam verjamem.
Se pa strinjam, da je celibat brezveze.
Se mogoče strinjaš, da je tud celibat govora kakor vzdržnost, po domače bodi raje tiho, brezveze?
Adio
Vic za lahko noč.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:53 CET
- Bistvo človeka je v glavi, da se nauči Božje zapovedi na pamet.
Drugi Žid, Jezus po imenu ga popravi in reče :
- Ne, bistvo človeka je nekoliko nižje in pokaže na srce : Ljubite svoje sovražnike.
Tretji Žid, Marx po imenu protestira :
- Ne!Bistvo človeka je še nekoliko nižje-in pokaže na želodec.
- Četrti Žid, Freud po imenu ,doda:
- Bistvo človeka je že nekoliko nižje- in pokaže, saj veste kam
- Pa se oglasi peti Žid Albert in reče:
- Fantje, to je vse tako relativno.
Če kdo vice že pozna se opravičujem.
Ura je pozna, vsaj zame,pa jutri naprej. Lahko noč vsem skupaj, pa Sneguljčico pozdravite.
Juda I.
Gospod bo sodil svoje ljudstvo.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 21:57 CET
Fredi!
Kako je zdaj s kamnom. Si grešil ali ne ?
Juda I.
Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti.
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 22:21 CET
Pa zamisli, da si dobil šuh v čelo.
Čao
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 22:43 CET
>>Ti, kot intelektualec bi moral vedeti to, da ne obstaja samo Rimokatoliška cerkev,
>>ampak še kupe drugih katoliških cerkva, ki papežu ne dajejo prav nobenega denarja. >>Ampak to je tvoj stil, da se včasih narediš malo "neumnega" ali neukega, samo da bi >>dokazal svoj prav.
Terminus technicus:
Katólištvo (tudi katolicízem) je ena od treh vej krščanske vere. Pojem katolištvo v širšem smislu obsega Rimskokatoliško Cerkev in katoliške Cerkve vzhodnega obreda. Katolištvo v ožjem smislu pomeni samo Rimskokatoliško Cerkev.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Katoli%C5%A1tvo
Opomba: Med katoliške Cerkve nikakor NE SPADA Starokatoliška Cerkev, ker kljub imenu katoliška ne priznava vrhovne oblasti papeža. Starokatoliško Cerkev se ponavadi uvršča med protestantske Cerkve.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Katoli%C5%A1ke_Cerkve_vzhodnega_obreda
Katoliške cerkve vzhodnega obreda (tudi uniatske cerkve, vzhodna liturgija, liturgija vzhodnega obreda ali grškokatoliške cerkve) je oznaka za skupino katoliških Cerkva, ki priznavajo katoliški nauk in vrhovno oblast PAPEŽA in so v polnem občestvu z Rimskokatoliško cerkvijo, vendar uporabljajajo vzhodno liturgijo.
Hierhod, lahko se imaš za karkoli, ampak formalno je tvoj šef Ratzinger. In veš, kaj je najbolj grozljivo pri vsej stvari, – da temu Ratzingerju tako ali drugače dajemo denar prav vsi – tudi gnostiki, agnostiki, deisti, ateisti, politeisti, muslimani, judje, pravoslavci – vsi slovenski davkoplačevalci.
>>Z govorjenjem o slovenski popevki si prav čudaško izpadel.
>>Hočeš nekako dokazati, da je "čobanska" glazba tipično slovenska.
>>Govoriš "mi Slovenci", potem pa poveš, da se v tvojih žilah pretaka
>>srbska kri (tudi srbska kri).
Glavna značilnost religioznega uma je vsakršno pomanjkanje smisla za ironijo in humor. Lahko pa, Hierhod, da samo prehitro bereš. Požiraš prevelike kose, ki se ti potem zataknejo…
>>Sploh se več ne čudim, da tako sovražiš Hrvate in Stepinca.
Hierhod, na osnovi mojega pisanja nimaš nikakršne osnove, da bi me lahko obtoževal sovraštva do Hrvatov. Na hrvaškem imam tudi nekaj prijateljev. Gnusi pa se mi ustaštvo in vse, kar je povezano z njim.
http://www.mladina.si/tednik/200803/clanek/nar--kolaboracija-toni_dugorepec/
>>Kakšna muka je bila zate hoditi v rimokatoliško cerkev namesto v pravoslavno!?
??? Meni je bila oziroma bi bila muka hoditi v vsako cerkev. Še večja muka mi je bila v njej stati in čakati na »Pojdite v miru!« Me je namreč že kot mulca mučila hrbtenica in sem se težko upogibal v tistih liliputanskih srednjeveških klopeh. Za nameček sem zaradi nesrečne nedeljske maše nazadnje zamudil še čebelico Majo. Pravoslavje in katolicizem nimata nič opraviti s tem. Mimogrede, ob prebiranju Tolstojevega Vstajenja se mi je priskutila tudi ortodoksija ruskega tipa. Recimo temu raje, da preprosto ne maram maškarade v režiji "svetih" starcev.
>>Očitaš, da ne poznamo turške glazbe. Gotovo lahko z avtoriteto
>>o njej govoriš samo ti, ker jo imaš v krvi še iz časov poturic.
Uf, seveda, take zadeve se zelo težko izbrišejo iz genov. En dober komad samo zate:
http://www.youtube.com/watch?v=Of9EPDFU8-k&feature=related
>>Mimogrede, pojmov "slovenceljni" in "butalci" si nisem jaz izmislil.
>>Slovenceljne si je izmislila Svetlana Makarovič
>>(mislim, da ima tudi ona srbsko kri v sebi),
>>Butalce pa si je izmislil Fran Milčinski (njegovo kri še proučuje Dysan).
>>Nisi omenil "pritlehne samozavestnosti", ki jo je odkril Taras Kermauner
>>(on je imel v sebi tudi germansko kri). Zanimivo, najbolj čistokrven Slovenec,
>>Franc Rode, pa je rekel, da imajo Slovenci vzgojo za nemške ovčarje.
Hierhod, tale tvoj komentar je že veliko boljši. Pravzaprav že premore kar nekaj iskrivosti in duhovitosti :-) Pravzaprav bi lahko, vsaj kar zadeva našo patetično obsedenosti s krvjo, lahko bila celo na isti valovni dolžini. Ampak pesimizem in gnus, ki ga izražaš do kulturnega praznika in do Slovencev, ki naj po tvojem ne bi bili vredni Prešerna in Jezusa iz Nazareta ... to je vendarle, velecenjene pesnica bi rekla - nekoliko preko meje. (Jezusa ti še nekako opustim, saj bi Slovenci enako dobro ali še bolje shajali brez njega. Do šestega stoletja so povsem dobro shajali tudi z Belinom, Černibogom, Triglavom, Trimožem, Rugevitom, Lado, Živo, Vilo in Moro.
http://www.hervardi.com/staroslovenska_vera_in_bogovi.php
(hvala Hervardi)
>>Vsekakor bi bilo lepo od tebe, da kakšen komentar nasloviš prav name,
>>da ne bo treba tudi v prihodnje Dysanu, da opravlja "umazana" dela
>>namesto tebe. Težko bo, vem, ker kri ni voda.
Kot vidiš, mi ni bilo težko. Mi, bastardi, križanci med uskoškimi poturicami in "čobani" s Predmeje, smo prilagodljive živali.
:-)
http://www.youtube.com/watch?v=Zk0I-BU1uuc
Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti.
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 22:46 CET
George Walker Bush (Božji poslanec na Zemlji)
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 9. februar 2009 @ 23:05 CET
Je bil Bedanec Slovenec ali Čefur? In - Je bila Pehta, ki je kradla otroke, ciganka? (Za Kosobrina je menda znano, da je bil alpski Kitajec - prvi začetnik slovenske makrobiotike )
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: hierhod dne torek, 10. februar 2009 @ 00:23 CET
Tudi tebi bi lahko očital religiozni um, ki ima bojda kot glavno značilnost pomanjkanje smisla za ironijo in humor. Moj pogled na 8. februar je bil čisto filozofsko-teološki. To si gotovo uvidel, ampak si ga spervertiral, da bi tebi koristil. Še Dysana si postavil na nekakšen pedestal instantne modrosti. Ker si ga tako ovekovečil in počastil, je gotovo prezrl (spregledal?), da si mu v isti sapi (komentarju) žalil Avsenika in ostale. Ja, eni pač znate.
MC, mislim, da ti nisi pravi naslov, da bi se lahko zgražal nad mojim "pesimizmom in gnusom" do slovenskega kulturnega praznika. Praznik kot tak mi je čisto ok. Ni mi pa ok, kaj se je naredilo iz tega praznika.
Tebi se gnusi ustaštvo in kar je z njim povezano. Meni se gnusi četništvo in kar je z njim povezano.
Vsekakor si v temle komentarju dokazal, da si pravi poturica (izrazi "križanec", "bastard", "čoban"...so tukaj čisto odveč). Na moj račun se hočeš pokazati kot zelo zavednega Slovenca, ki spoštuje Prešerna in slovenski kulturni praznik. Pač hočeš nekomu nekam zlesti. Za poturice je bil znan pregovor:"Če je bil Turek krvav do komolca, je bil poturica krvav do ramena."
Lepo se imej, MC (poslovenica)!
Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 09:13 CET
Fredi : Pa zamisli, da si dobil šuh v čelo.
Juda : Fredi, nisem te vprašal če si zgrešil, temveč, če si geršil .
Juda I.
Slovenska popevka
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 09:27 CET
Nekoč je Magdalena
Slovencem popevko zapela:
Pridi dala ti bom Cvet,
ki rase,
ob meni........... ( Mojmir Sepe)
A ker tema,
Svetlobe ni sprejela,
Slovenska je raja,
raje zapela:
Hej mala opala,
bi si z mano upala.... ( Werner)
Juda I.
Spoštovani prijatelji na Hervardih!
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 09:30 CET
MC:
Judov napev,
retorična briljanca,
Juda :
Tatjanin tih odmev,
samopašna ignoranca.
Juda I.
Če posameznik greši po pomoti, naj daruje enoletno kozo kot daritev za greh.
Prispeval/a: Fredi dne torek, 10. februar 2009 @ 11:52 CET
Dont worry, be happy namreč z šuhom pač zmeraj trofim.
Čao
Ki bi najdo kako kozo v Mariboru, da bi jo zaklal?
Pač za vsaki slučaj.
Celi sem sprepajtlan od straha, da grešim.
Če posameznik greši po pomoti, naj daruje enoletno kozo kot daritev za greh.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 13:46 CET
Boš kozo zaklal ?
Jaz sem pa mislil,
da si Kristjan.
Usmiljen v srcu,
vsaj vegetarian,
če ne že vegan
Juda I.
pišite še
Prispeval/a: aloha dne torek, 10. februar 2009 @ 14:01 CET
Zakaj se enačimo z imeni zgodovinskih likov, ki svojo vlogo že zdavnaj odigrali? ne želimo si biti nekdo kar nismo. Saj vsak in Juda in magdalena in Marija in Jezus in še in še, vsak od teh ljudi je trpel in tisto trplenje je bilo ni "izgubljen čevelj", si res želite njihove usode? saj drugače ne boste dobili njihove podobe.
Oprosti F. Prešern celo mrtev vzburjaš duhove :)
Vsak ima svoj prav in se ne rabi dokazovati ali dokazovati svojega stališča pred drugim. Duhovna svoboda velja za vse.
Juda in Fredi zakaj se klesata? Imata kar precej skupnega - vsak od vaju verjame v boga. Tudi Bog rad menja "obleke", k enemu je prišel v eni k drugemu v drugi le redko h kateremu pride nag v vsakem primeru pod bilokatero obleko ali brez nje je eno in isto bistvo.
Mir vsem v vsako bajto
nočem, da je moja beseda zadnja
pišite še, če se vam le da :)))
pišite še
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 14:40 CET
Ne gre za hoteti,
ne gre za želeti.
Le upati se,
usodo sprejeti.
Ja saso, težko je biti prvi, še težje zadnji.
Oba sta vedno sama, čisto sama.
Treba si je upati in Pablo Neruda je preprosto zapisal:
Naredi Danes!
Tvegaj danes!
Juda I.
Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.
Prispeval/a: Fredi dne torek, 10. februar 2009 @ 14:45 CET
Čevelj je vdaril v zahodni svet kot simbol nasprotovanja.
Sicer pa maš prav.
Ljubi Bog pride kakor pride ampak nikdar gol.
Ljubezen je zmeraj prisotna, ljubi Bog vse obdaruje z milostjo.
Kakor prvo ma tud zadnjo besedo zmeraj ljubi Bog.
Lep pozdrav
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 10. februar 2009 @ 16:30 CET
Sočutje je ljubezen, s katero se ne kupčuje.
Sočutja, ki je proizvod resnične preračunljivosti, ni mogoče izraziti kot ljubezen.
Biti v morali usmiljenja, ki je določena s principi, kjer je vse preračunano, pomeni reduciranje zaupanja, da bi pokazali skrb in sočutje za osebno življenje drugega. Ljudje iščejo varno življenjsko pot v sebičnosti in koristoljubju. Usmiljenje ali sočutje ni niti neki red, neka logičnost. Usmiljenje ali sočutje je lahko samo brezpogojna ljubezen, ki gane.
Sočutje ali usmiljenje v sodobni družbi, ki zagovarja talonsko načelo, je minimum pravičnosti kadar krivega oprostijo.
Minimum pravičnosti je kadar se tehtnica nagne k požrešnemu in sebičnemu in to kaže, da pri izrekanju gre za metaforično izrekanje pravice, ki lahko izhaja brez sočutja do siromašnega.
Sočutje, ki je zunaj hvale sočustvujočega, je za druge zavezanost k slabemu, da govorijo o sočutju v ponarejenem smislu.
Kaj pomeni usmiljenje in sočustvovanje vedo povedati tisti, ki so živeli brez njega svoj čas in umirali svojo smrt, brez ljubezni do bližnjega.
Najgloblja resnica človeka je dopolnjena s hinavščino, ki se rada ogleduje in razkazuje s sočutjem.
K ljudožerskim zanimivostim lahko dodaš, da se tudi civilizirani ljudje brez sočutja in usmiljenja žrejo med seboj.
Delovati tako, kot drugi pričakujejo od tebe je lažje in bolj varno. Vendar resničnega sočutja ni mogoče položiti v človeka, da bi mu pomirilo vest, ker ga pričakovanje priznanja od zunaj nikoli ne more predati zadovoljstvu v občutenju resnične ljubezni.
Sočutje te ne postavlja pred obličje in sodbo druge osebe, gre za tvojo temeljno notranjo izpolnjenost.
LP Tatjana
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 10. februar 2009 @ 16:32 CET
LP Tatjana
Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Prispeval/a: Fredi dne torek, 10. februar 2009 @ 17:25 CET
Usmiljenje se vidi v sočutju do sočloveka.
Humano delo za človekov blagor je sočutje srca.
Ni naključja, ni napak, ljubi Bog je pritisnil na tipkovnico, da se izpiše tud ob tej priliki Vaša volja ljubi Bog
Jezus je odgovoril:
»Prva je:
Poslušaj, Izrael ( Slovenija), Gospod, naš Bog, je edini Gospod.
Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.
Druga pa je tale:
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«
Vidiš biser in lahko občuduješ stvarnikovo čudovito stvaritev.
Vse je čudovito tud čudežno življenje.
Lep pozdrav iz srca
Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA.
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 17:35 CET
Tatjana!
Neverjetno koliko aspektov ene same besede oziroma pojma. Presenečen sem, bravo. Se strinjam da sočutje, ampak res Sočutje izvira le iz ljubezni, ampak res Ljubezni, ki ne pogojuje, ne razlikuje in ne ločuje, temveč enostavno Je, Ljubi in s tem Od-Rešuje.
Menim, da so vaši stavki dobra iztočnica za odličen esej na to temo. Želel bi si, da ga napišete in objavite v eni izmed rubrik (Osebna rast, Duhovna rast,....) Ste sposobni in ta tema je vredna eseja. Poziv prosim sprejmite kot vrženo rokavico.
Dobrodošli nazaj,sem slutil, da ste pozitivka, ampak res Pozitivka. Komplimenti.
Juda I.
Usmiljenje
Prispeval/a: Boris Kononenko dne torek, 10. februar 2009 @ 18:24 CET
Fredi, kaj pa živali ? A one niso vredne sočutja? Bog je naročil človeku,naj z njimi gospodari, ne pa da jih mrcvari. Ciritam iz Stare Zaveze, ko Bog naroča Abrahamu :
Lahko ješ vse meso, samo meso, ki vsebuje kri ne. Kajti kri nosi žvljenje in kdor življenje vzame, ga bo moral vrniti. ( Citat po spominu)
O tistem "Ne ubijaj" ne bom izgubljal besed. Na samem začetku ( Genesis) , ko Bog našteva, kaj je vse človeku namenil za jesti, o mesu in živlaih ni ne duha ne sluha.
Kje je tvoje usmiljenje, ko ješ šunko?
Juda I.
Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah:živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah
Prispeval/a: Fredi dne torek, 10. februar 2009 @ 22:09 CET
Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel:
»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita;
gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«
Bog je rekel:
»Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme.
Naj vama bo v hrano.
Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.«
Zgodilo se je tako.
Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.
In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.
GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel:
»Kje si?«
Rekel je:
»Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.«
Pa je rekel:
»Kdo ti je povedal, da si nag?
Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?«
GOSPOD Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel.
Spoznanje greha vpliva tud na usmiljenje.
Kdo je daroval kožo človeku, da sploh lahko živi v življenju, ki ga živi?
Ljubi Bog.
Kdo je oblekel iz usmiljenja gola človeka?
Žival?
Kdo je daroval vid človeku, da lahko gleda tud sebe?
Človek je spoznal človeka?
Kdo je ljubi Bog?
»Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče. «
Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz,
in ni boga poleg mene;
jaz usmrčujem in oživljam,
zadajam rane in ozdravljam,
in nihče se ne more rešiti iz moje roke.
Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi.
Bog pa bo oboje odpravil.
Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo.
Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov, s hinavščino lažnivcev, ki imajo v svojo vest vžgano znamenje.
Ti bodo branili ženitev in uživanje nekaterih jedi, ki jih je ustvaril Bog, da bi jih z zahvaljevanjem uživali tisti, ki verujejo in so spoznali resnico.
Kajti vse, kar je ustvaril Bog, je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to uživamo z zahvaljevanjem.
Saj vse posvečuje Božja beseda in molitev.
Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja.
Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.
Kajti v njem telesno biva vsa polnost božanstva.
V njem imate svojo polnost tudi vi, kajti on je glava vsakršnega vladarstva in oblasti.
V njem ste bili tudi obrezani, in sicer z obrezo, ki je ni naredila človeška roka, ampak s Kristusovo obrezo, s katero ste slekli svoje meseno telo.
S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.
Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa.
Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam.
Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.
Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.
Naj vas potemtakem nihče ne obsoja zaradi jedi in pijače ali zaradi praznikov, mlajev in sobot.
Kajti vse te reči so senca prihodnjih, telo pa je Kristusovo.
Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti.
Nihče naj se ne vara!
Če kdo izmed vas misli, da je moder v tem svetu, naj postane nor, da postane moder, kajti modrost tega sveta je pri Bogu norost.
Zapisano je namreč:
Modre ujame v njihovi prekanjenosti,
in spet:
Gospod pozna misli modrih;
ve, da so prazne.
Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi!
Vse je namreč vaše:
Pavel, Apolo, Kefa, svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost.
Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji.
Razumljivo?
Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli.
Pa tudi zdaj je še ne zmorete.
Bon apetito druže tito.
In rekel jim je:
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.«
In vzel je kelih, se zahvalil in rekel:
»Vzemite to in si razdelite med seboj,
kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.«
In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel:
»To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.«
Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel:
»Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.
Bliža se.
Vsak človek išče duhovno papalico za rešitev obstoja, duše al sebe.
Ljubezen je obstoj milosti.
Duhovno obstaja v obstoju brez totega vesolja.
Duhovno stvarstvo.
Vrača se folk domov, duhovi niso lačni in žejni duhovov.
So prehranjeni za evik.
Preberi razodetje, zvedel boš resnico.
Nimam pojma, verjamem, da ljubezen ljubi.
Servus
Krvav pod komolcem, a nikoli okoli ust
Prispeval/a: MC dne torek, 10. februar 2009 @ 23:30 CET
>>MC, vidim, da si šel na "šnelkurz" iz katoliških Cerkva. Le kaj bi bilo z nami brez interneta?
Ja, res je – kaj bi brez interneta. Brez interneta nas sploh ne bi bilo. Dokler se ne priključiš v Matrico, te preprosto ni. Znotraj pa si komaj kaj več kot digitalna identiteta – mrtva duša. Takrat ko SI, si vedno sam – na svoji strani. Tisti znotraj – v elektronski škatli – pa so samo rekviziti, pripomočki, igrače. Internet je samo igra, če še nisi opazil – velika igra sveta. In računalniki so tatovi časa. Jaz imam vsaj to srečo, da se mi jutranjih osem bolj ali manj programerskih ur šteje v delovno dobo ;-)
>>Tudi tebi bi lahko očital religiozni um, ki ima bojda kot glavno značilnost
>>pomanjkanje smisla za ironijo in humor. Moj pogled na 8. februar je
>>bil čisto filozofsko-teološki. To si gotovo uvidel, ampak si
>>ga spervertiral, da bi tebi koristil.
Pri tebi sem zmeraj uvidel predvsem zelo veliko teologije in zelo malo ali skoraj nič filozofije. Teologija, ki je v bistvu ena sama sholastika in mistika, je namreč predvsem anti-filozofija. Če vprašaš mene, o Bogu sploh ni mogoče resno filozofirati. Seveda lahko filozofiraš o religiji kot o pojavu. O Bogu pa lahko samo bolj ali manj fino bluziš. Že tako o njem težko poveš kaj zelo določenega, ne da bi zapadel v smešno protislovje ali izhajal iz dogme, o kateri se ne razpravlja in je mišljena že kar kot nekakšna resnica na sebi. In če kaka premisa kdaj postane evidentno bedasta, jo preprosto ogrneš s plaščem skrivnosti in dodatno zaščitiš s pregrinjalom svetosti. Tako si potem zmeraj v »win-win« situaciji.
>>Še Dysana si postavil na nekakšen pedestal instantne modrosti.
>>Ker si ga tako ovekovečil in počastil, je gotovo prezrl (spregledal?),
>>da si mu v isti sapi (komentarju) žalil Avsenika in ostale. Ja, eni pač znate.
Dysan ni ničesar spregledal, ker verjetno ne bere tako površno, kot bereš ti. Povedal sem ti že, da hlastaš prevelike kose, ki jih potem ne moreš prebaviti. Še enkrat si počasi preberi moj komentar o Avsenikih, in če boš v njem še zmeraj videl žalitev, potem ti res lahko pomaga samo še infuzija milosti iz Nebes.
>>MC, mislim, da ti nisi pravi naslov, da bi se lahko zgražal nad
>> mojim "pesimizmom in gnusom" do slovenskega kulturnega praznika.
>>Praznik kot tak mi je čisto ok. Ni mi pa ok, kaj se je naredilo iz tega praznika.
Pravzaprav si v svojem prispevku natvezil toliko budalosti oziroma »butalosti«, da je bila reakcija Dysana povsem normalna. V isti sapi govoriš o kompleksu manjvrednosti, medtem ko sam prispevaš k negativni podobi naroda, ki mu pripadaš. Kot bi šlo za kakšno samouresničujočo prerokbo. Še vedno mi nisi odgovoril, zakaj bi bili Slovenci nevredni Kristusa ali manj vredni od naših sosedov. Od tistih sosedov, ki se menda tako zelo zgražajo nad nami, kot da sami nimajo že dovolj opravka s sabo in s svojimi patologijami. Glede na tvoj katoliški pedigre nekako prestavljam, da ti ikona Jezusa predstavlja nekaj najbolj svetega, in če meniš, da si Slovenci ne zaslužimo niti Njegovega usmiljenja, potem se to sliši skoraj tako, kot bi nas vse skupaj pošiljal k vragu. Seveda razumem, da je tvoja domovina najprej v nebesih. Človek bi res pomislil, da si pri svetem Petru že rezerviral (by pass) osebno izkaznico, državljanstvo in angelsko rento. Pozabljaš pa, da je po vaši lastni dogmi, to veliko premalo. In da je za nebeško "državljanstvo" potrebna še najmanj milost Božja. Če nisi med izvoljenimi, potem ti pač nič ne pomaga.
>>Tebi se gnusi ustaštvo in kar je z njim povezano.
>>Meni se gnusi četništvo in kar je z njim povezano.
Četniki so najprej nastali v času Osmanskega cesarstva kot prostovoljne enote, ki so se gverilsko bojevale proti Turkom za osamosvojitev. Proti tistim Turkom, ki so bili menda krvavi do komolca. Najbrž je res tako, da se človek svoje obrti najbolje nauči pri najhujši konkurenci. Ljudje četništvo seveda povezujemo predvsem s tistim, kar smo videli v filmih, kjer so igrali Bata Živojinovič, Ljubiša Šamardržič in Milena Dravič. Nekaj resnice je sicer tudi v tem. Ampak, če vprašaš mene, je veliko več resnice v Zafranovičevem filmu Okupacija v 26-ih slikah. Pa ne da bi zagovarjal četništvo tistega tipa, ki so ga demonstrirale horde srbskih prostovoljcev še ne tako dolgo nazaj v Bosni in na Hrvaškem. Torej, ko gre za gnus do četništva in do ustaštva in če želiš tudi do domobranstva in belogradizma, sem lahko tudi zmerno enakopraven. Še vedno pa obstaja preprosto zgodovinsko dejstvo, da četniki nikoli niso uprizorili tako velike in dobro organizirane krvave orgije, kakršna je bila Jasenovac. Seveda razumem, da se ti gnusi četništvo. (Mogoče ti še bolj kot četništvo smrdi pravoslavje.) Groza pa me je tvoje zadržanosti do ustaštva.
>>Vsekakor si v temle komentarju dokazal, da si pravi poturica
>> (izrazi "križanec", "bastard", "čoban"...so tukaj čisto odveč).
No, sedaj te pa lepo prosim (lahko uporabiš tudi reference z interneta), da mi razložiš, kdo so to poturice? Za četnike so to že kar vsi bosanski muslimani. Ta nekatere Slovence so to četniki in včasih že kar vsi, ki prihajajo z juga ali celo tisti, ki sta jim všeč recimo Tereza Kesovija ali Oliver Dragojevič. Pojem namreč je zelo raaaaaaaaaaztegljiv. Mogoče so za Avstrijce in Italijane poturice Slovenci. Podobno kot cigani in »čefurji«. Nekakšna univerzalna psovka. Verjetno imaš v mislih, ko govoriš o poturici, neke vrste izdajalca, janičarja, ki je prestopil v tabor nasprotnika. Pa mi povej, v kateri tabor sem prestopil jaz, oziroma, kateri tabor sem zapustil? Kje sem bil prej in kam sem (za)šel? Če imaš v mislih beg iz katoliških jasli, potem so zate poturice vsi ateisti, ki so nehali hoditi v Cerkev in po isti železni logiki tudi vsi tisti, ki so se iz ateizma ali druge vere spreobrnili v katoliško. In seveda vsi tisti, ki so se izpisali iz partije in vsi tisti, ki so se vanjo vpisali.
>>Na moj račun se hočeš pokazati kot zelo zavednega Slovenca,
>>ki spoštuje Prešerna in slovenski kulturni praznik. Pač hočeš nekomu nekam zlesti.
No, pa še povej komu? Preden zarinem glavo tja noter, moram nujno preveriti, koliko vazelina bom potreboval. Niso namreč vse riti enako ozke.
>>Za poturice je bil znan pregovor:"Če je bil Turek krvav do komolca,
>>je bil poturica krvav do ramena."
Ljubi Hierhod, veš, ampak s krvjo imam jaz bolj malo opravka. Kot prvo, ne uživam krvave prehrane. In tudi drugače se mi gnusi vsakršno ubijanje in klanje. In tudi zato sem se odločil za strogo vegetarijanstvo. Če je kdo krvav, ne samo do komolca, marveč tudi okoli ust, potem so to kanibalo-katoličani, ki konzumirajo svojega Boga v obliki šunke. Ali v obliki favlov, ki se potem po nekem čudežnem hokus pokusu transsubstancirajo v živo telo brezmadežno spočetega božjega sina, ki je umrl pred dvatisoč leti.
p.s.:
Moj edini resnični stik s krvjo se zgodi trikrat do štirikrat na leto, ko grem na krvodajalsko akcijo. (Rdeči križ je tudi edini križ, ki ga spoštujem) Tam sprejmejo vse in vzamejo kri vsem. Tudi ateistom, Čefurjem, poturicam in Ciganom.
Lepo se imej tudi ti in uživaj do poslednje sodbe ;-)
Božja norost po človeški podobi
Prispeval/a: MC dne torek, 10. februar 2009 @ 23:39 CET
>>naj postane nor, da postane moder, kajti modrost tega
>> sveta je pri Bogu norost.
Fredi, si kdaj pomislil na to, da lahko zadevo, ki je bila že enkrat obrnjena, vedno lahko obrneš še enkrat, recimo takole:
Če kdo misli, da je modrost tega sveta zapisana v Bibliji,
potem naj takoj postane nor, da postane moder, kajti modrost
iz Biblije je samo človeška norost.
Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 11. februar 2009 @ 00:05 CET
Sem slišal, da so včasih govorili yugoslawien und jugo.
Kadar baje dojčlandar izgovori slowenien avtomatcko pomisli yugo ( slowenien ).
Dal si jugo?
Pa ko je bre ovaj jaran?
Rekel mi je:
To je prekletstvo, ki prihaja nad vso deželo:
kajti vsak, ki krade, bo po njem pokončan, in vsak, ki prisega, bo po njem pokončan.
Ne zaničujejo tatu, ki krade, da bi potešil svoje poželenje, ker je lačen.
Si lačen, priznaj, se oprosti.
Ljubi Bog Vaša misel, da odmodrate vse modre je resnična namreč od Vas si sposojajo Vaš moder govor odmodrani.
Moder ljubi.
Čao amigo
Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah:živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sreda, 11. februar 2009 @ 08:22 CET
....gospodujte živalim......................
Od kdaj pa je gospodovanje tudi klanje ?
Tudi tebi tvoj GOSPOD gospoduje, pa te zato ne kolje in ne žre.
S perbiranjem Raz-odetja se ne spozna rrsnice. Resnico spoznaš, ko v sebi doživiš Raz-odetje.
Juda I.
Križ
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sreda, 11. februar 2009 @ 08:27 CET
MC!
Praviš, da je Rdeči križ edini križ, ki ga spoštuješ ? Kaj pa tvoj lastni Križ ? Kakšen je tvoj odnos do njega?
Juda I.
Šentjakobsko
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sreda, 11. februar 2009 @ 19:45 CET
Naj kot ljubitelj slovenskega teatra in slovenske kutlure, tukaj na tem mestu kolumne "Pod Prešernovo glavo" javno izrazim protest proti selitvi tradicije in temelja slovenskega ljubiteljskega gledališča. Dela se velika napaka, dela se velika krivica, delata se sila in škoda slovenski kulturi.
Juda I.
Križ
Prispeval/a: MC dne sreda, 11. februar 2009 @ 22:44 CET
Krvav pod komolcem, a nikoli okoli ust
Prispeval/a: hierhod dne sreda, 11. februar 2009 @ 23:21 CET
Ne delajte si s tem skrbi!
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 12. februar 2009 @ 00:40 CET
Ljubi Bog ljubi.
Gospoduje gospodar.
Resnica je zapisana v celotni bibliji, tud v razodetju in resnico lahko dojame le kdor ljubi resnico.
Sveti duh je pričevalec za resnico.
Al je resnica, da je Jezus hotel umret, da se je dogovoril z izdajalcem?
In šel je malo naprej, padel na obraz in molil:
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«
Kelih, obsodba na smrt, križ.
Jezus Kristus je izpolnil Sveto voljo, da se žrtvuje za človeštvo.
Izdajalec se ni rodil kot izdajalec marveč kot sin, ki bo zrl oči Odrešenika.
Ljubi Bog ljubi ljudi kakor živali.
Vam, svojim prijateljem, pa pravim:
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več.
Pokazal vam bom, koga se bojte.
Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino.
Da, rečem vam, tega se bojte!
Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča?
In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih.
Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.
Ne bojte se!
Vredni ste več kakor veliko vrabcev.
Čao
Ne skrbite za jutri
Prispeval/a: Boris Kononenko dne četrtek, 12. februar 2009 @ 09:35 CET
Dragi (ne)znanci!
Počasi se poslavljam od te kolumne. Če samo pomislim, kako se je vse začelo. Nič kaj takega sluteč,sem se poklonil Prešernu z njegovim lastnim verzom ter dodal Jezusovega, saj menim,da v Prešernu sovpadata. Le kdor ljubi sovražnike, lahko zavpije :"Žive naj vsi narodi".
Pa poglejte koliko komentarjev je sledilo tema dvema verzoma. Menim,da smo se vsi, vsak na svoj način, s kulturo svojega srca poklonili njemu, ki je tudi sam bil polemičen. S svojo so-udeležbo dokazujemo,da nam še zdaleč ni vseeno.
In to šteje.
Še enkrat izražam svoj najgloblji protest proti temu, kar se dela s Šentjakobskim gledališčem.
MC in Fredi, namesto odgovora bom poizkusil napisati dva prispevka na zadnji temi (vegetarijanstvo v Biblijii ter misterij križa), ga. Tatjana, res si želim vašega eseja o Usmiljenju.
Za slovo vas vabim, da si v rubriki "Humor in ostalo" preberete vic, za katerega Prešereni ni čisto nič kriv, in zaključujem svojo udeležbo "Pod Prešernovo glavo" tako, kot sem začel:
Prešeren.............Žive naj vsi narodi.........
Jezus.................. Ljubite svoje sovražnike ..........
Juda I. .............. Gospod prosim, tako bodi. Da tako bodi!
Juda I.
P.S. Zahvala
Prispeval/a: Boris Kononenko dne četrtek, 12. februar 2009 @ 10:22 CET
P.S. Marja, hvala , ker si vsem pokazala, da se me da razumeti tudi drugače,s srcem, po duhu in ne po črki.
Juda I.