Katoliški duhovniki na Poljskem vse težje prenašajo celibat, kar tretjina pa jih je celo priznala, da imajo intimne odnose z ženskami, je pokazala raziskava univerze v Potsdamu.

Raziskava, ki je zajela 800 duhovnikov iz različnih katoliških redov, je pokazala, da je za večino od njih to, da nimajo svoje družine, problem, s katerim se vse teže soočajo. Več kot 50 odstotkov si jih želi soprogo in otroke, tretjina pa jih je celo priznala, da se niso mogli upreti tuzemskim skušnjavam in so imeli intimne odnose z žensko.

Ker število duhovnikov pada v mnogih državah, verjetno »grešni« župniki ne bodo deležni takšnih sankcij od poglavarja cerkve, kot je bilo to denimo v času papeža Gregorja (590-604). Kmalu, ko je bil izvoljen, je izdal odredbo o obveznem duhovniškem celibatu, češ, če lahko on zdrži brez seksa, lahko tudi vsi drugi. Kdor je prekršil zapoved o celibatu, je bil odstavljen. Možje in žene so se morali množično ločevati. Mnoge zapuščene ženske so naredile samomor. Pozneje naj bi Gregor odkril, da je zaradi njegove ukaza po nepotrebnem umrlo mnogo otrok, katerih duhovniški očetje so se jih morali odreči. Gregor je svojim služabnikom ukazal naj izpraznijo neki ribnik. Na njegovem dnu so našli lobanje 6 tisoč utopljenih ali drugače umorjenih otrok. Odredbo je takoj preklical. Škof Huldrik je ugotavljal, da so duhovniki vse prej kot ubogali Gregorjevo zapoved, »ne le da se niso odrekali devicam in ženam, niti bližnjim sorodnicam se niso, niti moškim in celo živalim ne«. Gregorjev poskus uvedbe duhovniškega celibata je naletel na hud odpor, zlasti v Nemčiji in Franciji. Obtožili so ga, da je brezbožnik in hinavec. Splošno znano je bilo, da »ima razmerje z grofico Matildo«. Gregorjeva obsedenost s spolnimi navadami je v cerkvi sprožila razprave, s katerimi so poskušali določiti različne stopnje pokore za nečistovanje. V srednjem veku se je moški, pri katerem je prišlo do nehotenega izliva semena, moral sedem dni postiti. Če si je pri tem pomagal z roko, se je moral pokoriti dvajset dni. Menih, ki se je samozadovoljeval v cerkvi, je bil obsojen na trideset dni posta. Za uporabo kontracepcijskih sredstev se je bilo treba ob vodi in kruhu ter brez seksa pokoriti tri do petnajst let.

Velik zagovornik celibata je bil tudi sv. Peter Damiani, ki se je v enajstem stoletju trudil, da bi uveljavil celibat med milanskimi duhovniki, vendar ni imel velikega uspeha. Da bi pokazal svoje resne namene, je dal nekaj poročenih duhovnikov kastrirati. Papež Aleksander II (1061-1073) je boj proti grehu spolnosti skoraj povsem opustil. Ko so leta 1064 v kraju Orange nekega duhovnika zalotili pri občevanju z očetom, ga papež ni odstavil. Podobno je dve leti kasneje oprostil nekega duhovnika iz Padove, ki je zagrešil incest s svojo materjo. Vprašanje duhovniškega celibata je bilo rešeno na sinodi v Piacenzi leta 1095. Štiristo duhovnikov in 30 tisoč laikov je sprejelo sklep, ki je dokončno prepovedal ženitve duhovnikov. V dokaz, da mislijo resno, so žene duhovnikov prodali v suženjstvo. To pa ni bil edini način izkoriščanja novega zakona, ki je cerkvi prinašal denar. Papež je kmalu uvedel razvpiti davek na seks. Duhovnik je lahko imel priležnico, če je zanjo plačeval redno letno takso.
Vir: Spolno življenje papežev, Nigel Cawthorne

Janja Škrjanc iz Kranja