Postavlja se nam svetovno vprašanje, kako počlovečiti globalizacijo, še bolj aktualno pa je vprašanje, kako počlovečiti našo družbo, da ne bo tako krivična, da bo imela prijaznejši obraz do nas državljanov.

Globalizacija ni nič drugega, kot skupek procesov, ki ustvarjajo bogate in reveže, uničujejo okolje in onesrečujejo ljudi. Te procese pa ne upravljajo modri upravljavci sveta, temveč zaslužkarji, sebični in spretni manipulanti, ki zaradi dominacije moči ne zmorejo doseči stopnje počlovečenja v smislu pravičnosti in pravic ter etike skrbi in odgovornosti biti-za-drugega. Gre za moralno sebstvo, za razvrednotenje vrednot.

Globalizacija je zapletena mreža odnosov med zemljani, ki nimajo konceptov in pravih nazorov o ureditvi sveta in solidarnosti med ljudmi. To stanje je zajelo tudi Slovenijo.

Največjega krivca pa moramo iskati v nas samih, ker smo potrošniki vse večje in naraščajoče porabe. Največ k počlovečenju globalizacije prispevajo prav reveži, tisti z nizkimi plačami, brezposelni, skratka ljudje z neizpolnjenimi socialnimi potrebami.

V preteklosti smo imeli veliko teorij o upravljanju družbe, ki so bile nosilke idealov o boljšem življenju, a v praksi življenje ne poteka po ideologijah, temveč po okoliščinah. Revščina res plemeniti ljudi, ki pa hkrati sanjajo o premoženju bogatih. To se je dogajalo tudi še tako ortodoksnim komunistom, ki so prisegali na ideale enakosti in pravičnosti.

Zmaga ni zaključena s spremembo sistema, temveč z njegovim umeščanjem. To se je zgodilo tudi po osamosvojitvi naše državnosti. Naše nezadovoljstvo s stanjem izvira iz nerazumevanja potekajočih socialnih procesov in sprevrženih sprememb, ki so sledile. Vir deformiranih ideologij, prepojenih s čustvi in gesli, kot je ideja o socialno pravični družbi in enakosti, ki jo je razglašal komunizem oziroma socializem, je izražala interese razreda, ni izražala pa interesov celotnega naroda, zlasti tistega dela ne, katerega narcizem suverenega jaza in okoliščine so mu omogočile uničiti prisotnost drugega pri upravljanju družbe in je sam to mesto zasedel. Ta je s svojim egoizmom in sebičnostjo osiromašili temelje za etiko pravičnosti.

Politično življenje nas žene naprej in družbo upravlja prav tisti prikrajšani človek, ki je sanjal o premoženju bogatih in je iz prikrajšanja ustvaril pogoje preobrata in okoliščine, da bo sam obogatel.

Vsi imamo svoje male in velike svetove, v katerih živimo, ne moremo pa živeti globalno in nesprevrženo, ker ne moremo uzreti samega sebe v očeh drugega. Ali so Judje videli v času nacističnega holokavsta, da je v njih uperjena prihodnost, da bodo oni podobno ravnali s Palestinci? Kaj bi danes rekla švedska nagrajenka za literaturo pesnica Neli Sachosva, ki je leta 1966 prejela Nobelovo nagrado in v svoji poeziji tako presunljivo piše o holokavstu, ki se ne sme nikoli več ponoviti? Kaj se sploh lahko naučimo iz zgodovine in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se spremenili?

Kje se sploh skriva kakšna dobra vest?

Vse se spreminja in mi smo se znašli nemočni v vrtincu globalizacije, ki nas obvladuje. Ljudje se spreminjamo in spreminjajo se naše potrebe in obnašanje. Vsi generiramo ta proces, eni s proizvodnjo in prisvajanjem dobička, drugi s potrošnjo in zadovoljevanjem namišljenih potreb. Vsi smo nemoralni.

Tektonski premiki postavljajo svet na glavo. Opojnost užitkov novodobnih bogatinov in čuječnost naroda ne sodita skupaj. Preudarnost in angažiranost naše vlade pa. Hierarhija se ocenjuje po učinkovitosti.

Ne slepimo se, levice ni več! Ideologija ji je služila, da je mentalno prestopila na drugo stran. Njena opredelitev s starim imenom služi le, da pritiska na volivce in jim obljublja nemogoče. Zavedati se moramo, da so bitja planeta in bitja naše domovine tisti drugi, ki čutijo krivice in se hkrati ozirajo po premoženju bogatih. Ta izroditev človekove narave ne dopušča biti-za-drugega. Prilaščevalske težnje nas ženejo naprej. Vendar upanje umira zadnje! Morda se bomo pa le kaj spremenili, le kralje neoliberalizma moramo krotiti.

www.tatjana-malec.si