Piše: Nara Petrovič

Precej dolg intervju z Vladimirjem Megrejem, ki sledi v nadaljevanju, moram začeti s kratkim uvodom o izrazih »rodovno posestvo« in »rodovna vas«. V zadnjih letih se ta izraza vse pogosteje pojavljata na straneh slovenskih revij, pa tudi tujih. Za njimi ne stojijo zveneča imena velikih državnikov ali nobelovcev, ampak le množice navdušencev, ki so jih ideje neobičajnega ruskega pisatelja Vladimirja Megreja prepričale, da je le življenje na takem posestvu, v taki vasi zares dostojno človeka.Verjetno so prav zato tako nevpadljive in na prvi pogled nič posebnega.

Toda ko ruski predsednik Dmitrij Medvedev prejme 8000 vprašanj na internetni konferenci, in se od tega 5000 vprašanj nanaša na rodovna posestva, potem govorimo o gibanju, ki ima zamah in moč, najsi zanj morda še niste slišali. To je decentralizirana revolucija bivanja brez zastav, himn in emblemov. Morda bi jo pozdravil celo Jorge Luis Borges, ki je nekoč dejal: »Ko mi govorijo o neki novi revoluciji, vedno vprašam, ali imajo zastavo, in ko rečejo, da jo imajo, sem prepričan, da to ni moja revolucija.«

Ekološki trend opažajo celo fundamentalisti, četudi ga ravno ne odobravajo. Trgovci se prilagajajo tako, da ekološko povpraševanje poskušajo speljati na svoj mlin in ga spremeniti v dobiček. Potrošniki, ki si tako hrano lahko privoščijo, ali so dovolj prepričani, da je vredna toliko, za kolikor jo prodajajo, jo pridno kupujejo. Toda s tako »ekologijo« ste samo odstranili vrh ledene gore izvornega problema; v trgovino ste se pripeljali z ekonomičnim avtom (izdelanim na Kitajskem), izdelke (poreklom iz Tunizije, Turčije, Kitajske, Španije, Avstrije …) pobasali v papirnate vrečke (pripeljane iz Brazilije), jih nato skuhali na novem varčnem steklokeramičnem štedilniku (izdelanem v Taivanu in sestavljenem na Poljskem) in morda celo reciklirali embalažo, toda če ste pozorno brali, se boste verjetno strinjali, da ste s tem zmanjšali svoj odtis na okolje le za nekaj odstotkov v primerjavi z drugimi povprečnimi potrošniki. Pohvalno, a ne dovolj.

Taka ekologija ne rešuje niti vas niti Zemlje, le blaži vaš občutek krivde, kajti zdaj ste za odtenek manjše breme za planet in imate za odtenek boljše izglede, da vas ne bo doletela kaka iz množice bolezni sodobnega časa.

Prava ekologija okolja, družbe, telesa, duha in duše se začne na rodovnem posestvu. To je približno hektar veliko zemljišče, na katerem si družina postavi živi dom. Na posestvu zasadijo čim bolj raznolike rastline po načelih trajnostnega kmetovanja brez uporabe kemikalij in težke mehanizacije. Na dveh, treh arih postavijo preprosto hišo iz razpoložljivih materialov: lesa, slame, ilovice, kamna … in recikliranih delov od drugod: oken, strešnikov, peči itn.. Tako bivališče je možno zgraditi že z nekaj sto evri stredstev in malce več dela domačih rok. Če dodate še od nekaj sto do nekaj tisoč evrov, si lahko omislite tudi sončno in manjšo veterno elektrarno ter vodno vrtino oz. vodnjak, v klet spravite mlin za žita in stiskalnico za sokove ter nekaj sodov in zabojev. Marsikaj je treba narediti tudi na črno, ker država ni dovolj razumna, da bi razumela razumne potrebe razumnih ljudi, in ker si lasti celo dežne kaplje.

Seveda življenje v preprostem domovanju ni prijetno, če si sam. Zato se družine, ki si želijo bivati na rodovnih posestvih, naravno združujejo v rodovnih vaseh. Jasno, saj glavni namen takega življenja ni zaslužkarsko kmetovanje (celo ekološko ali biološko ali organsko), glavni namen je prebuditi človeške potenciale, ki se skrivajo v naših genih. In v genih nosimo spomin o rodovnih skupnostih, v kakršnih so živeli naši slovanski prapredniki. Tam je še živo hrepenenje po pripadnosti složni družini, močni vaški skupnosti, pestrim izmenjavam z bližnjimi in daljnimi sosedi. Prav tako po bližnjem stiku z naravo.

Ko se ozrem okoli sebe, vidim, da Slovenci radi hodijo v naravo, radi vrtnarijo in kmetujejo. Radi se družijo, zabavajo, pojejo, plešejo. Radi imajo mitske zgodbe in spomin na svojo zgodovinsko identiteto. Naši geni so še živi! Zato me ne čudi, da je vse več takih, ki so se odločili živeti na svojem posestvu in negovati bližnji stik z naravo ter se imeti lepo v družbi podobno mislečih.

Pobude za nastanek ekovasi so močne na vseh koncih Slovenije. Žal smo zamudili obdobje značilne družbene svobode v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so ga izkoristili mnogi v takrat demokratičnih državah. Najmočnejše današnje ekovasi so nastale pred več kot dvajsetimi leti na duhovnih temeljih in močnih družbenih vezeh. V enoumni Jugoslaviji ekovasi preprosto ni bilo možno ustvariti, danes pa je administracija že prezapletena, zemljiška zakonodaja pretoga, posestva predraga, da bi si to lahko privoščili. Tako je povsod na stotine razkropljenih eko-kmetij, eko vasi pa nobene.

Danes je ekovas težko ustanoviti tudi zato, ker smo zdresirani v individualizem in se v vaški skupnosti ne bi znali obnašati. Ko se srečam z ljudmi, ki se želijo pridružiti vasi, bi vsi na prvem mestu hoteli svoj povsem intimni kotiček, svojo svobodico in šele potem skupnost. Včasih je bilo drugače – človek je bil najprej bitje skupnosti, šele potem si je poiskal svoj intimni kotiček. Bivanje v skupnosti je bilo nekoč naša temeljna potreba, danes je pogosto le nadležna nuja. Vse skupnosti v zgodovini so nastale iz določenih potreb, vse razen današnje! Sedanja družbena ureditev je bila ustanovljena, ni nastala, potrebe človeka so podrejene potrebam sistema. Sistem ne dopušča organskega nastajanja novih »družbenih subjektov«, te je nujno treba uradno ustanoviti, registrirati, prijaviti in zanje plačevati davke znotraj denarnega sistema, ki je že sam po sebi rak planeta. Kako naj se gremo v takih razmerah ekovasi?

Ali celo rodovnih vasi. Rodovna vas je svojevrstna nadgradnja ekovasi, saj ne skrbi le za ekološke in zdravstvene vidike življenja, ampak tudi za povezovanje rodu vsake družine. Poleg tega posameznika na najfinejši možni način biološko integrira v naravno okolje; samooskrbo dviguje na raven, ko neha biti samooskrba, ampak se spremeni v neoskrbo, saj okolje poskrbi za človeka brez njegovega truda; povezanost s skupnostjo se spusti do najglobljih temeljev – človek zautripa v ritmu okolja, narave, vesolja (in – za verne – Stvarnika). Ureditev posestva je genialno zamišljena, kakor tudi ureditev vasi, zgodovinske in zdravorazumske utemeljitve zanjo so fantastične, vizija prihodnosti teh vasi marsikomu vzame dih. Najbolj osupljiv pa je namen takega posestva za človeka in vse drugo, kar na njem živi.

Toda naj o tem spregovori kar Vladimir Megre, avtor zbirke Anastazija, v kateri so te ideje bile prvič objavljene na prelomu tisočletja. Beseda bo tekla o težavah, s katerimi se srečujemo vsi, ki iščemo svoj rodovni prostor pod soncem, o nuji po materializaciji duhovnosti, o vlogi občutkov v komunikaciji, o rešitvah svetovne krize in še marsičem.

Intervju z Vladimirjem Megrejem v Beleku, Turčija
Regina Jensen Ph. D.
Prevedel: Nara Petrovič

Regina Jensen: Pozdravljeni, dragi Vladimir Nikolajevič oz. Vladimir Megre, kakor ste znani milijonom bralcev po svetu. Zelo cenim, da ste si spet vzeli čas za še en intervju. Toliko vprašanj imam, kje naj sploh začnem? No, ker so temeljna os gibanja »Zveneče cedre« rodovne vasi, in ker je samo v Rusiji, kolikor vem, okrog tristo rodovnih vasi – bodisi že delujočih, bodisi načrtovanih – bi morda na začetku spregovorili o tem. Skupine se zbirajo povsod po svetu, ponekod kupujejo zemljo, ponekod jo najemajo, in tudi sama vem za nekaj rodovnih vasi, ki nastajajo ali so načrtovane v ZDA in Nemčiji. Ta pojav je čudež sam po sebi in zelo vesela novica!

Toda kot psihoterapevtka s petindvajsetletnimi izkušnjami dela s skupinami prav tako vem, da celo najbolj iskreni ljudje z načistejšimi nameni podcenjujejo, kaj je nujno potrebno za oblikovanje »zavestne skupnosti« oziroma vaške skupnosti, ki se združi in ostane združena po lastni izbiri, ne po naključju. Mnogi smo pozabili, kaj vse je neobhodno za življenje v skupnosti, ki temelji na deljenju dela in dobrin. Ali lahko spregovorite o nekaterih pasteh in težavah, ki jih morda znate predvideti, za ljudi, ki se z idealizmom, radostjo in upanjem, lotijo soustvarjanje tako svojega prostranstva ljubezni kot skupnih bivalnih prostorov, ki jim pravimo rodovne vasi, sestavljene iz grozdov rodovnih posestev?

Vladimir Megre: Katere težave vidim? Mislim, da jih bo veliko, toda niso nepremostljive. Težave so nekaj, s čimer se sreča vsakdo, ki kam gre, ki si za nekaj prizadeva, toda ne bo jim posvečal pozornosti, ker bo nenehno razmišljal o svoji čudoviti prihodnosti, o svojih sanjah. Ljudje, ki zdaj gradijo svoja rodovna posestva v Rusiji, imajo vsekakor veliko težav.

Prvi konkreten problem je naslednji: »rodovno posestvo« kot kocept ni zastopano v zakonodaji Ruske Federacije. Obstajajo le splošni zakoni ali zakoni, ki so le približek te ideje. Tako ljudje, ki so začeli živeti na nov način, vedno bolj pozivajo pristojne: »Storite nekaj! Pripravite zakonski okvir za rodovne vasi!«

Mislim, da zakoni bodo oblikovani. To sklepam po tem, kako je sedanji predsednik Rusije Dmitrij Medvedev nedavno odgovoril na eno od vprašanj na internetni konferenci. Takrat ni bil predsednik, ampak še predsednik  vlade. Vprašali so ga, ali podpira nastajanje rodovnih posestev ali ne. Naj vidim, ali lahko prenesem, kar je povedal … Čutil je, da je zamisel o rodovnih posestvih, kakor je bila predstavljena, pozitivna. Navezal jo je na njihovo idejo tako imenovane enonadstropne Rusije oz. Rusije v »pritlični gradnji«. Rekel je, da so se pravzaprav ukvarjali s prav tem vprašanjem že precej mesecev prej. Povedal je tudi, da je v tako obsežni državi, kakršna je naša, pri tako velikem ozemlju nesmiselno koncentrirati ljudi na majhnih področjih ali na majhnih parcelah, celo v največjih mestih. Po njegovem mnenju bi se bilo veliko bolj smiselno – tako za splošno zdravje prebivalstva kot za zdravje države – razširiti na večje območje Rusije. (Prevod odgovora predsednika najdete niže).
Kakor koli že, trenutno ni zakonske podlage za rodovna posestva. Zavedamo se, da birokracija ne deluje prav hitro, poleg tega obstajajo še mnogi drugi problemi. Toda oni delajo na tem. Mislim, da bo ruska vlada v tem uspešna.

Nekateri od ljudi, ki sem jih omenjal, preprosto niso mogli čakati, da bodo ti zakoni sprejeti, ampak so kar šli živet na zemljo. To so storili na različne načine. Nekateri so kupili zemljo od prejšnjih lastnikov, ki je niso hoteli obdelovati. Drugi so kupili zemljo od kmetov. Združili so se spontano in preprosto začeli delati, graditi svojo vas. Nekateri so zagrešili manjše prekrške; kupili so parcelo, ki je v državnem registru vodena kot kmetijsko zemljišče. Kupili so svoj hektar kot zemljišče za namen kmetovanja, potem pa so na njej določili približno pet arov za gradnjo hiše.
Ne zdi se mi, da je to zelo narobe, čeprav gre za manjši prekršek. Obenem vem, da je Dmitrij Medvedev, ko še ni bil predsednik, ampak poslanski ministrski predsednik, rekel, da je čas za oživljanje zapuščenih zemljišč, ki so conirana kot kmetijska, da bi bila omogočena boljša raba in da bi ljudje na njih lahko uredili skupne kmetije.

Ta problem, na primer, pesti vas v Vladimirskem okraju, nedaleč od tod, kjer živim. Približno tristo družin je dobilo zemljišče s kmetijsko namembnostjo. Obdelujejo ga, obenem pa so tam postavili svoje domove. Mislim, da s tem ni nič narobe, čeprav je to v manjšem sporu z lokalno oblastjo. Seveda bi bilo veliko bolje, če spora ne bi bilo. Toda dejstvo, da je človek postavil hiško na svojem majhnem posestvu, pomeni, da te zemlje ne namerava prodati naprej, ampak da načrtuje skrbeti zanjo, jo izboljševati, zasaditi vrt in tam vzgajati svoje otroke. Verjamem, da se bo vse dobro izteklo. Težave še vedno obstajajo in vsakdo si jih razlaga na svoj način.

Kaj je pravzaprav prostranstvo ljubezni? Kaj pomeni živeti kot skupnost? Navajeni smo živeti v posameznih nadstropjih blokov in ne poznati niti svojih sosedov. V skupnosti se ljudje včasih skregajo, včasih celo preklinjajo drug čez drugega, toda ko se prepirajo in preklinjajo s tem kažejo, da niso indiferentni drug do drugega. Sosedi se, seveda, ne bi smeli kregati in se naslavljati s kletvicami, posebej ne na področju njihovih rodovnih posestev. Med proučevanjem zgodovine sem zasledil zelo zanimivo dejstvo: davni Rusi si niso dovoljevali, da bi se kregali s sosedom na svojem prostranstvu ljubezni, na svojem posestvu. Če so se želeli kregati in preklinjati, so skupaj odšli v hrastov gaj in se skregali tam. Skregali so se, potem prišli nazaj na svoje posestvo, in vse je bilo v redu.

Težave torej so pred nami, toda niso nepremostljive. V resnici so drobne v primerjavi s tem, kar nas čaka v prihodnosti. Prihodnost ljudi, ki oblikujejo rodovna posestva, bo prekrasna!

Regina Jensen: To zares vzbuja upanje, Vladimir Nikolajevič. Bi lahko z nami podelili še kake druge uvide o vsem tem? Kako najti »skupni jezik« s pristojnimi? Kako doseči prehod h konstruktivnemu dialogu z administrativnimi organi, da bi dobili zemljo, na kateri bi ljudje ustvarjali svoja rodovna posestva?

Vladimir Megre: Verjetno ne morem dati odgovora na to vprašanje, kajti če bi kdo poznal odgovor na tako vprašanje, potem bi sodelovanje z vlado že obstajalo in bi idealna situacija kje že bila vzpostavljena.

Izkaže se, da je najbolj zapleteno predstaviti idejo tako, da je vsem razumljiva. Anastaziji zaradi nečesa to uspeva. Pred desetimi leti je spregovorila nekaj besed in razumeli so jo milijoni ljudi. Ti ljudje so začeli delovati. Nekdo v vladi utegne razumeti te besede, tudi poslanci jih utegnejo razumeti, toda nekateri drugi jih zaradi tega ali onega razloge ne bodo razumeli. Vsakdo mora iskati in najti svoj odgovor na vprašanje, kako se izraziti, kako iskreno komunicirati. Ta izziv je v praksi veliko bolj resen. Kako se naučiti razumeti drug drugega, ne glede na naš položaj? Vredno je poskusiti poiskati odgovor na to vprašanje.

Regina Jensen: Kako globok in obenem preprost odgovor! Da, če zmoremo najti način, kako se izraziti tako, da bodo vladni predstavniki dejansko razumeli nas in naše potrebe, potem je pred nami uspeh.
Vladimir, zdaj bi rada naslovila drugo vprašanje, ki se tiče rodovnih posestev, in sicer v zvezi s čudovito razlago v vašem govoru v Zurichu v Švici, ko ste govorili o globljem duhovnem pomenu in darovih, ki jih ljudje prejemajo, ko negujejo svojo družinsko zemljo – svoje rodovno posestvo. (Op. prev.: govor g. Megreja je bil objavljen v knjigi Energija življenja, str. 203 (oz. na spletni strani: http://www.zdravduh.org/np/clanki/083aura.htm).
V tem govoru ste s poslušalci podelili misli o tem, kako pomembno je pravzaprav neposredno oblikovanje duhovnosti v materiji, sicer ostaja neutelešena. Govorili ste o dejstvu, da se ljudje z ustvarjanjem rodovnega posestva, z zbliževanjem z naravo, pravzaprav ukvarjajo z materializiranimi mislimi Boga. Na povsem nov način ste definirali svoj koncept resnično duhovnega človeka. Ali lahko prosim podelite z nami svoje misli o tem nenavadnem in izredno pomembnem konceptu, po katerem se človek preko svoje zemlje dejansko povezuje z vesoljem?

Vladimir Megre: To vprašanje je tako globoko, da bi odgovor moral biti zelo dolg; zahteval bi več kot eno knjigo. Povezava z vesoljem in njegova medsebojna povezanost z Zemljo. Vse to so zelo resne teme. Poskusil bom izraziti le drobec tega vprašanja.

Nekdo se pridružuje nam – toda kdo smo »mi«? Navsezadnje to nismo le mi, živeči na Zemlji. Kot veste človek, ki najde zemljo – ne kot površino, na kateri bo gojil krompir, paradižnik, in kumarice za prodajo, ampak kot svoje rodovno posestvo – že ovija ta hektar zemljišča v svoje misli, navdaja ga z dodatnim smislom. Tak človek pravi: »Ustvarjam svoje rodovno posestvo.« Komu se s tem pridružuje? Na tej točki se pridružuje celotnemu svojemu rodu, svojemu družinskemu nasledstvu, vse tja do Boga.

Fraza: »Ustvarjam svoje rodovno posestvo« namreč pomeni tudi to, da je nekoč rodovno posestvo že imel, le da ga je sčasoma izgubil in da je bila povezava s predniki delno izgubljena. In zdaj se ta človek po dvajset morda trideset tisoč ali celo milijon letih ozre na zemljo in reče: »To je moje rodovno posestvo, tukaj bom zbral svoj celotni rod.« Tam v nebesih njegovi sorodniki, prapradedki, praprababice, ki so tako kot on živeli na svojih rodovnih posestvih, morda po milijonih let prvič začutijo, da se je nekdo spomnil nanje. Njihove energije, njihove sile se bodo zagotovo zbrale in se združile na tem mestu. Ta človek bo ponovno zedinil svoj rod in tako se bo združil tudi z Bogom in njegovim stvarstvom, s tem ko bo ustvaril svoje rodovno posestvo.

Kar se tiče vsega ostalega, tudi to bo minilo, ampak o tem moramo povedati še marsikaj. Pomembno je, da bo človek na tem majhnem kosu zemljišča zbral vso energijo svojih prednikov, ustvaril bo zemeljski raj, in njegovi sosedje na levi in na desni bodo ustvarili prav to, še kak sosed bo kilometer stran, in podobnih parcel bo veliko v okolici. Tako se bo zemlja spremenila v raj. Pot do tja je nadvse preprosta. Ni nam treba na dolgo in široko razpravljati o duhovnosti, o vzvišenih temah. Vzamite svojo duhovnost in jo prenesite v materijo, potem bo vsem jasno, koliko je kdo v resnici duhoven.

Regina Jensen: Da, ta misel se mi zdi prečudovita. Tam zunaj, v naravi, na rodovnem posestvu, se moramo samo spomniti, da se dotikamo božjih misli, ko se dotikamo drevesa ali celo skale. To zavedanje bi bilo najbolj elementarna oblika molitve.
Vladimir Nikolajevič, zdaj bi se rada dotaknila pogoste, a težke teme. Kot psihoterapevtka vidim korenino večine trpljenja v tem, čemur bi lahko rekli »dualistično mišljenje«. V mislih imam idejo, da vsi nismo del enega in istega polja zavesti, temveč smo ločeni, izolirani majhni ljudje. Kaže, da je to ena naših najglobljih in najstarodavnejših ran, posledica pa je mentaliteta ločenosti. S tem je oslabljen naš duh in duh skupnosti. Vem, da niti gibanje Zveneče cedre ni bilo imuno na tako miselnost; nekateri ljudje so zaradi tovrstnih temnih misli poskusili uničiti pozitivne težnje drugih, posebej pa svetle težnje opisane v knjigah iz zbirke Anastazija.

Vladimir Megre: Če imate z opozicijo gibanju Zveneče cedre v mislih koncept tovrstne opozicije, ki je navadno značilna za, denimo, opozicijske politične sile ali za nasprotja med enim in drugim pogledom na stvarnost, so ta nasprotja po svoji naravi nepomembna. Na splošno je gibanje Zveneče cedre nemogoče ustaviti, tako kot ni mogoče ustaviti sonca ali lune, da ne bi vzšla. Možno pa se je gibanju postaviti po robu, ga žaliti, obrekovati, prikazovati kot sumljivega. In morda obstajajo sile, ki zaradi kakega razloga delujejo na ta način.

Pri vprašanju opozicije je še eno, bolj globalno vprašanje. Živimo v tehnokratskem svetu, ljudje so se v določenem trenutku odločili da je z vsem naravnim, kar jih obdaja, nekaj narobe, zato je to možno oz. je to treba popraviti. Začeli smo graditi hiše, stroje, celo leteti v vesolje. Ampak nemudoma smo trčili ob težavo: seveda smo poleteli v vesolje, seveda smo zgradili velike hiše, izumili stroje, toda nimamo več ničesar naravnega za jesti, ni nam več na voljo preprosta, živa hrana.

Težava je v sami tehnokratski usmeritvi razvoja. To je, seveda, ena pot razvoja, toda obstaja tudi druga, naravna pot. Morali bi proučiti naravo in, preden jo uničimo, poskusiti razumeti, zakaj je bila ustvarjena in kako bi lahko služila človeku. Zakaj je bila ustvarjena žival, na primer medved? Poznamo pse in mačke, ampak na svetu je toliko živali, osupljivo veliko ljudi pa nima pojma, kakšen je njihov namen.
Obstajata torej dve poti znanstvenega napredka. Danes sledimo samo eni znanstveni poti, po drugi pa se sploh ne premikamo. Predlagam, da bi bilo treba ti nasprotji združiti. Poti si do določene mere nasprotujeta, toda mi ne bi smeli nasprotovati nobeni od njih, temveč ju nekako združiti. To je naloga našega časa.

Regina Jensen: Zelo resnično! Zdi se da Anastazija doživlja Zemljo ali celo vesolje kot eno veliko knjižnico, do katere dostopa z lahkoto. Kako pa je z vami, Vladimir, vi nosite po svetu toliko informacij v svojem spominu?

Vladimir Megre: Ne morem odgovoriti na to vprašanje z nobeno mero točnosti, saj dejansko ne vem. Nisem se opazoval tako poblizu, kar se tiče Anastazije, pa … njen dedek mi je enkrat rekel, da se ona ne sporazumeva z besedami, temveč z občutki. Z uporabo občutkov pa je možno v istem času prenesti neizmerno več informacij kot z besedami. Recimo, da vam rečem: »Zdravo, Regina.« Kakšno informacijo sem posredoval? Če pa spregovorim s toplino: »Zdravo, Regina!« oziroma pri sporočanju uporabim tudi občutke, je to več kot le »Zdravo, Regina.« V tem občutku je veliko večji obseg informacij. Ko govorite v besedah, se sporazumevate tudi z občutki. Tako spontano dosegate določeno stanje, recimo prijetno stanje, ko se spominjate, kako je očarljiva, kako je lepa, kakšni so njeni lasje, kako hodi. Po drugi strani, ko ste slabo razpoloženi – ni pomembno zakaj – ste kar takoj pripravljeni napisati knjigo »Kako trmasti so ljudje«.

S tem hočem reči, da posredovanje informacij z uporabo občutkov prinaša veliko večji obseg. Naj to primerjam z računalnikom: brez občutkov dobite bajte, z občutki pa terabajte.

Regina Jensen: To si velja zapomniti. Prenašanje informacij na povsem drugačen način. S tem pridem do naslednjega vprašanja. Mnogi ljudje še vedno slabo razumejo, kako je najfinejša in najmočnejša človeška veda – moč božanskega soustvarjanja preko ustvarjanja podob – potonila peklensko globoko. Kot ste že pojasnili, Vladimir Nikolajevič, se danes igramo z mrtvimi igračami zgrešene znanosti in tem mrtvim podobam pravimo »naše življenje«: avtomobili, velike hiše, nakit – in zanje plačujemo z lastnimi dušami. Lačni po svetu in tisti najbolj privilegirani se čutijo notranje mrtve, vse dokler verjamejo, da so te karikature življenja resnične. Bi lahko posvetili še neka besed primerjavi med svetom živih in mrtvih podob?

Vladimir Megre: Nisem prepričan, ali sem vas prav razumel – govorite o tem, kako danes živimo v svetu mrtvih podob in mrtvih predmetov?

Regina Jensen: Da.

Vladimir Megre: Strinjam se z vami. Dodal bi, da je to svet nenehnega umiranja. Strašno je. Sam po sebi je človek neumrljiv, tak je, kadar je obdan z neumrljivimi stvarmi in ko so njegove misli neumrljive. Tako vsaj jaz sam razumem Anastazijo.
Če se zjutraj odpravite od doma in vidite cvetočo rožo, vsakokrat je videti nova, sveža, če vidite kobilo, kako koti žrebe, vašega novega pomočnika pri delu … vse »to« se znova in znova rojeva, proces je večen.

Če po drugi strani živite v vili, kjer morate nenehno čistiti tla in stalno popravljati vodovodno napeljavo … tudi če za vas do počno delavci, vendarle vidite da je »to« minljivo, »to« umira, in vaša misel bo umrla skupaj s »tem«. Tako boste nehali biti večni.

Sprašujete: »Kako je mogoče, da je ta veda potonila na tako nizko raven?« Kam drugam bi lahko potonila, uboga reč? No, pravzaprav ne verjamem, da je tja potonila. Morda je preprosto prišla do te točke, da bi  pozvala svoje prijatelje, svoje znance, svoje bodoče otroke, da pridejo v drug svet, da ga občutijo in se zazrejo vanj. In prav to se bo zgodilo. Tako vi kot jaz bomo živeli v drugem svetu.

Regina Jensen: Živela bova skupaj z milijoni drugih ljudi! Vladimir Nikolajevič, edina meni znana vizija, ki vidi svet kot celoto, zares globalna vizija, je ta, ki ste jo vi z Anastazijo podelili s svetom. Ali poznate katerega koli svetovnega voditelja, ki nudi, kar nudite vi – zdravilno vizijo za ves planet?

Vladimir Megre: Nimam teh podatkov. Če bi jih imel, bi že tako ali tako bili že zdavnaj objavljeni v vseh svetovnih medijih. Drži, da je svet v stiski, globalna kriza je stvarna, idej za izhod iz nje pa ni. Bolj žalostno izjavo bi težko izrekli. Morda pa tako mora biti. Medtem odločitve o tem, kako priti iz krize, prinašajo prav ti ljudje, ki so sprva vse popeljali v krizo. Ali ni logično, da ti ljudje, če bi zares imeli nove ideje, ne bi človeštva popeljali v to strašno dilemo?

Toda verjamem, da nas lahko ideja o rodovnih posestvih – to je najbolj znan izraz, ki ga uporabljamo, »rodovno posestvo« – in vse, kar je povezano s to idejo, zlahka popelje iz krize. Nedvomno je najpomembneje, kot je potrdila že praktična izkušnja, da ta ideja zlahka odvrača brezup in depresijo, najstrašnejši posledici sedanje krize.

Regina Jensen: Vladimir Nikolajevič, govorili ste otem,kako lahko vedo o podobah uporabljamo na pozitivne in negativne načine, kako je nekaj posameznikov več tisočletij manipuliralo nad celimi državami in celo človeštvom kot celoto. Ali lahko ljudem, ki dvomijo v uničujočo rabo podob, ponudite nekaj sodobnih primerov, kako je človeštvo bilo zasužnjeno in z manipulacijo prikrajšano za svojo dedno pravico – za svoje božanske moči soustvarjanja?

Vladimir Megre: Da, svetu vladajo podobe, to je nesporno. Nekoč so v Rusiji prikazovali srečnega človeka kot nekoga, ki gre v tovarno, se potem vrne iz nje domov in ves čas občuduje dim, ki se kadi iz dimnikov. O teh temah je ustvarjenih veliko umetniških slik, posnetih veliko filmov. Tako je bila ustvarjena podoba »srečnega človeka«. In vsi so začeli zapuščati ruralna področja in se seliti v mesta. Danes žanjemo sadove vsega tega: na podeželju več ni ljudi. Najsi vlagate denar v podeželje ali ne, nič se ne bo zgodilo, saj tam ni nikogar, komur bi ta denar sploh dali. To je posledica učinka podobe in ideje, ustvarjene za ljudi. To podobo so oblikovali mnogi ljudje veliko let. Anastazija je zdaj ustvarila novo podob, iznenada in povsem sama. Brez kakršne koli pomoči od »uradnih virov«, da tako rečem. Verjamem, da je ta podoba neizmerno lepša in bolj sprejemljiva za današnji čas in  da nas bo popeljala iz krize: zmanjšala se bo stopnja kriminala, stopnja rodnosti se bo normalizirala in zaživela bo nova podoba lepe ženske.

Naj uporabim primer ženske: tukaj je ena tistih podob, tisti tip podobe, ki so ga ustvarili v Rusiji, da je najsrečnejša in najlepša ženska manekenka. Na tisoče mladih Rusinj sanja o tem, da bi postale manekenke, da bi se sprehajale gor in dol po modni pisti in se šopirile, ne zavedajo pa se, da vrh dosežeta le ena ali dve, če sploh, pa še tisti dve najverjetneje nista srečni. Toda podoba je bila ustvarjena in vsa dekleta hrepenijo po njej. Toda zdi se mi, da je treba ustvarjati podobo ženske-matere, ljubeče ženske, ki živi na prekrasnem rodovnem posestvu. To je dosegljivo prav vsaki. In taka ženska je veliko več kot manekenka na modni pisti.

Regina Jensen: Vladimir Nikolajevič, osebno upam, da se Anastazija ne bo dala na voljo radovedni javnosti nič bolj, kot se je že. Carl Gustav Jung, znan avtor, psihoanalitik in psiholog je že davno rekel da »lahko ljudje umrejo od masovne projekcije,« kot, denimo, zelo slavni ljudje, ki so izpostavljeni množici podob, ki jih drugi projicirajo nanje dan in noč. Čeprav se lahko Anastazija bolj kot kdor koli drug na tem planetu, dobro zaščiti pred takimi napadi, se morda strinjate, da je ne bi smeli še bolj obremenjevati z nepotrebnimi zahtevami, kot smo jo že?

Vladimir Megre: Mislim, da se Anastazija ne boji teh napadov. Navsezadnje je sama rekla: »Zlo sveta, opusti svoja dela, pohiti k meni, poskusi. Sama stojim pred teboj, osvajaj zavoljo osvajanja, naj se vse zgrne nadme, prišlo bo do bitk brez bitke,« in tako dalje, in tako naprej. Tega se ne boji.

Kar se tiče »dajanja sebe na voljo«, mislim, da je popolnoma nemogoče, da bi se dala na voljo javnosti bolj, kot se je že. Sami presodite. Človek pride na oder in reče: »Poglejte, to sem jaz.« Stoji pred ljudmi, vsi ga gledajo. »Prišel si, torej, stojiš tu, in kaj potem?« Vidijo pač nekoga pred seboj, ne poznajo njegovih misli, njegove osebnosti, ne vedo, kaj se dogaja v njegovi glavi, kakšni so njegovi načrti, pred seboj vidijo le njegovo telo! Kaj imajo od tega? Jasno, da nič.

V Evropi, Kanadi, Ameriki, Rusiji, v državah CIS-a (nekdanjih republikah ZSSR), v baltskih državah in Izraelu se mnogi različni ljudje vse bolje razumejo med seboj, ne da bi poznali jezik drug drugega, s tem da samo spregovorijo besedo »Anastazija«. Ona se ne daje na voljo ljudem, ni postala »boginja«, postala je le prijateljica, preprosta prijateljica.

Koliko bolj je še lahko na voljo? Naj stopi iz kuhinje in lupi krompir? Ali naj pride tako, da bo vse okrog nje obsijano z njenimi svetlimi mislimi? Mislim, da je na voljo ljudem. In mislim, da bo na voljo vsakemu moškemu v podobi žene, ki jo ta moški ljubi. In to bo zares mostrski nastop!
To vprašanje je bilo postavljeno že velikokrat. In vedno se mi zdi, da zveni nekako čudno. Presodite sami, Regina. Kaj če midva stopiva do Johna in ga vprašava: »Kdaj nama bo tvoja žena na voljo?« Odvrnil bo: »O čem vendar govorita?«
Anastazija se je torej dala na voljo v duhu, kar pa se tiče telesa – za zdaj mu pustite ostati tam, kjer mu je najbolj udobno.

Regina Jensen: Dragi Vladimir Nikolajevič! Hvala, ker ste nam na voljo v duhu. Ne morem povedati, kako zelo vsi cenimo energijo, ki jo predajate vsem nam, ko celo odgovarjate na vprašanja, ki se po vaših izkušnjah ponavljajo. Vedno ste prijazni in potrpežljivi. Veliko je še vprašanj, ki bi jih lahko postavili, toda za zdaj vam moramo pustiti oditi. Hvala vam v imenu vseh bralcev po svetu!

(c) 2008 Regina B. Jensen
(c) 2008 Vladimir Megre
(c) 2008 RingingCedarsofRussia.org
Vir:  Spletni časopis THE EARTH – http://www.earthlife.info/
Več podatkov o Regini B. Jensen, najdete na: www.fullyalivewellnesscenter.co

Strnjena različica internetne konference časopisa Izvestija in spletnega portala Yandex z ruskim predsednikom (tedanjim predsednikom vlade) Dmitrijem Medvedevim, ki je potekala v živo v začetku marca 2007 in jo je prenašal tudi TV program »Vesti-24«.

Gostitelj: In kaj če bi ljudje želeli denar porabiti tako. Nadaljujmo s skrivnostnim vprašanjem o rodovnih posestvih, enim najbolj priljubljenih vprašanj. V različnih oblikah ga je postavilo okrog 5000 spletnih uporabnikov. Morda poznajo kak potuhnjen način, da so to storili, ampak, kakor koli že, mnogi so priglasili to vprašanje. Izbrali smo vprašanje Aleksandra iz Rostova. Stanovanjski problem bo še naprej naraščal, kot ste povedali. Obstaja pa tudi alternativa – enonadstropna Rusija in zakon, ki bo vsaki družini dopuščal, da ima en hektar za bivanje in gradnjo. Ste seznanjeni s takimi projekti in kaj mislite o njih? Prepričan sem, da jih že poznate.

D. MEDVEDEV: Seveda jih poznam. Še več, če ne upoštevate določenih elementov, povezanih  s tem, kako ta vprašanja dobijo obliko, ter kakšen prvi, drugi in tretji pomen imajo, je celotna ideja o rodovnih posestvih, kakor je tukaj izražena, nasplošno pozitivna. Nanaša se na našo idejo Rusije »v pritlični gradnji« ali enonadstropne Rusije, s katero se trenutno aktivno ukvarjamo v okviru stanovanjskega programa. Sredi prejšnjega leta smo se lotili prav te zadeve. Očitno je, da je v tako obsežni državi, kakršna je naša, pri tako velikem ozemlju nesmiselno koncentrirati ljudi na majhnih zemljiščih, celo v velemestih. Veliko bolj koristno, tako za zdravje kot za državo, je razkropiti se na večje območje naše velike države.

V okviru tega programa smo že pripravili osnutek posebnega računa s kolegi iz državne dume. Tu so spremembe stanovanjskega zakona. Potrebno je poglavje, ki bo spodbujalo gradnjo preprostih nizkih hiš (low-rise housing). Tovrstne hiše je, seveda, mogoče graditi blizu mest ali v vaseh. Najpomembneje je ustvariti niz iniciativ, da bi projekti take gradnje postali zanimivi. In nacionalni projekt vsebuje take iniciative. Določena vsota denarja je določena za infrastrukturo in komunikacijske vezi do teh hiš. V ta namen je zagotovljena tudi posebna garancija. Poleg tega je odmerjen znesek okrog 3,5 milijarde rubljev za gradnjo cestnega omrežja do takih hiš, da bi se taka naselja lahko razvijala.

Ideja o rodovnih posestvih je torej v tem pogledu absolutno pozitivna in se nanaša na idejo preproste »pritlične« gradnje. Mimogrede rečeno, ti postopki potekajo v nekaterih okrajih zelo dobro. Na primer v Belgorodskem okraju. Nekoč sem z županom prišel na obisk v eno od pisarn. Ta pisarna skrbi za urejanje zemljiških papirjev in bil sem pozitivno presenečen nad cenami zemljišč. No, ne preveč, saj še ni enega hektarja. Pa vendar dovolj za gradnjo projektov – nudili so okrog 2500 m2, če se ne motim. In cena za to zemljišče zveni v današnji Rusiji skoraj »smešno« – nekje okrog deset do petnajst tisoč rubljev (300 do 400 ameriških dolarjev). Zemljo je možno dobiti le pod določenimi pogoji in roki: v petih letih mora tam biti zgrajena hiša. In tri leta hiše ni mogoče prodati ali je uporabljati za dobičkarstvo.

Mislim, da je to dober projekt, potreben bolj pozornega premisleka. Povrhu vsega so vse hiše, zgrajene v Belgorodskem okraju, preproste pritlične gradnje. To niso super velike razkošne vile, ampak običajne, čvrste hiše iz različnih materialov: opek, lesa, nekaterih novih materialov. Mislim, da imamo določene izkušnje in da jih moramo širiti. To je dobro za državo. In, mimogrede, bolj prijetno je živeti na podeželju kot v velikanskem mestu.

Voditelj: Pa tudi psihologija se spreminja.

MEDVEDEV: Da, tudi psihologija se spreminja. Ljudje vidijo sami sebe povsem drugače. Ne glede na to, kako udobno in veliko je vaše mestno stanovanje, na podeželju je veliko več prostora kot v mestu. Zato bomo delali na tem.

Viri:
http://www.rost.ru/themes/2007/03/052148_8215.shtml
http://www.ringingcedarsofrussia.org/newsletter/02_03_07.htm#12

"Vemo, da je zbirko Anastazija težko dobiti v knjigarnah. Preostalih nekaj knjig lahko dobite pri soprevajalcu Nari Petroviču narapetrovic@gmail.com, 041286444. Upam, da bo ponatis na voljo kmalu, kakor tudi zadnja knjiga iz zbirke, ki jo vsi željno pričakujete."