Priimek Stivel ali Stivello je prišel k nam iz Karnije (Ponadižja) z župnikom Stivelom, ki so ga poslalai na Ustje pri Ajdovščini škofje iz Videmske škofije, ki je spadala pod Aquileio. Župnik Stivel je na Ustje povabil svojega brata, ki se je poročil z Žvokljevo z Ustij. Pri Stivelovih na Ustjah so po domače rekli pri Konterfalovih (contro falli).

Priimek Stivel ali Stivello se je najverjetneje pod avstroogrsko monarhijo pogermanil v priimek Stibiel, ki se je kasneje poslovenil v priimek Stibil (Vir: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, sabral jih je Štefan Kocjančič, nekdaj njegov kaplan, sedaj učitelj Svetega pisma stare zaveze v Goriškem semenišču in jim je pristavil životopis rajnkega s kratkim uvodom v celo knjižico, v Gorici 1853, natisnil in založil Paternolli, v NUK-u pod signaturo 24193).

V knjigi Narod naš dokaze hrani, bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem do koncem leta 1918, Pavel Plesničar, Ljubljana, 1940, piše: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, nekdanji kaplan v Šturjah, Nabrežini in Planini, potem učitelj pastirstva v goriškem semenišču in špiritual, fajmošter ino špiritual v Črničah, ino na zadnje fajmošter ino dekan v Ločeniku blizo Gorice, okrožni šolski ogleda, častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe v Gorici, itd. Sabral Štefan Kocjančič, v Gorici, natisnila in založila Paternolii, 1853, 8 XI-176 strani. Na uvodnem delu navedene knjige se nahaja životopis Stibielov, ki je omogočil raziskovanje Stibielov.

Potomci Stibielov iz rodbinske veje iz Dolenj št. 11 (prej št. 9) pri Ajdovščini in iz rodbinske veje Stibielov iz Vrtovina imajo zelo bogat življenjepis. Potomci župnikovega brata Stivela so se uveljavili na poseben način, njihovo življenje je zaznamovano z delovanjem, ki je na pozitiven način usodno vplivalo na nadaljnje rodove in njihov duhovni razvoj. Po duhovnikih je obstajala tudi Stibielova štipendije, iz kateree so se šolali številni vipavski duhovniki. Iz rodbine Stibiel iz Ustij je bil tudi duhovnik Anton Stibiel, ki je služboval kot kaplan na Studenem od leta 1813 - 1824.

ŽIVLJENJE DUHOVNIKOV JOŽEFA IN JAKOBA STIBILA, BORCEV ZA SLOVENSTVO

Namerilo se je, da je prišel v trdo kmečko hišo Stibielovih na Vipavskem goriški meščan in opazil bistrega domačega sina Jožeta. Beseda je dala besedo, očeta Josipa in mater Ano ni bilo treba predolgo nagovarjati in kuštravi pastirček, rojen v Dolenjah pri Planini dne 05.8.1784, je zrasel v dijaka v deželskem mestu. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je maturiral 1804.

Sprva je bilo težko, posebno nemščina je bila trd oreh v primerjavi z mehko vipavsko govorico; ko je premagal to težavo, je šlo zlahka navzgor, tako da je bil kmalu najboljši učenec v razredu. Prejemal je Žgurjevo štipendijo.

V bogoslovje je moral leta 1804 – 1805 v Gradec, cesar Franc Jožef je bil namreč ukinil goriško semenišče, nato jr prišel v drugi letnik v Ljubljano, ker je tako želel njegov mlajši brat Jakob. Jožef Stibiel je bil med najboljšimi študenti. Že leta 1807 je opravil izpite čez 4. letnik. Bil je med tremi najboljšimi, učenec profesorjev Matevža Ravnikarja in Jožeta Balanta. Dne 8. novembra 1807 ga je posvetil goriški škof Inzaghy. Nato je kot kaplan od leta 1810 služboval v Šturjah pri Ajdovščini, potem pa je bil nastavljen po treh letih v Nabrežino, kjer je ostal do leta 1813. Bil je prijatelj zelo izobraženega grofa Rajmunda Thurna, ki mu je veliko intelektualno dal. Skupaj sta prebirala Cicerona, Svetonija, Virgila in Horaca.

Leta 1813 je prišel v rojstno Planino kot duhovnik pomočnik in nato je leta 1817 napravil župnijski izpit. Med tem so v Gorici spet odprli bogoslovje (odpravil ga je cesar Franc Jožef II in ga spremenil v vojašnico). Jožefa Stibiela so poklicali v Gorico za profesorja pastoralke. Moral je na Dunaj, da je opravil izpite. V bogoslovju je učil tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo spirituala. Spisal je skripte za pastoralko. Po njegovih kakovostnih skriptih je študiralo še veliko bogoslovcev, več desetletij. Zaradi napornega dela je zbolel in si želel na deželo. Nerad mu je ustregel nekdanji profesor Balant, vendar ga je končno le poslal za župnika in dekana v Črniče.

To je bilo leta 1822. V kraju ni bilo šole, zato je Jožef Stibiel zbral petdeset otrok, pripravil zanje potrebno šolsko poslopje in dosegel, da je bila v Črničah ustanovljena stalna šola. Tu je začel učiti otroke slovenski in nemški jezik ter druge predmete. Hotel je starše prepričati koliko dobrega sadu prinese dobra in lepo vodena šola. Na koncu je povabil Valentina Staniča, nadzornika vseh šol, da so opravili izpite in najboljši dobili nagrade. Po tretjem letu je poskrbel, da je šola dobila prvega učitelja. Na njegovo ponudbo je bila ustanovljena tudi šola v Vipavskem Svetem Križu. V Črničah je navdušil ljudi, da so zgradili šolo in obljubili potrebne dohodke novemu učitelju, ki ga je nekaj časa sam vzdrževal.

Iz Črnič je 17. julija 1827 prišel v Ločenik. Štefan Kocjančič je od 2.novembra 1842 in vse do 26.decembra 1846 služboval v Ločniku kot pomočnik dekana Stiebla. Nato se vrne v Gorico, kjer postane semeniški profesor. Predaval je zgodovino semitskih jezikov in zgodovino Svetega pisma, ki ga je razlagal in prevajal po hebrejskem izvirniku. Kociančič je bil eden prvih netilcev narodnostnega osveščanja na Goriškem in tesen sodelavec Jožeta Stibiela prav na področju ohranjanja slovenstva na Primorskem.

V Ločeniku je bila do njegove smrti prva nedeljska maša v slovenskem jeziku. Imel je dva kaplana. Slovenca in enega Furlana. Poleg dušnopastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej učil, prepričal je tudi ljudi, da so sezidali šolo. Od leta 1877 do njegove smrti so bile po njegovi zaslugi odprte šole v Goriških Brdih, t.j. v Moši, na Kojskem, v Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem (to so bile kaplanije, ki so spadale pod Ločnik. Jožef Stibiel je bil šolski nadzornik za celo dekanijo.

Zaradi velikega dela je zbolel in obnemogel. Dokler je bil po slovenskih duhovnijah, je pridigal v slovenskem jeziku in tudi pridige je pisal v slovenščini. Slovenskega jezika se ni naučil v šolah. Bil je samouk. Naučil se ga je iz Japljevega svetega pisma. Po njegovi smrti je njegove pridige in druge slovenske spise zbral profesor Štefan Kocjančič in jih je leta 1853 natisnil.

Stibiel je vneto opravljal službo šolskega nadzornika, svetoval in pomagal je kjerkoli je njegova beseda zalegla. Ljudje so ga imeli radi, posebno pa so se ga oklepali otroci, ker je znal biti z njimi prisrčno sproščen. Že od prvih kaplanskih let je slovel kot dober govornik. Rad je prepeval in je bil zelo družaben. Ljudje so ga pogosto vabili na gostije, kjer so kaj priredili ali slavili. Po mnenju nekaterih konservativnih župnikov je bil celo preveč ljudski. Bil je človek naroda in slovenstva. Razdajal se je ljudem, ki jih je ljubil v besedi in dejanjih.

Umrl je 15. novembra 1848 v Ločeniku pri Gorici v starosti 64 let. Oba brata Stibiela Jožef in Jakob sta veliko naredila za ohranitev in dvig slovenstva na Goriškem in Vipavskem.

Brat Jakob Stibiel je bil profesor zgodovine in kanonskega prava v Gorici in je služboval v Aquilei ter je imel tam visok položaj v cerkvenih korgih. S svojim bratom Jožefom je veliko sodeloval in pomagal pri dvigu slovenstva in šolstvu.

Sem ponosna, da moja prababica Marija Stibiel (01.02.1834 + 24.07.1899) iz Planine nad Ajdovščino izhaja iz tega rodu.


ŽIVLJENJE IN PRIBLJUBLJENOST MISIONARJA IVANA STEBILA - JOHNA MED IZSELJENIMI SLOVENCI

z družine prednika Stivelo – Stibiel, ki je prišel iz Ponadižja in se poročil z Žvokljevo iz Ustij, izhaja tudi Ivan Stibiel – John, misionar, pionir ameriških izseljencev, rojen 31. oktobra 1821 v Vrtovinu. Bil je župnik v Kamnjah na Vipavskem. Umrl je 13. januarja 1869 v Alleghenyu pri Pittsburghu (Pennsiylvanija, ZDA). Njegov oče je bil Janez Stibiel, kmet, mati pa Marija Ličen. Šolal se je v Gorici in je bil istočasno štiri leta domači učitelj pri grofu Lanthieriju. V goriškem bogoslovju ga je profesor biblicistike Ivan Mozetič (PSBL II, 465 – 466) navdušil za delo med izseljenci v Ameriki, kamor je avgusta 1846.

leta sam odšel. Janez Stibiel je bil avgusta 1845 posvečen, nato pa je bil dve leti kaplan v Bovcu, kaplan in župnik v Placuti v Gorici in eno leto v Podnanosu. V Ameriko je odšel 1850. leta, ker je prišel ponj in še po štiri druge profesor Mozetič, ki mu je prepustil svojo župnijo Brezmadežne v Alleghenyu. Takoj po odhodu je Stibiel sezidal šolo in vepljal delovanje raznih društev. Za nove naseljence, ki so gradili pennsylvansko železnico je sezidal dve cerkvi s šolama, drugod pa jih je povečal ali dozidal. Po Mozetičevem odhodu v domovino 1853 je Stebiel postal generalni vikar pittsburške škofije, obdržal pa je tudi svojo župnijo. Dne 8. marca 1868 se mu je vlila kri in ni več okreval.

Kakšen ugled, priljubljenost in zaupanje je užival, govori dejstvo, da je ležalo njegovo truplo tri dni v pittsburški stolnici na mrtvaškem odru in so ga hodili ljudje v množicah kropiti. Na grobu so mu postavili spominsko kapelico.

Viri: M. Miklavčič, PSBL II 463 – 466 pri Mozetič Janez, z literaturo Arnež (John), Slovenian letters by missionaries in America (1857 – 1874), New York 1984; priloga kot G 14. marec 1985; PSBL, 14. snopič, Sedej – Suhadolec, Goriška Mohorjeva družba in ustna izročila.