Človek se velikokrat »zafiksira« v svoja prepričanja, ki so lahko rezultat vzgoje ali kot posledica osebnih izkušenj. Ne vidi in ne sliši sporočil, ki so v nasprotju z njegovim prepričanjem, saj jih v kombinaciji s situacijo ne more prepoznati.

Mnoga prepričanja omejujejo posameznika na poti duhovne svobode, ker je biološko, da človek ne želi sprememb in situacij, ki jih ne pozna. Počuti se varnega v znanem okolju, v »predvidljivih« odnosih, vsak odmik od znanega pa zahteva zaupanje v dobro, lahko rečemo temu tudi sprejemanje Božje volje ali kako drugače. Poznamo situacije, ko se posameznik ne počuti dobro v nekem odnosu ali pa tudi v lastnem početju, pa ni pripravljen narediti spremembo, ker se sprememb boji, ker misli, da situacijo v kateri živi obvlada in ima pod kontrolo. To je namišljena kontrola, ki se je mnogokateri ne zaveda, pa jo izvaja. Sami sebe slepimo, da bo bolje tudi, če nič ne naredimo. Včasih res ni potrebno narediti nič, pa se situacija spremeni, včasih pa je treba narediti veliko- spremeniti pogled na stvari – da se počutimo dobro in smo zadovoljni.

Zapletamo stvari, katere so najbolj enostavne in iz njih delamo pomembne odločitve in še bolj pomembne postopke. Človek je v svojem bistvu preprosto bitje a ima se za nekaj »več«. Skoraj vsak »deluje« v svoji samopomembnosti tako, da sebe dviguje nad druge in pri tem uporablja različne metode in mehanizme. Na koncu se v svoji pomembnost izgubi in tudi če jo doseže in dobi potrditev od drugih, ostane v srcu praznina in hrepenenje.

Negativne posledice škodljivega razmišljanja vsak pozna, priznati pa si jih le ne more. Lažje je iskati krivca izven sebe, pri drugih in v situacijah, v katerih se znajde, kot pa prepoznati posledice svojih »dejanj« oz. razmišljanj in prevzeti odgovornost zanje. Ko ne krivimo drugih in se ozremo v ogledalo (v sebe) vidimo, da smo sami kreatorji svoje usode. Lahko jo spremenimo, tudi če nam je rečeno, da ne. Zakaj verjamemo? Zakaj to potrebujemo verjeti? Ravno zato, ker je bolj enostavno in se nam ni potrebno spreminjati in prevzemati odgovornosti za jutri. Mnogo je takih, ki raje trpijo in krivijo za svojo nesrečo vse mogoče situacije, kot da prevzamejo svoje življenje odgovorno v svoje roke in rečejo temu stop. Že res, da nismo roboti, a odločitev lahko sprejmemo vsak dan in z zaupanjem vkorakamo stran od utečenih vzorcev razmišljanja, ki nam prinašajo nesrečo in nezadovoljne okoliščine.

Odprimo srca za dobro, za blagostanje in verjemimo, da je vsak vreden lepega in srečnega življenja in da mu je omogočeno, če le spremeni vzorce razmišljanj, ki ga vodijo v strah, dvom, pomanjkanje zaupanja in pasivnost.

Zavedati se moramo, da je vsak človek pomemben delček celote, vsega stvarstva, ki prispeva k rasti, napredku in razvoju, pri tem pa se mora zavedati, da ima Bog vsakega, prav vsako bitje enako rad, saj je del njega. On ne dela razlik, On ne sodi in ne obsoja. Le gleda in pomaga tistemu, ki prosi za pomoč, ko vidi, da sam ne zmore in da so bremena, ki mu jih življenje nalaga pretežka in se pod njimi upogiba. Lažje je življenje, ko namesto težav vidimo ovire, ko namesto hudobnih ljudi, vidimo nemočne in prestrašene, ki jim primanjkuje ljubezni in zaupanja. Lažje živimo, ko začutimo, da nismo sami, ko nas vsi zapustijo ali razočaramo. Zakaj bi takrat verjeli drugim, ko pravijo in »dokazujejo«, da Bog ne obstaja, če nam vera v dobro, v to kar čutim v sebi, da moč, pogum in veselje za jutrišnji dan in današnjega oplemeniti.