Tekst: Martina Gajšek

Tri največje ekološke grožnje, s katerimi se trenutno globalno vsi soočamo
Ali se dandanes v potrošniki družbi še splača obnoviti stari dedkov nasad hrušk in sliv? Ima kakšen pomen razvijati in spoštovati sicer nekoliko daljše in včasih tudi mukotrpne postopke skladiščenja zelenjave in sadja, če so te dobrine za relativno nizko vsoto denarja na voljo v trgovini? Ali lahko vplivamo na harmonizacijo zelenega planeta, če skrbno zbiramo in sortiramo embalažne odpadke in dopustimo organske odpadke v razkrajanje na domačem vrtu kot obnovljivo surovino za rože na balkonu ?

Lahko izboljšamo ekološko stanje našega planeta z menjavo varčnih žarnic, montiranjem modulov na strehe za izrabo in pretvorbo sončne energije v električno in z gradnjo čistilne naprave za razkroj lastnih fekalij? In zakaj ne bi obnovili še stare vodnjake in obiskali bližnji vodni izvir in se od njega, ki nam brezplačno ponuja živo vodo tudi odžejali? V materialnem blagostanju bi bili vsi zgoraj našteti ukrepi ekonomsko neupravičeni, a v času ekološke krize nujno potrebni.

1. KONTAMINIRAN ZRAK
Nekdo je dejal, da tisti, ki še vedno trdijo, da globalnega segrevanja ne povzroča povečan učinek tople grede, nastale zaradi človekove dejavnosti, so podobni ljudem, ki še vedno verjamejo, da je Zemlja ploščata. Kakovost našega ozračja je v današnji dobi silno problematična. Ozračje, namesto da bi postajalo poživljajoče za človeška telesa, prepojen z naravnimi dišavami in cvetnim prahom, postaja čedalje bolj nasičeno z ogljikovim dioksidom, prepojen s strupenimi prašnimi delci, dušikovimi in žveplovimi spojinami, fluoriranimi ogljikovodiki in z metanom. Naša pljuča se resda počasi navajajo na ta svinčeno težak zrak, a kljub vsemu utrpijo hude posledice, ki se počasi a vztrajno manifestirajo že od industrijske dobe naprej.

2. OPOREČNA VODA ALI NJENA 100 % ODSOTNOST
Drug velik in na videz nerešljiv problem postaja naša voda, ki pricurlja iz pip. V tretjem svetu ali v deželah v razvoju, ki sicer simbolizirajo kar geografsko opravičilo za neenakosti v svetu, že potekajo boji za pitno vodo. Organizacije navajajo, da okoli tretjina svetovnega prebivalstva nima varnega dostopa do vode, kar si Evropejec težko predstavlja, saj jo ta ima večinoma na pretek. A mi tukaj na severni strani poloble se soočamo z drugačnimi problemi.

Voda postaja čedalje bolj neprimerna za pitje, reke pa neprimerne za varno in brezskrbno kopanje. Kar je še bilo pred desetletjem nepojmljivo, pa danes postaja ustaljena praksa. Pitno vodo dokaj redno kupujemo v plastenkah in za liter naravne dobrine, ki jo nam narava od vekomaj sama ponuja, smo pripravljeni odšteti tudi nekaj mesečnega denarnega prihodka. Tržne raziskave dokazujejo, da skokovito narašča poraba ustekleničene vode. Največji porabnik ustekleničene vode je ZDA, v Evropi pa sta na vodilnem mestu Italija in Nemčija. Ne samo, da grmadenje plastenk predstavlja nepotreben odpadek, ampak tudi postopki ustekleničenja vode še dodatno poglablja odvisnost od fosilnih goriv. Energijska bilanca, ki nam pokaže, koliko energije je potrebno vložiti, da do nas potrošnikov pride ena plastenka vode, je ekonomično vprašljiva. Prvič potrebno je upoštevati prevoz ustekleničene vode do trgovskih polic, drugič pa fosilna goriva so potrebna tudi za izdelavo plastenk. In kaj je še najbolj ironično, da se pri izdelavi 1 litra ustekleničene vode porabi tudi kakšen liter ali dva čiste vode.

Ko govorimo o kakovosti vod, pa tudi ne smemo pozabiti na konvencionalno, monokulturno kmetijstvo, ki s centriranimi gojitvenimi sistemi in prekomernim gnojenjem z dušikovimi spojinami predstavlja poleg industrije največjo grožnjo našim vodotokom. Tudi v Sloveniji je trend naraščajočih nitratov v podtalnici. Prav tako je mogoče v vodi detektirati različne aktivne snovi fitofarmacevtskih sredstev, še vedno namreč nekateri v Sloveniji pijejo atrazin (že več kot šest let prepovedana aktivna snov v herbicidu) in njegove razgradljive produkte! V pitni vodi pa je zaradi industrije in tehnokratskega načina življenja možno najti tudi vse mogoče sodobne onesnaževalce z ostanki tablet in hormoni na čelu.

3. STERILNOST ZEMLJE
Tretja velika ekološka grožnja so prostranstva neplodne zemlje, ki zadeva tudi prehransko varnost vsake države in se nanaša tako na klasično lakoto po svetu zaradi pomanjkanja hrane kot tudi množično parcialno stradanje prebivalstva zaradi prehranjevanja z živili, ki imajo osiromašeno prehrambeno vrednost. Neplodna zemlja, osiromašena z humusom, pa po ugotovitvah kmetijskih inštitucij priliva le še dodaten ogenj na že tako razplamenelem zelenem planetu, ki zahteva S.O.S. ukrepe. Ugotavlja se, da današnji posušeni krhlji po prehranski vrednosti niso enako kakovostni kot so ti bili v času naših dedkov in babic. Zaradi želje po čim hitrejšemu in čim večjem donosu na hektar so zadnja desetletja potekale selekcije večinoma na obilnejše pridelke, hkrati pa je bilo zaželjeno, če ti hitro zaključijo z vegetacijskim obdobjem, kar za posledico nosi neizogibno manj hranil v zelenjavi in sadju. K kvaliteti še svoje doda monokulture in elementi v sledeh, ki izginjajo v hrani.

Neplodna, zakisana zemlja ne samo, da ni več sposobna dajati zdravih pridelkov, pač pa je tudi sokrivec za globalno pregrevanje ozračja in za deficit vode in širjenje puščav. Širna prostranstva zapuščene nekoč rodne zemlje ne samo da daje enolični videz pokrajine, pač pa ta zemlja več ne opravlja niti svoje »klimatske« blažilne vloge. Dokazano je, da debele plasti humusa, ki je mimogrede zelo dober indikator plodne zemlje, odlično akumulira in zadržuje tako vodo kot tudi ogljikov dioksid.

Z širitvijo čedalje več neplodne zemlje po svetu pa je seveda povezana tudi lakota. Te pa je nova tehnologija zagotovo ne bo rešila, ker že danes za 10 odstotkov pridelamo preveč hrane, zato na njo ne gre računati. Lakota ima več skupnega s politiko, lakomnim gospodarstvom kot s tehniko pridelave in predelave hrane. Vesela novica je ta, da skoraj ni prsti, ki se je ne bi dalo ponovno spreobrniti v zeleno oazo obilja.

In kje leži rešitev za popravo treh največjih ekoloških problemov s katerimi se globalno soočamo?
V uvodu je že nakazana rešitev. Ministrstva za okolja bi lahko z razpoložljivimi mehanizmi izdatneje spodbujala ekološko usmerjene projekte kot tudi oglaševala organizacijske samooskrbne energijske in prehrambene oblike in to tako na ravni družinskih celic in na lokalnem nivoju kot tudi državni in globalni ravni. Vsi akterji, ki smo krivci za onesnažen planet moramo sodelovati – tudi dva največja: industrializirano kmetijstvo in nečista industrija. Zavedati pa se je potrebno, da imamo tudi potrošniki v svojih denarnicah moč. Nagibanje k trajnostni potrošnji, ki jo povezujemo predvsem z zavedanjem o tem, da se kot potencialni potrošnik pozanim od kod je izdelek in kolikšno pot je moralo prepotovati, da je prišel do nas, če so pri njegovi izdelavi bile kršene temeljne človekove pravice (delo otrok, različna prisilna dela ali delo v nehumanem delovnem okolju) in seveda, da če dovolj okoljsko sprejemljiv. Če se že ne moremo izogniti pretirani potrošnji, potem vsaj kupujmo izdelke, ki jo na primer deklarirajo kot »ekološki«, »Fair Trade« ali da je izdelek deklariran, da ne uničuje Amazonskega gozda.

In nenazadnje, tudi če industrija še ne želi sodelovati v velikem ekološkem svetovnem projektu, potem jih lahko mi, navadni smrtniki, s popolno izobrazbo o njenih nečednih dejanjih prisilimo, da bo vsako leto postajala bolj zelena. Tudi konvencionalno kmetijstvo lahko mirno razbremenimo, saj ga ne potrebujemo več. Lastna zelenjava in različna drevesa na lastnih vrtovih sijajno rešujejo vse tri največje okoljske probleme. EKOLOŠKI VRTOVI ne ogrožajo pitne vode, drevesa sijajno lovijo nečistoče v zraku in ga še celo odišavljajo, humus nastali s kompostiranjem organske snovi pa dela našo deželo še bolj (spet) plodno. S tem ukrepom pa bomo poleg izdatnejše uporabe javnih prevoznih sredstev najučinkoviteje pripomogli k blaženju nove globalne krize – segrevanju ozračja.