Polona Samec - Tu sem zaradi živali

Večina ljudi ji lahko zavida. Svoje življenjsko poslanstvo je našla že davno. Pravico do življenja ceni bolj kot vse drugo. Rešuje tiste, ki si sami ne morejo pomagati in jim drugi nočejo. Skrbi za zavržene, poškodovane in mučene živali. Rešuje, zdravi in hrani jih 24 ur na dan.

Ne strinja se z zakonom, ki dovoljuje usmrtitev popolnoma zdrave živali, če v tridesetih dneh ne dobi novega lastnika. Zato vzdržuje živali po prvem mesecu bivanja, ki ga je obvezana plačati občina, na lastne stroške. Nerazumno se ji zdi, da so v Sloveniji še vedno dovoljeni psi na verigah. V Zavetišču Horjul zato zavrnejo ljudi, ki si želijo psa za na verigo.

Vsako živo bitje si zasluži še eno priložnost

Polona pravi, da si živali zaslužijo še eno priložnost, in to ne kakršne koli. Slogan spletne strani Zavetišča Horjul je: Od tod gredo na enako dobro ali bolje. Vedno so jo zanimale vse živali, od žabjih paglavcev v lužah bližnjega kamnoloma do prvega psa, ki ga je pri dvanajstih letih pripeljala domov. Potem je bilo živali, ki jim je pomagala, vedno več. Pridružila se je Društvu za zaščito živali Ljubljana, kjer je bila leta dolgo aktivna. Tako je spoznala tudi primer Milene Močilnik. Napela je vse moči, da je veterinarska inšpekcija odredila odvzem psov, ki so živeli v nevzdržnih razmerah. Nadaljevanje je bilo zelo spontano. Pomagala je oddati čim več psov, ki so bili po veterinarskem pregledu nastanjeni v Lahovem. Zavedela se je tudi lastne želje, da bi živela nekje zunaj mesta, v hiši. Našla je Smrečje blizu Horjula. Predstavljala si je, da bi tam lahko živela in imela tri pesjake, začasen dom psom.

Ljudje so se kar naprej obračali nanjo in hoteli rešitve za najdene živali. Celo veterinarski inšpektorji so jo večkrat prosili, ali lahko poskrbi za katerega od odvzetih psov. Trije pesjaki so prerasli v pasji hotel, pasji hotel je prerasel v vzorno urejeno zavetišče. Pesjaki imajo izpust, psi so nekajkrat na dan spuščeni. Skupaj so psi, ki se razumejo. Dva pesjaka sta zaprta in ogrevana − za mladiče in tiste, ki okrevajo. Mačjak je velika soba v hiši. V njej so odrasle, zdrave in sterilizirane muce. Bolnišnični del in del za mladičke je v hiši. Polona ima tudi pet psov, ki imajo pri njej dosmrtno zagotovljeno bivanje. V življenju so pretrpeli preveč.

Pogodbene obveznosti in etika
Vsaka slovenska občina je dolžna imeti sklenjeno pogodbo z zavetiščem za živali. Polona ocenjuje, da ima take pogodbe le polovica občin. Sama skrbi za velik del Slovenije. Vse od Brezovice do Ilirske Bistrice, za Hrpelje - Kozina ter od Škofje Loke do Vodic, za Kranj, Domžale in Ig. Po obvestilu najditelja sprejme zapuščeno žival. V osnovno oskrbo so zajeti veterinarski pregled, nujno zdravljenje, odprava parazitov, sterilizacija in kastracija ter 30-dnevna namestitev. Potem se znajde sama. Po njeni oceni podhranjene in poškodovane ter premlade živali v tridesetih dneh še niso primerne za oddajo. Za okrevanje in rast potrebujejo več časa. Ljudem, ki imajo radi živali in nimajo možnosti, da bi jih imeli, ponudi posvojitev na daljavo, tako da za izbrano žival nakazujejo vsak mesec znesek, katerega višino določijo sami.

Denar reši skoraj vse, ljubezen pa še več
Polona Samec jim podari čas, pozornost in izdatno božanje, da se pomirijo. Počasi začno verjeti, da so na varnem. Vendar to ni dovolj. Stroški za reševanje, hrano, zdravila in osnovno veterinarsko zdravljenje, za približno 70 živali, 30 muc in 40 kužkov, so od 6.000 do 8.000 evrov na mesec. Na koncu meseca ne ostane nič. Samo za goveje in piščančje meso odšteje 2.000 evrov na mesec. Živali, ki so v njeni oskrbi, so ponavadi podhranjene, bolne, okrevajo po poškodbah ali pa bi še sesale pri mačji ali pasji mami, če bi jo imele. Zato potrebujejo poleg zdravil in neprestane nege kakovostno hrano in posebno mleko, primerno za živalske mladiče.

Zaskrbljeno pripoveduje: »Vsak mesec občutim stisko, ker ne vem, koliko denarja bo premalo. Od skrbi me zvije v želodcu. Občinski proračuni za zavetišča so običajno prazni oktobra, tako da november in december izplačajo januarja naslednje leto. Veterinarja, ki je odlično opravil zdravljenje, ne morem pustiti brez plačila. Živali morajo jesti. Donacije so občasne. Vesela sem pomoči Ljubljanskega društva za zaščito živali, ki s svojimi sredstvi plača del veterinarskih posegov. Tiste, ki fizično pomagajo in še posvojijo kakšno žival na daljavo, nerada prosim za še več. Seveda največ podarijo tisti, ki tudi sami nimajo veliko.

Zavetišče bi lahko registrirala kot društvo ali zavod, vendar bi se potem morala ravnati po mnenju komisije in določilu o evtanaziji živali po tridesetih dneh ali vsake živali, ki ima na primer zlomljeno taco. Svojo podjetniško svobodo plačam z 20-odstotnim davkom na vse donacije, ki jih dobi Zavetišče Horjul.«

Deset prostovoljcev se odzove kadar koli
Rahel nasmešek ji prešine obraz, ko omeni sodelavce. »Pomaga mi približno deset zanesljivih prostovoljcev, ki se odzovejo kadar koli. Sprehajalci psov so večinoma stalni, takšni, ki znajo ravnati s prestrašenimi in nezaupljivimi psi. V zavetišču imam zaposleno še pomočnico. Zelo dobro sodelujem tudi s fanti na klicnih številkah 112 in 113, z veterinarskimi inšpektorji in veterinarji na pogodbeni kliniki. Z leti sem stkala mrežo pristnih odnosov. Zdravo vzdušje, veliko smeha in še več dela. Pozitivno delovno okolje me ob vsem, kar doživim, drži pokonci.«

Spim, kadar utegnem
Prizna, da je utrujena. »Naučila sem se varčevati z energijo. Zadremam takoj, ko imam čas, tudi podnevi. Če ponoči spim pet ur skupaj, je to razkošje. Vsaki dve uri hranim mladičke po steklenički in jim brišem ritke. Ponoči dobivam klice, naj pridem iskat psa ali mačko, ki ranjena leži ob cesti. Ker so dežurni veterinarji velikokrat zasedeni in se pristojna zavetišča ne javijo, ne odrečem pomoči tudi živalim, najdenim v občinah, s katerimi sploh nimam pogodbe. Tako za te živali ne dobim plačane niti osnovne oskrbe. Ko psu odteka življenje nekam za cesto, o denarju ne razmišljam.«

Na dopust ne grem
»Na dopust grem malokrat. Težko za dalj časa zapustim zavetišče. Kamor koli grem, se to spremeni v reševanje zapuščenih psov in mačk. Dobesedno sami me najdejo in ne morem prek sebe. Poiščem prvo veterinarsko in policijsko postajo ali zavetišče za živali. Pomagam vsaj nekaterim, mojih počitnic je konec. Prijatelji so mi ponudili prikolico ob morju in zatrdili, da tam že okoli pet let ni bilo nobene zapuščene živali. Prvi večer, ko sem sedela pred prikolico, je za mojim hrbtom nekaj milo zamijavkalo,« pripoveduje Polona.

Februarske, prvomajske in poletne počitnice ter božično-novoletni čas pomeni za veliko hišnih ljubljencev konec lagodnega življenja. Lastniki odidejo za teden ali več in živali prepustijo cesti. Takoj zatem so zavetišča še bolj polna kot druge dni v letu.

»Ob veselem decembru s pokanjem petard in ognjemeti pomislite, da živali z vsemi čutili zaznavajo nekajkrat bolje kot mi, zato so preplašene in zmedene. V brezglavem begu se lahko poškodujejo. Pustite jih nekje na varnem in jih pomirite,« opozarja zavzeto.

Odgovorno ravnate, če ne oklevate in tudi ponoči za poškodovano žival brez lastnika pokličete na 112, oni pa vas povežejo z zavetiščem, ki odgovarja za kraj, kjer ste žival našli. Prav tako storite, če najdete zapuščeno žival.
Zanemarjene in mučene živali z znanim lastnikom čim prej prijavite območni veterinarski inšpekciji.
Če opazite znašanje nekoga nad živaljo, pokličite 113, da posredujejo takoj.

Polonino sporočilo
»Žival čuti! Trpi ob bolečini in strah jo je. Potrebuje primerno hrano, nego, prostor in gibanje. Ni igrača. Ne kupujte je otrokom, če še tako milo prosijo zanjo. Nikoli ne obdarujte človeka z živim bitjem. Če se za žival odločite, ravnajte odgovorno in sterilizirajte ali kastrirajte vse živali, to je edini humani način, da živali ni preveč in da se izognete pobijanju mladičev.

Dobro razmislite, kje bo žival preživela vaše počitnice. Pred dopusti dobim veliko klicev. Ljudje bi mi radi pripeljali psa, ker ga nimajo kam dati. Ko povem, da so kot lastniki, ki zapuščajo žival, obvezani plačati 30-dnevno nastanitev v zavetišču in da morajo podpisati izjavo, da se ji odpovedujejo, jih veliko grozi, da jo bodo izpustili na cesto. Tako obstaja možnost, da najdem žival še poškodovano, če sploh preživi,« potoži razočarano.

Vzemite muco, ki je nihče ne mara
»Preseneča me obnašanje ljudi, ki pridejo kadar koli v zavetišče, kot da bi bil zastonj živalski vrt, 'malo kužke pogledat'. Resni upoštevajo uradne ure in predhoden dogovor o obisku. Veliko sem na terenu in tudi malo družinskega življenja si zaslužim.

Veliko ljudi hoče točno določeno žival, ki so si jo zamislili vnaprej. Muca mora biti mlada, po možnosti bela, z modrimi očmi. Želijo samo dolgo dlako. Iščejo kužka z rjavimi lisami, ostali bi imeli tistega 'luštnega' yorkshirskega terierja z rodovnikom. Nihče noče posvojiti devetletnega plašnega mešančka. Redki so tisti, ki predlagajo, da jim dam tisto muco, ki je nihče ne mara in bo težko kdaj dobila novega lastnika.
Imam občutek, da so ljudje izgubili stik z naravo, zato potreb in obnašanja živali ne poznajo. Ni pomembna barva in dolžina kožuha, velikost ter starost, vsi radi živijo,« ugotavlja lastnica zavetišča.

Če si želite zvestega spremljevalca, za katerega boste dobro skrbeli, on pa vam bo vso pozornost in ljubezen zagotovo vračal, ne potrebujete zmagovalca na razstavah, stroja za izdelavo rodovniških mladičev ali živega modnega dodatka.

Marta Timer - revija Nika
www.dnevnik.si