Piše: Aurigo

Težka je pot predane ljubezni.
Ni namenjena strahopetcem in šlevam; samo, če si človek odseka glavo in jo ponudi, lahko prejme NJEGOVO IME. (Kabir)
Lepo sanjajte. To bi želel povedati in dodati v prvem delu, za vašimi komentarji. Bodisi v spanju, bodisi v vsakdanjem življenju.
Če parafraziram znanega pozitivista za korak nazaj, potem lahko rečem: »Moje misli, so meje mojega sveta.«
Na svetu je vse polno draguljev in diamantov, malo pa je njih poznavalcev, poznavalec je celo pomembnejši od diamanta, celo bolj redek. (Kabir)

Razsvetljenega človeka spoznaš po petju ptic. Poleti med predavanjem se mi dvakrat pripeti prvobitno zavest. Dan za dnem. Tisti prvobitni odsev zrcala uma. Tisto zavedanje matrice in uvid v matrico! Ob prevozu svojega učitelja glasbil v poletju, si on, ob branju jogijske revije Enlightment, v angleščini mrmra v brado: »Od življenja, do življenja. Od razsvetljenja do razsvetljenja.«

Zelo lep stavek in zdi se mi kar resničen. Njegova izjava je resnična, edino prava, čisto zlato, kar sem od njega osebno globoko duhovnega slišal do tedaj. To je s strani racionalnega Zahoda, prava modrost. K temu lahko pristavim še svoj lonček: »Od razsvetljenja do razsvetljenja, do končnega razsvetljenja.«

Slika: Japonski zmaj z rogovi iz voščilnice, darilo dobre prijateljice.

V oktobrskih dnevih leta 2008 pospravljam stare police. Na polici odkrijem revijo Auro iz leta 2002. Torej šest let je minil od takrat. Takrat sem začel dodobra spreminjati svojo racionalnost v iracionalnost (preberi duhovnost). Racionalnost pogleda v in na ta svet, je izginjala iz dneva v dan in se topila kakor led na soncu, a kljub temu sem se še vedno spraševal. Prebiram članek o Triglavu, gori miru in kako so ponesli prah mandale na goro. Čez dve leti sem spoznal celo avtorja tega članka, kar doumem šele sedaj ob branju, ko vidim, kdo ga je podpisan pod tekstom. Pred tednom dni mi je prijateljica govorila o tej dogodivščini o tem vzponu, ko sem ji omenil, da je letos avgusta 2008 po 15 letih moja noga ponovno stopila na slovenskega očaka v iskanju zmajevih črt. S seboj sem na Kredarico in na očaka prinesel modro svečo Kraljice Miru iz Medjugorja. Matero Zemlje. Svečo prižgal za mir, za mir v Sloveniji. Spomladi napišem kako so čarali v Medjugorju in kako me je vseskozi vleklo na hrib Križevac. Že leta 1930 na hrib Križevac nad Medjugorjem postavijo betonski križ, v katerega vstavijo delček Jezusovega križa, ki je prenešen iz Rima. Kako se je očitno ta kraj že takrat pripravljal za Marijino svetišče.

Še eno vrsto sanj sem pozabil opisati v predhodnem tekstu, to so sanje pred smrtjo. A o tem poglobljeno kdaj drugič, nekoč sem prebral, da so takrat običajna takšne sanje: da te kdo lovi in ti bežiš; ali da kam padaš, globoko v kakšen prepad. Te sanje naj bi se ponavljale pred smrtjo. Trenutno imam v mesecu oktobru 2008 kar nekaj sanje o očetu in materi. Dva tedna zaporedoma že sanjam očeta in mater. Torej binduji šibajo med spanjem. Kapljice očeta in matere torej šibajo po mojem telesu med spanjem in se spreminjajo v te sanje.

»Četudi je bil HUI-NENG nepismen in ni vedel niti brati niti pisati in je bil zato nezmožen izpodbijati ali brati pesnitve učenjaškega meniha Sheng Hsiua, je bil vendar bodoči šesti patriarh Huen pozoren na njihov pomen. Zato je povprašal meniha, da vse kar bi zapisal na zid, naj tudi zrecitira. Menih Sheng Hsiu je začel brati:
Naše telo je Bodhi-drevo;
sijajno ogledalo našega uma.
To zrcalo čisti, da zagotoviš,
da prah ne zaslepi njegove brezmadežnosti.

Ko je slišal Shen-Hsiuovo pesem, je dojel, da Shen-Hsiou ni dosegel nivoja petega patriarha. Zato je odgovoril na to pesem z naslednjimi verzi:

Nikoli ni bilo nikjer kakšnega Bodhi-drevesa,
tudi uma ni bilo, ki je zrcalo,
saj je vse brez materije (resničnosti)
in prah ne more zaslepiti naše prave narave.«

Slika: Buda beli lotos, darilo dobre prijateljice.

Nadaljujmo z mojimi sanjami.
O sanjah o belih cvetovih ali Buda sanjah  in še kakšnih drugih sanjah, boste morda prebrali v knjigi.

Slika: Tekst Buda lotosa

Sanje okoli leta 2006 ali 2007 se me na nekaj opominjale iz preteklosti. Sanjal sem sedaj zelo znanega človeka. V tistem času sem se poglabljal v eno tekočo stvar sedanjega sveta. Zdi se mi, da je bilo tam okoli leta 600 do 750, vsekakor prej nižja letnica kakor višja. Nekje na Kitajskem. Ujeli so me Turki. To, da so me ujeli Turki, je bilo zagotovo vedenje iz sanj. Pripeljali so me pred njihovega poglavarja in njihov poglavar mi je zasadil točno v srce, okoli 15 do 20 cm dolgo šilo. Nisem takoj umrl. Nekaj so hoteli izvedeti. A odgovora ni bilo. Zatem so mi privezali skupaj za roke in noge ter mi med noge in roke vstavili kol. Obesili so me kot na nekakšen telovadni drog, tako, da mi je glava in zgornji del trupa bingljal navzdol, kakšen en meter in pol nad tlemi. Življenje je počasi odtekalo iz mojega telesa. Se praznilo. Dokler me ni vsega zajela tema. Prava človeška smrt.
Kasneje ko sem študiral, kaj za boga, delajo Turki na Kitajskem in kakšne so bile to blazne sanje, saj se ve, da so Turki iz srednjega vzhoda napravili Otomansko cesarstvo na bližnjem vzhodu ob obalah Sredozemskega morja. Po mojem kratkem preučevanju Kitajske zgodovine sem doumel, da so se od začetka plemena Turkov začela seliti nekje iz meje med Mongolijo in Korejo čez Kitajsko proti Evropi. Sanje so postale bolj jasne. Prek kakšnega pol leta sem dobil še dodatne informacije o zabijanju tistega šila v srce. V tistem času so bila razširjena verovanja, če si pojedel srce sovražnika ali ga kako drugače onesposobil v tem delu telesa sovražnika, si pridobil tudi njegovo moč. Zanimivo a ne? Zdaj smo pa civilizirani.

Julij 2008: V postelji doma ponovno prebiram sestavek pobran iz interneta o velikem tibetanskem jogiju Milarepi. Misliti mi je dalo, o tistemu kar sem prebral. Nekako se mi je zložila zgodba o Milarepi. Ko je po »zlih«, maščevalnih dejanjih odšel na pot darme, se je sprva prišel učiti k učitelju tibetanskega budizma: Velike popolnosti. Vendar njegova meditacija pri temu učitelju ni dosegla nobenega napredka. (Veliko popolnost: »vsaj nekateri« označujejo za najvišjo stopnjo učenj v tibetanskem budizmu. Letos naj bi prišel ven film o Milarepi. Trailer je že v obtoku in ob gledanju gre srh po hrbtenici.)

A vrnimo se na začetek poti razsvetljenja tega velikega tibetanskega jogija in k njegovim pravim življenjskim vzorcem, preden je vstopil na pot darme. Milarepa in njegova sestra sta se rodila v bogati družini. Pri njegovih šestih letih mu umre oče. Še preden oče umre, pa prepusti skrbništvo nad njegovo družini svojemu bratu in sestri. A stric in teta sta dobesedno zaplenila vso premoženje Milarepine družine. Milarepa, njegova mati in sestra tako zaživijo v največji revščini in odvisnosti od hudobnega strica in tete. Zaradi takšnega bednega ravnanja sorodnikov, pošlje mati Milarepo, da se izuči magije pri črnemu magu, da se maščuje zaradi teh hudobij stricu in teti. Milarepa se res dobro izuči te črne veščine. Vrne se domov, v rodni vasi naredi takšno neurje, da pri tem umre čez trideset ljudi. V tem primeru imamo prvi karmični vzorec. Mati zapove in ohranja tesno povezanost ter navezanost s sinom, iz katerega pridejo samo negativna dejanja.

Ta negativni vzorec se na določen način ohrani tudi, ko sreča svojega velikega učitelja Marpo. Milarepa nima denarnih sredstev ali bogastva, da bi kupil Marpina učenja, zato mu mora sprva narediti uslugo. V bližnji vasi stanujejo vaščani, ki venomer motijo Marpine učence. Po potrebi jih tudi pretepejo. Marpa naloži nalogo Milarepi, da tem vaščanom priredi neurje, ki bo uničilo ves njihov pridelek, da v prihodnosti ne bodo več nagajali njemu in njegovim učencem. Milarepa to nalogo dobro opravi. Vaščanom toča uniči ves pridelek, razen starki v vasi, ki je Milarepi ponudila prenočišče. Odslej naprej ima Marpa mir pred temi vaščani. Vendar se ob teh dogodkih Milarepa zave, da četudi mu je ta dejanja naročil učitelj, je ponovno naredil negativna dejanja in si s tem pridobil negativno karmo. (Zavedanje: dogodkov…)

Tretji vzorec njegovih dejanj se pojavi, ko mora svojemu učitelju Marpi, za plačilo za učenja, z golimi rokami zgraditi dvorec iz kamnov. To njegovo mukotrpno in težaško delo gradnje dvorca (gradnje gradu iz oblakov), učitelj Marpa spreminja z izmišljanjem novih gradenj o dvorcu. O teh gradnja ne bom pisal, a bom navedel še tretji karmični vzorec. Milarepa se lahko očisti vseh svojih negativnih dejanj le s trdim delom in globokim zaupanjem v ravnanja učitelja. (Učitelj ima vedno prav.)

Čez teden dni, po branju tistega teksta doma, vzamem v roko knjigo Kralj samadija. Morebiti zaradi nenavadne privlačnosti. Kaj se mi dogodi; na strani 31 berem ponovno o tej vstopni točki Milarepe na poti darme. Ali je to naključje, je to sinhronost po Jungu, ali kaj drugega v tem poletnem času? O budizmu imam kar nekaj knjig. Poglavja v tej knjigi sem nekoč že prebral. Sedaj je to očitno utrjevanje snovi. Milarepa pride pred tem k mojstru Velike popolnosti Rongtön Lhakarju. Izpove se mu tako,: »Učitelj, ponujam ti svoje telo, govor in um. Prosim, daj mi hrane, obleko in učenja. Sem velik grešnik iz Nyima Lhatö. Ubijal sem ljudi, toda želim si v tem življenju doseči osvoboditev. Podaj mi učenja, da dosežem budovstvo v tem kratkem človeškem življenju.«

Učitelj Lhakar mu odgovori: »Dobro. To ni problem, ker posedujem takšna učenja. To je zelo globoko učenje, ki ti lahko prinese razsvetljenje že v enem samem življenju. Ne samo to, vendar, ko prakticiraš ta učenja zjutraj, si Buda zjutraj. Ko prakticiraš ta učenja ponoči, si Buda ponoči. Resnično, tisti, ki je vreden in se zaobljubi, bo dosegel razsvetljenje brez kakršnega koli prakticiranja. Podal ti bom ta učenja, ne skrbi!«
Milarepa je sprejel učenja od učitelja Lhakarja in odšel v svojo sobo. Sam pri sebi si je mislil: »Jaz sem eden od tistih zelo srečnih posameznikov, ker ko sem se uril v črni magiji, sem potreboval le sedem dni, da sem se izuril tej veščini. Za nevihto sem potreboval le deset dni. Tudi razsvetljen lahko postanem brez kakršne koli meditacije.« Nakar  je sprostil in v celoti ni izvajal prakse. Čez nekaj časa, ga je mojster poklical k sebi in ga povprašal: »Kakšni znaki so se pojavili v praksi? Ali je kaj napredoval v svoji izkušnji?

Milarepa mu je odvrnil: »Učitelj, nisem dobil nobenih znakov. Nič se ni zgodilo.«

Mojster mu je dejal: »Zdi se mi, da sem bil malo preveč velikodušen do tebe s svojimi globokimi učenji. Kar si povedal o sebi, je resnično. Ti si v popolnosti velik grešnik! Absolutno ne verjamem, da ti lahko kdo pomaga. Jaz ti ne morem pomagati! V Lhodraku pa  živi veliki mojster po imenu Marpa Prevajalec. Priti moraš do njega in se učiti pri njemu. Le on te lahko reši.« (Kralj samadija, Thrangu Rimpoče)
Če pogledamo tudi vse ostale nosilce Kagyu linije, so imeli tudi oni nekakšne težke trenutke v svojem življenju, da so prišli k popolnemu razsvetljenju. Naropa je moral, da je prišel do končnih učenj svojega učitelja Tilope dvanajstkrat umreti. Ali so bile ta umiranja  prispodobe česa ali resnična si lahko preberete v knjigi o njegovem življenju.

Njegov učenec Marpa je iz zasneženega Tibeta po prelazih trikrat potoval v Indijo, da je prišel do učenj Narope in do (svojega) bistva. Kako nevarna so bila ta potovanja v 11. stoletju ve samo on. Ko je Marpa enkrat v Indiji že prejel učenja in knjige in se vračal domov Tibet, so mu vse knjige, ki jih je pridobil med svojim učenjem pri Naropi, padla v deročo roko. Ali veste kakšna izguba knjige je za takšnega knjigobrbca?
Gampopa je četrti nosilec Kagyu znanj. Ta največji nesrečnik in drugi strani srečnež, ker dobi, tisto kar ne želi. Svoje življenje je začel živeti z običajnim, normalnim človeškim življenjem. Pridobil si je poklic zdravnika in v kraju dobil za ženo plemenitaševo hčer. Rodila sta se mu hčerka in sin. (Karmične povezave: sin po materi in hči po očetu.) Ali si navaden človek lahko zaželi kaj lepšega? Bolj materialnega? Prelestno žensko za ženo, biološke potomce, da mu »ohranijo rod«, čislan poklic in relativno visok status v družbi. Navezanost. Tisto hrepenenje. Srečno družinsko življenje.

A zatem pride v njegov življenje, v njegovo vas, neka vrsta kuge. Bolezen Gampopi prvo pobere oba otroka. Na koncu še prelestno ženo. Ko Gampopa ob smrtni postelji sprašuje svojo ženo, zakaj mu je usoda to namenila takšno kruto usodo - karmo -; mu žena odvrne: »Jaz si želim, da postaneš menih, ker ne prenesem, da bi te po moji smrti dobila katera koli druga ženska«. On je torej samo njen.  (V rojstvu in življenju.) Gampopa ji obljubi, da ne bo vzel nobeno drugo žensko in da bo vzel meniške zaobljube. Sočasno se mu ob tem dejanju začne svitati o družinskem življenju in samsari tega človeškega bivanja. Četudi je morda človeško čudovito, je le slepilo, iluzija tega sveta.

No, zaradi zadnjih sanj poleti, ki jih bom opisal v nadaljevanju, sem začel pisati ta tekst. Poimenoval jih bom Naga sanje. Zgodile so se tisto noč po prejemu učenj blagoslovitve Brezmadežnega junaka. In zjutraj sem imel od te blagoslovitve še veliko energije. Od kar pomnim sanjam v svojih sanjah kačo ali kače. Že od svojega otroštva, a šele ob teh sanjah sem nekaj dojel. Kače, ki me v sanjah velikokrat preganjajo, odkar pomnim. So majhne, tanke, debele, črne, barvne, pisane in gredo lahko kamorkoli za menoj, četudi tečem. Plezam, ali se zaprem v drug prostor, me lovijo in so sposobne priti za menoj vsak prostor. Tako kakor moj um.

Sanje: Začelo se je tako: »Naenkrat sem stal na manjšem poraslem hribčku z zeleno travo, v popoldanskem dnevu, že proti večeru. Pred menoj je bila postavljena cerkev. Cerkvica z gotskim stropom. Okoli mene je nekaj dreves. Stopim v cerkev, zatem se vrnem na prostor pred cerkvijo. Nenadoma se pred menoj odpre zemlja in zelena trava izgine. Stojim na črnikasto, rjavkasti zemlji, kakšnih 20 cm pod zeleno rušo. Pod nogami mi prično gomazeti majhne črn kačice, dolge od 20 do 40 centimetrov. Začnem jih gaziti, a ob vsakem koraku, jih je vedno več pod mojimi nogami. Ne čutim strahu. A v zraku je čutiti tisto nelagodje, sedaj te bo ugriznilo. Odločim se, da zapustim hrib in pojdem v dolino po palico. V dolini najdem samo drvarsko sekiro za premikanje hlodov. Vrnem se nazaj in v tisti ponjavasti luknji že leži debela, dolga črna kača. Njena debelina je v obsegu mlade lipe. Velika je kakšnih 4 ali 5 metrov. Začnem sekati po njej, tista črna koža, barve črne redkve, se ji odlušči. Kot lubje krhlikovine. Odpre se bel mesen trup. Seveda sem jo ubil. Lahko bi bil tudi tisti ud…. Lahko bi bil tudi kakšen smrtonosen ugriz kače v prejšnjem življenju, ki je v umu pustil sled…. A lahko bi tudi sprevidel v sanjah, da je to le igra mojega uma in ne prekinil na takšen krut način njihova življenja, ki ga je podaril moj um. Lahko bi črne kačice spremenil v zlato ali zlatnike, veliko debelo črno kačo pa v nahajališče žile zlata ali diamant.

Naslednjega dne sem predvideval, kaj se usanjal in da je bilo to v povezavi z blagoslovitvijo. Čez kakšna dva tedna sem dobil tudi racionalen odgovor. Trinajsti dajalalama je rekel o drogah (alkoholu in tobaku) tako: »Tudi o tobaku, hudobni rastlini. Vzklila je iz krvi demona. Smrad dima se naprej povzpne, da zmoti nebeška bitja. Zatem se spusti in oskruni vodna bivališča stotine tisočev nag. Tako se pojavi bolezen, slaba volja in okrepijo se korenine slabih danosti.« (Thubten)
Kabir pravi:
»Srce pravi…
Kdaj se bova dvignila?
Razum pravi…
Kdaj bova šla?
Pol leta utrujaš svoje možgane,
cilj pa samo kilometer proč.« (Kabir)
V prejšnjem tekstu sem načel tudi temo o varja telesu in kaj naj bi to menilo. Male (človeške) črne kačice, nage so neprečiščeni človeški kanali, nadiji. Ko se nadiji očistijo, nimaš več takšnih sanj. 
Ino, v mesecu decembru 2008, sem se začel smejati v sanjah. Dva dni zapored. To je dober znak.
»Telo je kakor telo nespremenljive vajre.
Govor je govor Brahme, nemotene enakodušnosti.
Um je nespremenljiv, preko govorjenja, preko predstavljanja ali preko skrajnosti.
Poklon do Vajradhare, spontane prisotnosti treh kay.
Vprašal si me o mojem lami ―
Tam je bilo petindvajset učenih.
Vprašal si me o moji sveti Darmi ―
To je sveta Darma Velike Popolnosti.
Vprašal si me o mojem yidamu ―
To je yidam Palchen (1) v združitvi
recitiram rulu esenco zlogov.
Radosten sem kjerkoli, srečen povsod. (2)
Pomembna nista prostor ali dežela.
Od nekdaj me ne skrbijo vsakodnevne tegobe življenja.
Podari  jogiju nekaj miloščine.«
(Iz teksta: Lama draguljni ocean, Pogovor med mojstrom Namkhai Nyingpo in princeso Dorje Tso.)
Za konec izpišem misli Keitha iz Leta Garude o umu: »Ko je um popolnoma izpraznjen od teh duhov – črnih, sivih ali belih – in ko vsaka izkušnja, ki nastaja kakorkoli povsem v zavesti in ne pušča sledi, »tako kakor let ptice na nebu«, potem je um docela osvobojen. Besede Shabkarja o igri uma, ki naj se vam zarežejo v um: »Vse karkoli je, je iluzija magičnega displeja uma.« Za zaključek tega teksta grafit iz ljubljanske zmajeve črte, kjer so se zdravili slovenski meksikajnerji, ki se prav prilega se v ta tekst. Zagledal sem ga v božičnem tednu leta 2008 in če sem si ga pravilno zapomnil, se glasi nekako tako:
»Videl si me! Lepo me sanjaj!« Izhaja iz displeja mojega uma, če ne preverite.
Naj torej s tem tekstom, vrlina in sreča vsakega bitja raste neprekinjeno, vse dokler vsa bitja ne spoznajo nespremenljivo srečo razsvetljenosti.
(1) Palchen ali Dpal chen he ru ka; Skt.: Shri Heruka, »Veliki Sijajni«, ki se imenuje tudi Pal Yangdag (Dpal yang dag). Esencialna  mantra Palchen Heruke je: om rulu rulu hung jo hung.