Usoden načrt
Pred približno šestimi tisočletji naj bi v glavah babilonskih svečenikov nastal strašljiv načrt, katerega cilj je bil - vse človeštvo, vključno z vladarji drugih ljudstev, spremeniti v sužnje. Njihov namen je bil, dokazati Bogu, da so sposobni zavladati vsemu človeštvu. Ko bi človeške stiske, stokanje in muke dobili primeren obseg, bi Bog moral v dogajanje poseči in bi stopil z njim v dialog, s čimer bi prekršil lastno pravilo nevmešavanja v človekovo svobodno voljo.

Glede na to, da so bili svečeniki nosilci starodavnega znanja, ki je vključevalo vede o podobah, torej metode učinkovite miselne manipulacije, so za izvedbo takšnega načrta imeli  potrebne sposobnosti. Načrt je bil zelo domišljen. Temeljil je na domnevi, da bi bil primat absolutnega vladarja lahko dosežen in trajno ohranjen, če bi med hitrostjo misli vladarja in nadvladanih uspelo zagotoviti primerno razliko. Razlika v intelektualnem nivoju bi bila dobra garancija za nadvlado vsemu svetu, ne le v tisti generaciji temveč tudi vseh naslednjih, če bi jo le na primeren način ohranjali.

Sama ideja o nadvladi seveda ni nič nenavadnega, pač pa je nenavadna zvijača, ki je skrita v ozadju. Če le površno pogledamo svetovno zgodovino, ugotovimo, da ves čas ponavlja en sam značilen proces: nekatere skupine ljudi poskušajo zavladati in si podvreči druge skupine ljudi. To pa se dogaja na več ravneh hkrati: doma, med vrstniki, v podjetju, v državi, v skupnosti držav...  Da se je nekdo z močno zavestjo o svojem velikem miselnem potencialu odločil ta potencial uporabiti za nadvlado vsemu svetu, ni torej nič nenavadnega. Na enako idejo so kasneje prišli tudi številni vladarji in veliki vojskovodje, ne zavedajoč se, da so že davno izgubili prvenstvo.

Ker si avtorji peklenskega načrta tedaj v hitrosti misli pred »žrtvami« niso mogli zagotoviti bistvenega naskoka, si je bilo treba izmisliti sistem za upočasnitev misli vsem ostalim. Najprej je bilo treba poskrbeti za to, da se o pomenu hitrosti mišljenja ter o urjenju hitre misli, tega skrivnega orožja, ni več govorilo niti v krogu posvečenih.

Eden od vzvodov v načrtu za upočasnitev misli je temeljil na spremembi prehranjevanja: ljudi je bilo treba pripraviti do tega, da ne bi uživali (takrat običajne) hrane, ki hitro misel podpira, temveč takšno, ki jo zavira (takšna hrana je npr. tudi hrana živalskega izvora). Ljudem so začeli dopovedovati, kakšni hrani morajo dati prednost, kako naj gojijo vrtove itd., sami pa so skrivali pravo znanje o prehrani, ki omogoča hitro misel. Ljudje so po navodilih vse bolj ožali pestrost prehrane in obremenjevali svoja telesa. Začele so se pojavljati telesne in duševne bolezni.

Morda najmočnejše orožje snovalcev pa je bila ideja, ki je eden temeljev religiozne ideologije: da se je Bogu potrebno zahvaljevati za vse, kar ljudem daje. Ta ideja je namreč zelo subtilno spodkopala globoko vkoreninjeno zavest v ljudeh, da so Božji otroci, ki jim je Oče dal vse stvarstvo v oskrbo in v veselje. V zahvaljevanju Stvarniku ljudje niso videli nič slabega in so brez pomislekov pristajali na vse bolj domišljene rituale, ki pa so jih v vse večji meri odtegovale od resničnega življenja, božjih stvaritev in Stvarnika samega. Sprejeli so informacijo, ki so jo lansirali svečeniki, misleč, da tako hoče Bog. Pričeli so se izgubljati v verskih obredih v prepričanju, da izkazujejo dolžno spoštovanje Bogu, v resnici pa so se vse bolj oddaljevali od njega. Njihova misel se je vse bolj upočasnjevala in postajali so prostovoljni sužnji ideologije, ki jim je bila vcepljena. Postajali so nekakšni bio-roboti, odtrgani od svoje bogate tradicije, in niso več znali misliti s svojo glavo.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si