Tudi sama sebi se čudim zakaj tako pogosto pišem o slovenstvu in si vsaki dan na nek način tuširam dušo, enkrat z milom, drugič brez, samo s čisto vodo studenčnico, ki jo je zaenkrat v tej naši lepi domovini še dovolj. Ko zapišem besedo domovina, moji prsti zabrstijo in zadrhtijo v ljubezenski igri, kakor lipovo cvetje v pozibavajočem se pomladnem vetru. Misli o slovenstvu zadehtijo kakor vijolice in prikimavajo kakor beli zvončki izpod snega idejam Prešerna, Cankarja, Župančiča in drugih velikih mož slovenstva, ki so se borili za ohranitev maternega jezika.

Res, sklenila sem govoriti o slovenstvu, v nadaljevanju brez pesniških metafor, vendar s praznično oblečeno dušo v narodno nošo, ki sem ji dodala velik rdeč nagelj, pripet na iz domačega platna stkano bluzo.

(Na sliki: gorenjska narodna noša).

Navdaja me radostni občutek vznesenosti, da sem Slovenka. Slovenija zahvalim se ti, da lahko s ponosom izgovarjam tvoje čudovito ime, da nisem upognjena kot sončnica z zbledelim spominom na Primorca Virgilija Ščeka in na prelomljeno sabljo Rudolfa Maistra. Da prav v času raznarodovanja Primorcev v času fašizma sem že kot otrok najbolj občutila odtujujočo razklanost duha na domače in tuje.

Ob vsem tem me je te dni nekaj hudo zabolelo. Prejela sem pismo zaskrbljenega ponosnega Slovenca gospoda Gregorja Puha, ki ugotavlja, da nas na spletni strani Lonely Planet s knjigo Western Balkans promovirajo kot balkansko državo. Žalostno, da nas po skoraj dveh desetletjih od osamosvojitve, še vedno uvrščajo v skupnost, ki jo je tvorila skupna država SFRJ, ki je temeljila na drugih temeljih in ideološki ureditvi, in nas v tej formaciji zamegljujejo in promovirajo, kot da se niso zgodile zgodovinske spremembe, ki so pripeljale do spremenjenega stanja, izhajajočega iz nujnosti narodovega duhovnega preživetja. Balkana v smislu jugoslovanske ureditve skupne države ni več. Tudi zgodovinsko in geografsko je Slovenija vedno spadala v srednjo Evropo. Ali res nekateri ne morejo preboleti zgodovinske odključitve od državne tvorbe, h kateri nismo nikoli narodnostno in z dušo duhovno pripadali, upoštevaje naš tisočletni sen o osamosvojitvi in da zaživimo vrednostno kot narod. Vse spoštovanje narodom, ki to dejstvo spoštujejo kot človekovo pravico.

Ne moremo se prepustiti nespremenjenemu razpoloženju duha nekaterih, ki ne morejo doumeti sprememb in preživeti brez totalitarnosti svojih idej in se znajti v demokratičnih procesih, da nas še sedaj enoumno zapirajo v lastno situacijo, nekateri pa vsiljujejo svoje poglede na naše narodovo življenje in slovenstvo, čeprav sploh ne poznajo zgodovine slovenskega naroda in ne narodovih čustev.

Včasih se človeku poraja občutek, da smo priča prav namerni blokadi naše samozavesti in zastiranju naše narodnosti. Mladina je premalo poučena o narodovi zgodovini, kar sem opazila tudi na mladinski oddaji »zeleni in oranžni«, ki ji moram pripisati žal, tudi enoumje in ideološkost, ki zaskrbljuje, ker jo očitno krmijo ideologi, ki s slovenstvom nimajo veliko skupnega. Sprašujem se kakšni neki so šolski programi naše narodove zgodovine, da je tem mladim ljudem narodova zgodovina bolj »tabula raza« ali pa se jim odstira kot ideološko prežeto stanje.

Sosedje so v okviru jugoslovanske institucionalizacije bolj dramatično prestali vroči balkanski konflikt in nam sosedom je resnično žal, da se niso mogli izogniti bratomorni vojni in prelivanju krivi. Svet pozna Balkan po vojni, etničnem čiščenju, sovraštvu, krvni osveti, revščini, ekonomski nestabilnosti, korupciji, organiziranemu kriminalu, itd., meni gospod Gregor Puh. Sprašuje se, ali bomo še naprej dopuščali, da se Slovenija predstavlja svetu v takšni luči? Pisec pisma navaja, da je informacija objavljena v knjigi Western Balkans škodljiva za slovenski turizem in ugled Slovenije v svetu. Gotovo na nek način, saj na Balkanu še ni premagana vladavina enoumja in tu še vedno vlada tudi nasilje duha nad demokratizacijo. Stvari se zelo počasi spreminjajo.

Osamosvojitev Slovenije je bila akt popolne volje naroda. Takšno igranje kot pretvarjanje je na nek način hypokriysis, ki ne priznava naše potrebe, da kot narod preživimo v lastni identiteti. Omenjena knjiga naj se postavi v odnos do resnice in naj bo skladna s časom. Takšna samohotnost, da naši državi ne priznavajo samostojnosti oziroma jo zamegljujejo, kaže na krizo stanja duha, ki se ne more sprijazniti, da velike Miloševičeve Srbije in prejšnjega režima ni več. V duhovnozgodovinskem smislu ne sprejemamo Slovenci nobene ideološkosti, da bi bili uvidevni in tolerantni do takega razmišljanja, ki ga lahko ocenjujemo kot praznino smisla s produciranjem stanj jugoslovenarstva, ki skoraj dve desetletji po dogodkih osamosvajanja ne sodijo več v današnji čas. Slovenci nismo zaradi omenjene knjige, s katero nas predstavljajo kot balkansko državo, nič manj užaljeni, kot smo užaljeni zaradi prirejenih zemljevidov Hrvaške o meji na morju EU. Prav nobena knjiga ne more izreči vse resnice, da je pa navedena knjiga, ki se promovira kot sodobna, pisana v jeziku, ki želi ohraniti staro stanje in vsestransko vključenost Slovenije k Balkanu, ne le geografsko, temveč tudi kulturno, gospodarsko in politično, je več kot evidentno. Kdo se hlapčevsko ozira v preteklost? Ali res kot narod nimamo dovolj lastne samozavesti, da bi spoznali bolezen, ki se vleče skozi vso slovensko zgodovino? Mar nismo sposobni doumeti Prešerna, Cankarja, Župančiča in velike može slovenstva?

Narodno identiteto nosi in goji prav vsa visoka narodna kultura, ki je sposobna zavestno preseči svojo nekdanjo nacionalno omejenost. Slovenci se brez zadržkov odpiramo v evropskost, vendar pri tem nam mora biti jasno, da ne bomo zamenjali svojega maternega jezika za angleščino, kakor ga nismo zamenjali z vsiljevanjem srbohrvaščine s skupnimi jedri. Smo majhen narod, umsko odprti, narodno zavedni, izobraženi, komunikativni, svetovljanski, plemenito radovedni, vendar nikoli več nikomur hlapci in nikoli ne bomo pristali v svoje narodovo razčlovečenje in delitev.

Naša napaka je, da nismo dovolj budni o tem, kaj pišejo o naši državi, budnost je potrebna na vseh področjih, ker svet se spreminja in zgodovina se ponavlja. Politika pogosto nima pokončne drže in se udinja na vse strani in s tem briše vsa naša pozitivna sporočila o naši državnosti, o narodovi identiteti, vladajo nam tudi ljudje, ki nas doživljajo bolj kot okupirano in ne kot gostujoče ozemlje in bi nam radi vsiljevali nam tujerodno kulturo. To je vznemirljivo in na nek način zastrto dogajanje, vendar ga ni moč prezreti. Quo vadis Slovenija, ženemo se naprej s svojo željo, da se ohranimo kot narod, ki potrebuje preživetje v lastni identiteti. Smo majhni in zato toliko bolj ranljivi.

Ponosni Slovenec gospod Gregor Puh meni, da naj se trenutne dezinformacije o Sloveniji končajo. Potrebna je odzivna akcija zunanje politike. Molčati in ostati brezbrižni je nesprejemljivo!

Če to dejstvo zanemarimo, nas bodo tujci še naprej uvrščali kamorkoli želijo in po svoje spreminjali zgodovino našega naroda, kar je absolutno nesprejemljivo. Pismo gospoda Gregorja Puha naslovljeno na predsednika države in ministra za zunanje zadeve navaja, da tu gre za pomembno načelo: Slovenci sami se moramo zavedati, da Sloveniji ne bodo diktirali drugi kdo smo in kam spadamo ter meni, da je potrebno jasno poudariti in zavzeti odločno stališče:

Lonely Planet mora Slovenijo umakniti iz knjige "Western Balkans" in odpraviti diskriminacijo. Ne smemo prezreti dejstva, da je Karantanija kot slovenska država obstajala pred tisoč leti, kar izpričuje tudi knežji kamen, ki je našel častno mesto na slovenskem/evropskem kovancu. Ta pa je pomemben simbol izpred 6. stoletja, ko so ustoličevali slovenske kneze na Gosposvetskem polju blizu Celovca in obred ustoličevanja je potekal v slovenskem jeziku. Slovenija ima svoje politične, zgodovinske in kulturne korenine v srednji Evropi in tudi geografsko je njen del.

Gospod Gregor Puh omenja, da je med leti 800 in 1806 bila Slovenija del Srednjeevropskega Rimskega Cesarstva, vključno s Češko, Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Švico, Luxemburgom in severno Italijo. Leta 623 pa so bili Slovenci združeni s Čehi in Slovaki pod vodstvom Kralja Sama in se uprli Avarcem, ki so oblegali srednjo Evropo.

O samostojnosti Slovenije in o vstopu v EU se je slovenski narod odločil na referendumu in zato naj bo spoštovana sleherna njegova odločitev. Berlinskega zidu in Jugoslavije že zdavnaj ni več in sedaj imamo druge probleme v tem procesu globalizacije, ki zahteva narodovo moč duha in enotnost.

Zaradi jasnosti si poglejmo, ali je Slovenija Balkanska država (vir: Wikipedija):

Balkan je zgodovinsko in zemljepisno ime, ki opisuje jugovzhodno Evropo. Področje obsega približno 550.000 km² in ima približno 53 milijonov prebivalcev.

Zemljepisno je to Balkanski polotok, ki ga obkrožajo Jadransko morje, Jonsko morje, Egejsko morje, Marmarsko morje, Črno morje ter morski ožini Bospor in Dardanele.

Običajno se za balkanske države štejejo: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Grčija, Hrvaška, Makedonija, Srbija, Črna gora in Slovenija (zahodno območje), Romunija, evropski del Turčije okoli Istanbula.

Ime regije izvira iz drugega imena za gorovje Stara Planina, ki poteka od osrednje Bolgarije v vzhodno Srbijo, samo ime »Balkan« pa ima koren v turškem izrazu za goro.

Opredelitev: Če Balkan štejemo za polotok, potem njegove meje glede na ostalo Evropo ni težko določiti. Polotok je namreč tisto ozemlje, ki ga skoraj v celoti obdaja voda, je le ozko povezano z večjo kopensko gmoto in sega čez krožnico, katere premer povezuje skrajni vodni točki na obeh straneh tega ozemlja. Ta povezovalni premer je hkrati tudi kopenska meja polotoka.

Če pri Balkanu zarišemo krožnico skozi skrajni vodni točki na severu Jadranskega in Črnega morja, ugotovimo, da Balkan na jugu močno sega prek te krožnice, torej lahko govorimo o polotoku z okrog 1300 km dolgo navidezno mejo, ki teče nekako od Trsta do Odese po ozemlju Italije, Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Romunije, Moldavije in Ukrajine. V tem primeru je na Balkanskem polotoku približno petina Slovenije. V geografiji pa meje raje postavljamo po vidnih ločnicah v pokrajini, na primer po slemenih vzpetin ali po rekah, in v svetovni geografski literaturi se severna meja Balkanskega polotoka največkrat postavlja od Kvarnerskega zaliva po Kolpi, Savi in Donavi do Črnega morja. V tem primeru Slovenija ne leži na Balkanu.

Na sliki: Balkan - politična mapa

Zaradi praktičnih razlogov, predvsem pridobivanja podatkov, pa meje pogosto potegnemo kar po mejah držav, in ker je bila nekdanja Jugoslavija večinoma na Balkanu, v svetu največkrat tudi vse njene naslednice prištevajo k balkanskim državam, tako tudi celotno Slovenijo.

To bo potrebno spremeniti!

Zaradi slabih predznakov se Balkan recimo za Avstrijce začne onstran Karavank, za Slovence čez Kolpo, za Hrvate pa šele na Uni, torej pri sosedu, zato mnogi raje uporabljajo sicer prav tako slabo opredeljen izraz jugovzhodna Evropa.

Vendar pa je leta 1994 Mednarodna geografska zveza na regionalni konferenci v Pragi Slovenijo nedvoumno uvrstila med devet srednjeevropskih držav, skupaj z Nemčijo, Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Švico, Lihtenštajnom in Avstrijo. Balkan pa ni samo geografski pojem, saj ima tudi kulturne, zgodovinske, politične, verske, jezikovne in številne druge razsežnosti, ki jim še težje postavimo meje, tako da nekega enoznačnega odgovora, do kam sega Balkan, ni mogoče dati.

Po mojem mnenju si predstavitev Republike Slovenije kot samostojne države vsekakor zasluži neko bolj spodobno besedilo, kot je v knjigi Western Balkans. Ali nimamo na ministrstvu, pristojnem za zunanje zadeve cele ekipe, ki se ukvarja s promocijo Slovenije in čudim se, da je spregledala besedilo, ki ga očitno niso pisali Slovenci, temveč tujci in da dopušča, da krožijo po svetu takšna neustrezna besedila o predstavitvi naše države.

Tako nas Western Balkans predstavlja svetu!

www.tatjana-malec.si