|  • S krajo sena v božični noči so kmetje čarali dobro zdravje živini, saj je živina na račun kraje tako zaužila več različnih vrst sena.
• V tej noči so predvsem v Prekmurju po vrnitvi od polnočnice premikali in stresali živali in stvari, da bi se v naslednjem letu pomnožile. Stresali so sadno drevje,da bi v naslednjem letu bolje obrodilo.
• Streljanje z možnarji in puškami je starodavno obrambno dejanje, s katerim so po ljudski veri odganjali čarovnice in zle duhove, ki se bojijo pokanja.
• V božični noči je bilo nebo odprto. Dogajali so se čudeži, zato je bilo mogoče razumeti govorico živali, postati neviden, priklicati vraga, najti zaklad, ugibati o prihodnosti itd.
• Šega, da mora v sveti noči v vsaki hiši goreti vsaj ena luč, je še danes živa. Lahko je to prastari spomin na kresni ogenj ali pa je morda luč tolažba rajnim, ki so v starih časih prihajali na obisk na stare domove z željo po toploti in svetlobi. Na mizi jih je čakala dobrodošlica. V Beli krajini jih je pričakal vrč vina. Mojstrančani so rajnim, ko so odšli k polnočnici, na mizo položili kolač.
• Največja čuda so se bojda godila opolnoči v sveti noči. Na sveti večer naj bi cveteli zakladi. Toda zakladi v zemlji so last vraga. Kopati je treba v času polnočnice, še pred tem pa je treba narediti ris okoli samega sebe z enoletno leskovo šibo.
• To je bil tudi čas za pogled v prihodnost. Dekletom, ki jih je zanimalo predvsem, če bodo v prihodnjem letu dobila ženina in kakšen bo, je to povedalo število drv, ki jih je na sveti večer prineslo iz drvarnice v hišo. Če je po vrnitvi v hišo dekle naštelo parno število drv, je to pomenilo, da bo prihodnje leto našlo fanta, s katerim bosta postala par. Zopet drugod so dekleta na sveti večer pometala skedenj ob večernem zvonjenju. Skedenj so morale trikrat pomesti in po vsakem pometanju so dekleta odnesla smeti v hišo. Če je takrat dekle srečalo fanta, je bil to njen bodoči ženin. Če ni srečalo nikogar, v naslednjem letu ni bilo nobenega upanja na možitev.
Sveti večer
Pred mrakom je bila božična miza že pripravljena. Vse, kar je bilo na njej, je bilo posvečeno in je imelo čarodejno moč ter prinašalo zdravje in srečo. Poleg obrednega kruha so bili na božični mizi in pod njo razni poljski pridelki in orodje. Gospodar je božični mizi, ki jo je napolnila gospodinja, dodal še druge predmete: pod mizo je položil orno železo, da bi bila zemlja bolj rodovitna, nekaj sena in koso za boljši pridelek v novem letu ter še druge stvari, ki jih je zahtevalo izročilo njegovega kraja. Nato je pohitel, da bi še pred mrakom z družino blagoslovil hišo s kropljenjem in kajenjem. Še danes mnoge družine pod gospodarjevim vodstvom kropijo in pokadijo hišo, hlev, vrt in bližnja polja. Ponekod se držijo starih pravil, ki so vsakemu članu družine določala njegovo mesto ob tem družinskem obredu. Gospodinja da v lonec lopatico žerjavice, gospodar strese nanjo ščepec kadila. Gospodinja napolni skodelico še z blagoslovljeno vodo in vanjo vtakne pušpanovo ali smrekovo vejico. Vsa družina se nato ob molitvi napoti blagoslavljat domačijo. To je družinski obred, ki ga opravijo na vse tri božiče.
Po blagoslovu je družina sedla k večerji, ki je na sveti večer morala biti skromna, saj je bila tudi Sveta družina tistega davnega dne, ko sta Marija in Jožef iskala kraj, kamor bi lahko položila novorojeno dete, lačna. V naših krajih so zato na sveti večer gospodinje pripravljale za večerjo različne obredne postne jedi. Večerja je bila večinoma hladna – ohlajeno kuhano sadje in stročnice. Marsikje je družina večerjala kar na klopi ob peči, saj je bila družinska miza v sveti noči božična miza, nekak hišni oltar. Po nekaterih krajih so se božične večerje veselili predvsem otroci, ki so dobili vsak po hlebček kruha. Po večerji so stekli po drva v klet in nato hitro nazaj v hišo. Najhitrejši otrok je bil vse leto najhitrejši. Dokler je bilo središče slovenske domačije odprto ognjišče, se je družina na sveti večer zbrala ob njem. V Istri, na Krasu in v Beli krajini je tedaj na ognjišču gorel velik drevesni panj, čok. Belokranjci so ga imenovali badnjak, Kraševci pa božič. Združena ob ognjišču ali stisnjena k topli peči v izbi je družina na sveti večer pozabila na vse skrbi in se veselila tihe sreče najlepšega večera in najlepše noči v letu.
Besedilo iz knjige Dušice Kunaver in Brigite Lipovšek: Slovenske šege ob božiču in novem letu
Romana Fridrih Pečovnik
www.dobrojutro.net |
NE ZAMUDITE
Zanimivosti in šege o božiču
Prispeval/a: eckhart dne sreda, 7. januar 2009 @ 00:38 CET
Božični masaker nad drevesi
Večino članov katoliške ali evangeličanske ustanove bomo zaman iskali med letom v njihovih cerkvah. Samo še nekaj odstotkov prebivalcev redno prihaja k nedeljskim božjim službam, čeprav je na papirju približno dve tretjini Slovencev v eni ali drugi cerkvi. Statistiko popravi samo božič: takrat so cerkve polne. Zadnji ostanek krščanstva v sicer posvetni družbi?
Cerkvam bi bilo všeč, če bi bilo vedno tako. Stoletja so znale vezati čustva ljudi na zunanje običaje, zadovoljevati njihovo sentimentalnost in iz svojih vsako leto ponavljajočih se praznikov božiča, velike noči, binkošti, ipd. narediti udobno tradicijo. Vendar zaradi tega ti običaji še nikakor niso kristjanski. Da je gospodarstvo lahko iz predbožičnega časa tako neobrzdano naredilo takšno nakupovalno orgijo, potrjuje le brezsmiselnost, do katere pa je prišlo že mnogo prej. Komajda kdo se vpraša, ali so prvi kristjani sploh praznovali božič ali veliko noč. V rimski cerkvi se je uveljavil 24. december kot »datum rojstva«. To je bil dan pomembnega praznika boga sonca v Mitrovem kultu. Tudi Grki in Egipčani so na ta dan praznovali velik praznik; za Germane je bil to dan zimskega sončevega obrata.
Tudi ostali adventni in božični običaji nimajo ničesar skupnega s kristjanstvom, temveč so poganskega izvora. Vsa tradicija, ki je tako domača, prijetna, ki privabi na dan toliko sentimentalnosti - vse je samo človeška iznajdba iz raznih obdobij. Kdor bi rad sledil tej tradiciji, lahko to dela, toda pri tem naj se ne sklicuje na Boga!
Kaj je učil Jezus iz Nazareta? Kaj uči Kristus danes?
Kristus je bil duhovni revolucionar, ki je ohranjene rituale duhovništva razkrinkal kot votle oblike. Človek je tempelj Duha, torej ne potrebuje ritualov. »Pridi in mi sledi«, se je glasila Njegova poslanica. Sledi Njemu, največjemu preroku vseh časov, ne srčkanemu otroku v jaslicah, ki sploh ne zna govoriti. Kateremu odraslemu človeku bi prišlo na misel, da praznuje svoj lastni rojstni dan tako, da prinese s podstrešja otroško zibko in ob njej poje uspavanke?
»Poglejte lilije na polju!« Jezus je ljubil tudi rastline in živali. Svoje učence je učil, da je Božje življenje v vseh življenjskih oblikah. Ni rekel: Posekajte mlada drevesa in jih okrasite z lametami in svečami - samo v Nemčiji letno posekajo kar 28 milijonov smrek, ki predstavljajo simbol življenja. Ali pa: na Moj rojstni dan naj vam dobro tekne praznična pečenka.
Že Kanaanci so za svoj kult podirali drevesa, Germani so krasili svoje hiše pozimi z vejami. Da se je v Evropi pojavil prvi »božični drevešček«, je trajalo vse do 16. stoletja. Tudi jaslice niso starejše. Božična potica in keksi so verjetno spomin na stare običaje, v katerih so z darovanjem kruha hoteli odvrniti nesrečo. In kopica daril? Šele v času reformacije se je začelo obdarovanje otrok, za katere je 6. decembra prišel Miklavž (in ne ameriški »božiček«). Jezušček je iznajdba Martina Lutra. Šele 150 let je družinski praznik, prepoln pričakovanj in klišejev. Adventni venec izvira celo iz 20. stol..
Daša Žugelj iz Pirana