Ni darovanja brez pomena, brez interesa, brez ambicij, brez pričakovanja.
Ajda je imela navado pripraviti šunko tako, da je vedno odrezala oba konca. Mož jo je nekega dne začudeno vprašal, zakaj to počne. »Tako je počela moja mama,« mu je odgovorila.

Tistega večera je prišla na obisk Ajdina mama. Vprašali so jo, zakaj vedno odreže oba konca šunke. »Tako je počela moja mama,« je odgovorila.
Odločili so se, da pokličejo babico, da jim pojasni razlog svojega početja. Razložila je: »Ker imam premajhno ponev.«

Pričujoči anekdoti sem se sprva zasmejala, nato zamislila in še sedaj mi ne da miru. Na videz lahkotna zgodbica, s katero se lahko domala vsakdo poistoveti, zadane edinstvenost človeka kot unikuuma v samo srčiko. Ali kdaj pomislite, koliko stvari, ki jih počnete, in koliko stvari, ki so vam pri srcu, sploh ne izvira iz vas samih, temveč iz privzgojenih vzorcev obnašanja? Celo okus, ki naj bi bil lasten »meni in samo meni«, je do določene mere priučen. Sociološke raziskave so recimo pokazale, da so nekateri atributi, kot so sivi kostimi, klasična glasba in nevpadljiv, a eleganten nakit, tako zelo skupni družbeni skupini, katere prihodki so nad povprečjem, da so ga poimenovali kar »okus višjega razreda«. Pri čemer se pripadniki te skupine niso »rodili« naklonjeni do omenjenih kategorij, ljubezen do njih se je »rodila« v njih kot posledica družbenega statusa.

Nekoliko manj abstrakten primer, ki prav tako potrjuje omenjeno tezo, pa so prehranjevalne navade. Verjetno se boste strinjali, da o tem, ali so praženi ščurki poslastica ali ne, bolj kot brbončice odloča kultura. Kar je za nekatere golazen, je za druge specialiteta; kar je za nekatere sveta žival, je za nas obvezna plavajoča gmota mesa v nedeljski juhici.

Zakaj nas draga darila spravljajo v zadrego?
Mimo okusa pa ne moremo zlasti v mesecu decembru, meseca veselja, praznikov in – daril. Zlato pravilo obdarovanja se glasi nekako takole: preden se odločiš za darilo, dobro poslušaj in opazuj osebo, da spoznaš njen okus. Darila, ki izhajajo iz nas samih, pač ne naletijo nujno na veselje obdarovanca. V luči zgoraj zapisanega razmišljanja o okusu pa bi bilo zanimivo izvesti naslednji poskus, in sicer: da bi opazovali in spoznavali kar starše našega obdarovanca. Kdo ve, morda pa bi se nam tovrstno »darovalno poizvedovanje« celo izšlo.

Ko govorimo o obdarovanju, pa ne moremo mimo francoskega sociologa Marcela Maussa in njegovega slovitega Eseju o daru, v katerem je preučeval obdarovanje pri primitivnih ljudstvih. V ritualih obdarovanja je dar obvezno dajati, sprejemati in vračati. V smislu je množično nakupovanje novoletnih in božičnih daril ne le nekaj pričakovanega, ampak celo nujnega. A pomen darila je kljub nakupovalni potrošniški mrzlici precej globlji od darila samega. Dar ima vselej simbolni pomen. Ko izročimo dar, posredujemo tudi sporočilo. Ni darovanja brez pomena, brez interesa, brez ambicij, brez pričakovanj, bi dejal Mauss. Obred darovanja je zato vedno vzajemen, saj vsebuje nekakšno pogodbeno obveznost. Darovanje pomeni, da stvari krožijo: dajemo, da dobimo, zato ni nič dražjega od podarjenega.

Pri tem pa bi bilo smiselno opozoriti tudi, da imajo tudi pravila darovanja svoje izjeme. Daril se praviloma ne bi smelo zavračati, saj odklonitev utegne pomeniti žalitev za darovalca. A v določenih situacijah je to »dovoljeno.« Darilo lahko zavrnemo, kadar nam to narekuje status, ki ga ne želimo. Poveden primer so izredno dragocena darila, velike materialne vrednosti, ki so kamen spotike zlasti takrat, ko sta statusa obdaritelja in obdarovanca različna. Zakaj je težko sprejeti izredno drago darilo? V ozadju tega nelagodja leži dvojica »gospodar-suženj«. »Suženj« ne more »gospodarju« vrniti darila enake vrednosti, zato se neprijetne situaciji izgone tako, da darilo zavrne. A v resnici ne zavrne darila, temveč status, ki mu ga darilo vsiljuje.

Tonja Blatnik
www.dobrojutro.net