Najbolj me skrbi in moti, da ljudje v medsebojnih odnosih pogosto izgubljamo spoštovanje drug do drugega. Svoje moralno videnje problema znižujemo na nek relativizem, ki znižuje lestvico človeških vrednot, kar se kaže predvsem v nespoštovanju človekovega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin. Moti me navedeni nihilizem ali moralni relativizem, ki ga človek v vsej zgodovini človeštva ni nikoli postavljal za svoj temelj bivanja, ker ta nasprotuje naravnemu pravu, ki postavlja v ospredje človeka v službo dobrega. Moralno ravnanje ima svojo racionalno utemeljitev.

Oporeka se pravnemu redu in ne spoštujejo se pravila, načela, ustava in zakon, ki predstavljajo družbeno pogodbo in prinašajo nekaj trdnosti, gotovosti in osebne varnosti, da ni mogoče počenjati vsega, kar bi se človeku zahotelo.

Za vsakim obličjem stoji oseba, ki ima svoje vrline in tudi svoje težave, vzpone, uspehe in padce, poraze in dobro voljo, perspektiva etike pa postavlja človeka na prvo mesto. Pri tem pa ne izbira ali je to minister, uradnik, kmet, gospodinja, zdravnik, sodnik, učitelj, duhovnik ali delavec. Vsak človek je vreden svojega spoštovanja in vsak je dolžan spoštovati drugega. Človek je zavestno misleče bitje, ki se povezuje s svetom, popravlja svoje napake in se svobodomiselno odloča po lastni vesti.

Človeška stvarnost je tudi nered, ki se sestoji iz mnogih dvoumij, zato so si moralne odločitve pogosto nasprotujoče. Toda živeti moramo prav v tem svetu, človekovo delovanje je določeno z racionalnimi pravili, ki človekovo svobodo in avtonomijo postavljajo v neke okvire. Te meje je treba spoštovati. Spoštovanje pa pomeni rast človekove osebnosti.

Iluzorno je misliti, da bo mogoče ves nered, umazanijo in dvoumnost tega sveta premagati z brezčutnim in preračunljivim razumom. Zanj so značilni egoizem, odsotnost pravičnosti in usmiljenja, ki so največje zlo tega časa. Te slabe lastnosti pa so največkrat prisotne prav v politiki in najbolj jih občutijo tisti, ki so izločeni iz nje, ker se je duh izsušil in obtičal na mrtvi črki.

Moralen biti je preprosto možnost, ki jo je mogoče sprejeti, to možnost pa lahko kaj hitro zapravimo, če delamo drugim krivice.

Vprašljive se poti, kako priti po najnižji ceni, s čim manj truda do cilja, kjer človeška ljubezen nima več svojega mesta. Tak način vodi v razvrednotenje človeka, pomeni spodkopavanje vsake substance gledanja, nasilje se inštrumentalizira, to je pa temeljni problem.

Vprašanje je, ali je sedanja družba človeka odvezala odgovornosti za moralno-etično razumevanje stvari? Ali smo izgubili sposobnost biti moralni in etični? Človek je bitje odnosov, ne pa osamljena in sebična monada, ki mu vladata ozkosrčnost in brezbrižnost.. Človek išče novo kvaliteto bivanja, neko presežnost, ki se rojeva v spoštovanju dostojanstva in svobode drugega. Skratka biti odgovoren za drugega.

V prazen prostor so vdrle primitivne strasti in pohlep, ki ustvarjajo ljudem nered in duševne stiske. Ali smo še sposobni spremeniti naše medsebojne odnose in naš odnos do življenja? Ali lahko ob prihajajočem novem letu naredimo tudi kaj zase in s tem tudi za druge, da si kultiviramo svojo notranjost in s tem tudi zunanji svet, da se ne bomo udsodno razosebili in spreminjali človeka v sredstvo?

www.tatjana-malec.si