Za številne mednarodne opazovalce 17. in 18. september 2008 označujeta začetek konca ameriškega tipa kapitalizma, ki ga je v dneh, ki so sledili, presenetljivo veliko svetovnih politikov in ekonomistov poimenovalo "kavbojski kapitalizem". V teh dveh dneh sta dnevni padec borznih indeksov in pritisk na denarne sklade v ZDA povzročila, da so se investitorji panično pehali za absolutno varnost svojih naložb.Skokovito povpraševanje za domnevno varnimi finančnimi instrumenti, kot so ameriške zakladne menice, je povzročilo rekordne padce obrestnih mer.

V popoldanskih urah 18. septembra je Ameriškemu finančnemu ministrstvu (US Treasury) postalo jasno, da je finančni sistem na robu sistemskega zloma. Ključni nacionalni denarni trgi so preživljali "bančni beg", saj so prestrašeni varčevalci v dveh dneh dvignili več sto milijard dolarjev nezavarovanih depozitov. ZDA so bile sredi finančnega zloma, kakršnemu niso bile priča že več kot sedemdeset let.

18. septembra je finančno ministrstvo, da bi preprečilo nenadni zlom in da bi odvrnilo nevarnost popolne zamrznitve finančnega sistema, javnosti sporočilo, da v kratkem pripravlja obsežen finančni reševalni načrt. Ta objava je takoj, ko se je novica razširila, zaustavila zlom borznih trgov. V naslednjih urah se je zlom borznih trgov in finančnega sistema zaustavil. Vendar je bilo to le začasno zdravilo.

Kaj je ZDA, vodilno svetovno ekonomsko in finančno silo, pripeljalo do tega trenutka polomije, do zavrnitve "ameriškega načina poslovanja"? Očiten odgovor je pohlep. Ta pohlep, povezan z arogantnostjo in iluzijami Wall Streeta, predstavlja še posebej destruktivno kombinacijo. Pred manj kot dvema letoma je ameriški finančni minister Henry Paulson predaval Kitajcem o prednostih svobodno delujočega ameriškega kapitalizma, ki temelji na prostem trgu, kjer so finančne inovacije prepuščene špekulantom na Wall Streetu, skoraj povsem nereguliranim hedge skladom, s tržnimi udeleženci, ki s pravim verskim prepričanjem verjamejo v ideale samo-urejajočega prostega trga. Kot posledica propadajočega ameriškega bančnega sistema in finančnih infrastruktur, se ta vera v proste trge in svobodni kapitalizem danes vsepovsod razblinja, prav tako se zdi, da se Američani začenjajo zavedati, kaj je pohlep Wall Streeta povzročil ne le njim, pač pa celotnemu svetu.

Bodite prepričani, Amerika ni edina država, ki je bila ujeta v ta pohlep neprimerljivih razsežnosti. A mnogi zdajšnji svetovni problemi so zrasli v ZDA in se prek ameriškega finančnega sektorja izvozili na tuje. Te "finančne inovacije" se širijo po svetu celo s pomočjo tradicionalno konzervativnih bank, kakršna je na primer največja švicarska banka UBS, ki se je zapletla v posle s propadajočimi hipotekarnimi obveznicami, ki so jih množično izdajali wallstreetski bankirji. Tudi Velika Britanija, z Londonom kot finančnim središčem, je bila prisiljena priznati svoj lasten nespameten prispevek in krivdo za globalno krizo, prav tako evropska celina.

Velik del krivde za današnjo krizo ima zlom vrednosti nepremičnin v ZDA, ki je predvsem posledica obsežnih špekulacij in politike poceni denarja, ki so jo pod vodstvom Alana Greenspana vodile Zvezne rezerve, centralna banka ZDA. Vendar to ni pravi problem. Če bi bile problem le padajoče vrednosti nepremičnin, bi slaba hipotekarna posojila lahko prevzela državna služba za likvidnost "Resolution Trust", ki je bila ustanovljena leta 1989 z namenom, da "počisti" slabe nepremičninske dolgove ameriške hranilniške in posojilne industrije. Tako se problem slabih dolgov lahko primerno uredi. Po tem scenariju bi bilo reševanje zdajšnje krize sicer enostavno, čeprav še vedno precej drago.

Toda današnji problem so "finančne inovacije", izhajajoče iz Wall Streeta, ki je bil osredotočen na ustvarjanje skoraj neomejene količine izvedenih finančnih instrumentov oziroma sekuritizacije različnih vrst premoženja, kot so hipoteke, posojila na plačilnih karticah, avtomobilska in študentska posojila - skoraj vsega, kar banke in posredniki lahko združijo v nove vrednostne papirje in prodajajo naprej. To dovoljuje bankam in posrednikom, da te finančne produkte črtajo iz svojih poslovnih knjig in s posojili še naprej ustvarjajo dobičke. Te vrednostne papirje so pograbili globalni investitorji, lačni višjih donosov, ki se niso zavedali posledic investiranja v nove stvaritve Wall Streeta.

Potem, ko je bila sekuritizacija premoženja v polnem teku, je Wall Street to premoženje začel deliti na različne tranše oziroma režnje, osnovane na čemurkoli, za kar bi investitorji lahko izkazali interes, od tranš z velikim donosom, a visokim tveganjem do tranš z nižjim donosom za investitorje, ki iščejo varnost, a še vedno višje zaslužke, kot jih ponuja običajni trg. Tranše premoženja slabše kvalitete so združevali in jih prodajali naprej ter jih samo s tem, da so jih združili, nekako čudežno pretvorili v visoko kakovostno premoženje. Logika Wall Streeta je bila, da z združevanjem slabo razvrščenih posojil v svežnje, ustvarijo sestavljene papirje, ki niso nič drugega kot "strupen odpad", kajti mnogi lastniki slabih posojil niso zmožni odplačevati svojih obveznosti. Predvidevalo se je, da le določen predvidljiv odstotek posojilojemalcev posojil ne bo mogel odplačati, in ta gotovost naj bi predstavljala varnost, na podlagi katere je varno investirati. Bonitetne agencije, podkupljene z velikimi zneski denarja, so tem naložbam podeljevale visoke ocene tveganja in se izneverile svoji dolžnosti, da bi pravilno ocenile te "nove investicije". Mnogi vrednostni papirji, ki so bili dejansko le malo boljši od strupenega odpada, so bili ocenjeni kot primerni za trgovanje in zato vključeni v globalne pokojninske sklade, velike kupce vrednostnih papirjev, ki imajo osnovo v premoženju, na primer na osnovi hipotek.

Drugi globalni investitorji, še posebej banke in hedge skladi, so bili veliki kupci teh papirjev. Wall Street je v to iluzijo prepričal slehernega in vsi so jo sprejeli. Po zdajšnjih ocenah so zaradi teh strupenih finančnih produktov vrednost izgub investitorjev približuje 700 milijardam dolarjev. Pred kratkim je Angleška centralna banka, Bank of England, ocenila, da bodo prihodnje izgube zaradi tega premoženja znašale 2,8 bilijonov dolarjev. Toda nekaj je jasno: globalni finančni sistem bo moral odkrito priznati, kolikšen je pravi obseg izgub.

Mnoge newyorške banke in borzni posredniki še vedno poročajo o izjemno visokih zneskih izgub nebilančnega premoženja v SIV skladih, Structured Investment Vehicles, ki so jih banke in borzni posredniki ustanovili, da bi služili z bančnimi provizijami in bi hkrati lahko umaknili dolgove iz svojih bilanc, s čimer so tveganje začasno prenesli na druge. Problem za ustvarjalce teh strupenih finančnih instrumentov je, da se tveganje in izgube pogosto vrnejo v bančne bilance, potem ko SIV skladi zabredejo v finančne težave. Največja ameriška banka Citibank poroča, da ima v SIV skladih najmanj 1,1 bilijon dolarjev. Z zdajšnjo škodo na finančnih trgih znesek bodočih izgub skladov SIV ni znan, a bo verjetno precejšen.
Poudariti je treba, da ima večina od teh "finančnih inovacij" skupen izvor: željo obiti omejitve in predpise finančnih vzvodov bank in borznih posrednikov, kar z vidika bank pomeni zmanjševanje njihovega potencialnega dobička. V bančništvu in na vsem ekonomskem področju višji finančni vzvod pomeni večje tveganje. Finančni vzvod je dolg do lastniškega kapitala družb, s katerim se ne trguje na borzah (equity), kar je le drug način, kako si na primer lahko finančna ustanova sposodi trideset dolarjev na vsak dolar, ki ga dejansko ima. Pehanje Wall Streeta za višjimi dobički jih vodi do uporabe višjih finančnih vzvodov, kar ustvarja bančni sistem v senci (hedge skladi, zasebne kapitalske skupine, neodvisni premoženjski skladi, SIV skladi, davčni obvodi, izvedeni finančni instrumenti), ki je ločen in neodvisen od navadnih nadzornih agencij. Vse to je bilo laže početi v času Busheve administracije, ki se je zaradi vere v proste in nenadzorovane trge izogibala regulacijam.

Kot primer tako imenovanega laissez-faire ravnanja je bila odločitev Komisije za trg vrednostnih papirjev ZDA (US Securities and Exchange Commission), ki je leta 2004 po samo enournem odločanju dovolila borzno-posredniški industriji povečati finančne vzvode z 12 proti 1 na 30 ali 40 proti 1. Štiri leta kasneje je posledica popuščanja tega regulativnega okvira, da pet največjih ameriških borznih posrednikov ni več neodvisnih ali pa so celo prenehali obstajati. Bear Stearns je bil prek noči prodan banki JP Morgan Chase. Merrill Lynch je čez vikend izginil v rokah Bank of America. Družba Lehman Brothers je povsem propadla. Morgan Stanley je bil prisiljen, da japonski družbi proda svoj ključni delež, deloma pa je bila družba nacionalizirana v okviru 700 milijardnega ameriškega reševalnega paketa, prav tako kot še en mogočni wallstreetski borzni posrednik, Goldman Sachs. Obe titanski družbi z Wall Streeta sta bili prisiljeni v izgubo svojega neodvisnega položaja investicijskih bank in sta namesto tega postali bančna holdinga, za katere veljajo strožje regulacije.

Brez izjem je ta kaos posledica pretiranih špekulacij in nespametne uporabe previsokih finančnih vzvodov. Vendar Wall Street ne bo plačal najvišje cene. Te stroške bodo plačali davkoplačevalci, saj so bili dobički privatizirani, izgube pa bodo zdaj socializirane. Ta sistem je bil odličen za pohlepne bankirje, vendar bo za javnost izjemno škodljiv, ko bodo izstavljeni velikanski končni stroški.

Največjo finančno in ekonomsko škodo lahko prinese čezmerna uporaba nereguliranih izvedenih finančnih instrumentov (derivativov) na Wall Streetu. Standardni tip izvedenih finančnih instrumentov kot so terminski posli z dobrinami - trgovanje z žiti, kovinami, energijo, hrano in financami - so visoko regulirani in transparentni. Toda neregulirani izvedeni finančni instrumenti kot so na primer CDS-ji (credit default swaps), ki izhajajo iz posojil (stave na neizpolnjevanje obveznosti bank), so nekaj povsem drugega. Kot pravi strokovnjak za dobrine Jim Sincl, imajo neregulirani finančni instrumenti naslednje lastnosti:
nereguliranost

• ni javne objave rezultatov poslovanja
• ni predpisanih standardov
• ni transparentnosti
• ni tržnega nadzora nad ponudbo in povpraševanjem
• posle sklepajo zasebni pogajalci
• ni ustanove za poravnavo (kliring)
• niso fundirani oziroma ne jamčijo za izplačilo
• delujejo po principu pogodb z različnimi izvršbami
• izplačilo je odvisno od bilančnega stanja tistega, ki je izgubil
• vrednotenje poteka zgolj s pomočjo računalnikov

Okvirna oziroma predstavna vrednost izvedenih finančnih instrumentov presega en trilijon dolarjev (tisoč bilijonov ali milijon milijard). Ustvarjanje in uporaba izvedenih finančnih instrumentov se je od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja izjemno povečala, kajti pisanje teh instrumentov bankam in borznim hišam, ki jih ustvarjajo, prinaša visoke dobičke, Wall Streetu in največjim ameriškim bankam pa visoke provizije. Pohlep Wall Streeta za še višjimi provizijami, ki se avtomatično odrazijo v nepredstavljivo visokih nagradah vodilnim uslužbencem na Wall Streetu, vodijo v situacijo, v kateri bi bankirji storili karkoli, da bi zaslužili še več denarja, četudi bi s tem ogrozili podjetje ali kar ves finančni sistem. Zmagovalci bodo odšli z milijardami dolarjev, funtov in evrov.

Izvedeni finančni instrumenti so idejo "globalnega kazinoja" razvili do mere, ki bi si jo pred dvajsetimi leti komaj zamišljali. Nihče ne zna oceniti potencialnega globalnega tveganja teh instrumentov, ki jih je investitor in milijarder Warren Buffet poimenoval z "orožji za množično finančno uničevanje". Številke so tako visoke, da zlom tega trga z lahkoto uniči številne banke, borzne posrednike in hedge sklade. Le trg enega tipa izvedenih finančnih instrumentov, ustvarjenih na podlagi posojil, že omenjeni CDS, je zrasel na 60 bilijonov dolarjev. Da bi ta trg zaščitili pred propadom, so morali čez noč nacionalizirati AIG, največjo svetovno zavarovalniško družbo. Vendar zaradi padajočega sektorja nepremičnin zlom poteka naprej. Nepremičnine pa so le eden izmed številnih zelo zadolženih ekonomskih sektorjev. Naslednji resen problem bi bil lahko korporativni dolžniški trg, obsežen trg izvedenih finančnih instrumentov na podlagi posojil. Globalni finančni zlom bo še hujši, če se ta ali kateri drugi velikanski nereguliran trg zlomi.

V vsakem primeru se mednarodni borzni zlom nadaljuje. ZDA, Velika Britanija in velik del celinske Evrope so napovedale obsežne reševalne pakete in delne nacionalizacije bančnega sistema. Kriza se bo nedvomno razširila tudi na Azijo, kar je razvidno iz nedavnih dogodkov v Južni Koreji. V ZDA je razprava osredotočena na širitev reševalnih paketov, ki vključujejo zavarovalniško industrijo, proizvajalce avtomobilov in druge industrijske družbe, posebej tiste s finančnimi oddelki kot je General Electric.

Znižanje finančnih vzvodov (zmanjšanje celotnega zneska dolga v finančnih transakcijah) bi v globalnem finančnem sistemu sprožil pritisk deflacijskih sil. Cena zdaj skoraj vsemu pada: borzam, dobrinam, nepremičninam in večini valut. Nihanje trgov je divje in dosega zgodovinske obsege s tem, ko številne finančne institucije panično bežijo v kvalitetnejše in likvidnejše naložbe v dobrine, tudi pod ceno, samo da bi dobile denar za odplačilo dolgov in da bi izplačale prestrašene ter nezadovoljne investitorje.

Za zdaj je denar še vedno vladar. Pričakovati je nadaljnje finančne reševalne pakete, neposredna denarna sredstva in druge poskuse dviga inflacije. Deflacija je še posebej uničevalna za visoko zadolženo ekonomijo kakršna je ameriška in ZDA bodo nedvomno poskušale ta pritisk odpraviti z velikimi količinami novo natiskanega denarja. Preprosto nimajo druge izbire, če se želijo izogniti ponovitvi Velike gospodarske krize. Zatorej je pričakovati, da bo ameriški dolar na določeni stopnji doživel hude pritiske, ki bi lahko vodili v izgubo statusa svetovne rezervne valute.
Nestabilnost bo ostala visoka, saj v dolgi verigi zmanjševanja finančnih vzvodov ena kriza vodi v drugo. Kljub neizogibnim poskusom "gospodarjev denarja", da bi nadaljevali s starimi trendi svobodnih trgov in kapitalizma, za katerega vemo, da je mrtev. Politiki in ekonomisti se vsepovsod prebujajo ob dejstvu, da so tržne sile uničevalne in da jih mora družbena skupnost z ostrimi predpisi nadzorovati na globalnem trgu. Še posebej Evropa, Rusija in Kitajska vodijo pozive za novo globalno finančno arhitekturo in zahtevajo ponovno oceno prevladujoče ideologije svobodnega trga.

Scott Champion je sodelavec Share Internationala iz ZDA. Izobražen je na področju investicijskih financ in ima dvajsetletne izkušnje investiranja na mednarodnih trgih, vključno z izvedenimi finančnimi instrumenti.

Slovarček strokovnih izrazov:
Sekuritizacija - ustvarjanje novih vrednostnih papirjev na podlagi že obstoječih finančnih instrumentov oziroma papirjev (npr. stanovanjskih posojil), ki se po nastanku imenujejo izvedeni finančni instrumenti (derivativi)
Tranša oziroma reženj - glede na stopnjo tveganja razdeljeni izvedeni finančni instrumenti, s katerimi se trguje ločeno
Hedge skladi - skladi tveganega premoženja, ki trgujejo predvsem z izvedenimi finančnimi instrumenti
Laissez-faire ravnanje - ekonomsko ravnanje, ki zagovarja svobodni trg in nevmešavanje države v gospodarstvo

Scott Champion

Share Slovenija
www.share-international.net/slo