Na pobudo Ljubljanskih mlekarn in Socialne zbornice Slovenije so se zadnji dan akcijskih dni boja proti nasilju nad ženskami v Kavarni Etnografskega muzeja, zbrale izjemne ženske, ki s svojimi zgodbami in spodbudami dajejo upanje ženskam, ki so bile žrtve nasilja. Udeleženke okrogle mize so dejale, da je nujno, da ženske same spregovorijo o nasilju, ali pa nanj opozorijo tisti, ki nanj sumijo. Izpostavile so SOS telefon, za katerega je Mojca Dobnikar, soustanoviteljica SOS telefona za ženske, dejala, da »je prvi naslov kamor se ženske lahko obrnejo po pomoč in izvejo, kakšne oblike pomoči so jim v stiski še na voljo.«

Na okrogli mizi so se zbrale Cvetana Rijavec, predsednica uprave Ljubljanskih mlekarn, Mojca Dobnikar, soustanoviteljica SOS telefona za ženske, Suzi Kvas, predsednica sekcije socialne zbornice Slovenije, Lilijana Kavčič, žrtev nasilja,  Suzana Gale, članica upravnega odbora Belega obroča, ki je tudi pravna zastopnica Lilijane Kavčič. Obiskovalke okrogle mize so najprej spoznale bolečo zgodbo Lilijane Kavčič, nekdanje žene kobariškega župana Roberta Kavčiča, ki se je pred kratkim vrnila iz tujine, kamor je zbežala pred možem, ki ji je med drugim grozil tudi s smrtjo.

Lilijana Kavčič je nad trenutnimi razmeri v družbi zaskrbljena, saj sama podpore iz svoje neposredne okolice ni prejela. »Po vsem prestanem nasilju, ki sem ga doživela, po tem ko sem se odločila, da tega ne bom več prenašala, in po tem, ko so me izdali vsi najbližji, sem se odločila, da se obrnem na medije. Pisala sem jim pisma, pravijo jim pisma groze, a mene so rešila. Čeprav sem najprej doživela popolno medijsko blokado, ker so vsi ščitili mojega moža, sem nato spoznalo Vlasto Nussdorfer, predsednico Belega obroča Slovenije, in Zorana Thalerja. Okoli njiju se je nato oblikovala skupina ljudi, ki mi je pomagala.«

Soustanoviteljico SOS telefona v Sloveniji Mojco Dobnikar je Lilijanina zgodba pretresla in je tudi sama razočarana nad razmerami v družbi, saj se po 20 letih dela proti nasilju nad ženskami še vedno dogaja, da žrtvi nihče ne pomaga.

Cvetana Rijavec, predsednica uprave Ljubljanskih mlekarn je povedala, da je preveč tolerance do nasilja: »Vsako nasilje v družbi je treba obsoditi in prag občutljivosti na nasilje v družbi izrazito zmanjšati. Slovenska družba mora biti nestrpna do strpnosti nasilja!«.

Suzana Gale, odvetnica in članica upravnega odbora v Belem obroču, je dodala: »Mislim, da je to še vedno tabu tema v družbi in da bi bilo treba v javnosti več govoriti o tem. Prvenstveno je problem, da se žrtve nasilja sramujejo, da so žrtve ali pa se mogoče ne zavedajo, da nasilje niso samo udarci, temveč se to velikokrat pojavlja tudi v psihični obliki. Zato sem mnenje, da bi bilo nujno že v šolah izobraževati mlade o tem, kaj nasilje pravzaprav je in kam se posameznik lahko obrne, če je žrtev nasilja.«

Govorke so skupaj opozorile na dejstvo, da že same šolske ustanove otrok ne socializirajo na način, da bi ti strogo obsojali vsakršno obliko nasilja v družbi in tako, da bi žrtvam nasilja pomagali. Predsednica sekcije SZS Suzi Kvas meni, da lahko za nazoren primer o tem kakšna je situacija v slovenski družbi pogledamo v slovenski parlament. »Za poslanca, ki je pretepal svojo ženo, so vedeli vsi, kdo pa je kaj naredil?«.

Mojca Dobnikar je prepričana, da bi bilo treba ljudi poučiti o tem, da obstaja anonimna policijska številka, kamor lahko vsakdo prijavi nasilneža brez strahu, da se sam ob tem izpostavi. Prav tako lahko pokličemo na številne nevladne organizacije ali pa se z žrtvijo nasilja pogovorimo.

Govorke so okrogle mizo sklenile z mislijo, da so mediji močno orožje v boju proti nasilju, a večji poudarek bi morali vsi skupaj dati preventivi in ne zgolj zgodbam, ko se nasilje že zgodi.

Ob koncu se je Suzi Kvas, predsednica sekcije SZS, Ljubljanskim mlekarnam v imenu vseh materinskih domov in varnih hiš zahvalila za vsakodnevne oskrbo mleka iz Ljubljanskih mlekarn. Slednje bodo v decembru otrokom iz varnih hiš in materinskih domov omogočile brezplačen ogled filma Beli pramen: pustolovščine malega bobra. »To bo za otroke lepo presenečenje v prazničnih časih, saj si sami oziroma njihovi starši takšnih stvari pač ne morejo privoščiti. Najlepši trenutki v naših varnih hišah in materinskih domovih so, ko vidimo iskrice v otroških očeh,« je z lepo mislijo zaključila predsednica sekcije SZS-ja.