Vsaka misel, ki jo mislimo je nosilec neke energije. Kadarkoli jo usmerimo izven koncepta naše notranje resnice, nekam, kjer energija ne niha (vibrira) v skladu s tem, kako si naš um predstavlja, da bi svet naj funkcioniral, poizkušamo bodisi vplivati na ali sprejeti resničnost okrog nas. Kadarkoli ustvarimo misel z namenom vplivanja je to manipulacija oz. poskus manipulacije nekoga ali nečesa, v nasprotnem pa je to le brezpogojno sprejemanje resnice kot jo zaznavamo in čutimo v določenem trenutku. Seveda pa obstaja še mnogo vmesnih kombinacij…

Sami smo stvarniki (ustvarjalci) vsega kar je okoli nas in delovanja le-tega. Vplivati pomeni spremeniti oz. ustvariti neke okoliščine, da nam le-te odgovarjajo. Na okoliščine lahko vplivamo na način, da se spremenijo le delno ali v celoti. V skladu s tem kakšne okoliščine želimo in kako močno želimo na njih vplivati ustvarimo koncepte in misli, ki ustvarijo energijo oziroma ti. moč namena, ki se prenese skozi naše besede in dejanja v svet v katerem živimo. Pri vplivanju se ustvarja poleg moči namena še moč kreacije s katero tako ali drugače ustvarjamo okoliščine.

V svetu dvojnosti v katerem živimo ima vsak vzrok svojo posledico. Vzrok ustvari energijo (moč), ki jo posledica tako ali drugače prevede v resničnost. Za lažjo predstavo si zamislimo svet dvojnosti kot dve zrcali, kjer se vzrok pojavi v prvem zrcalu in se v nasprotnem odzrcali posledica.

V smislu naših misli se najprej zgodi to, da mi sami, prostovoljno pošljemo svojo moč kreacije, svojo, z nekim namenom nabito energijo izven sebe v zunanji svet, v istem hipu pa se v drugem zrcalu (npr. pri našem sogovorniku) odzrcali energija in se odbije v nas same nazaj. Energija, ki pride nazaj iz nasprotnega zrcala največkrat ni čista zrcalna slika tiste, ki smo jo poslali tja, kajti nasprotno zrcalo (npr. naš sogovornik) ni v popolnosti prosojno in gladko. Stopnja sprejemanja energije v drugem zrcalu je odvisna od njegove prosojnosti in pa seveda od gladkosti; prosojnost je odvisna od energetske čistosti, medtem, ko je gladkost odvisna od oblike mej (o mejah bo govora drugič). Poleg tega pa je od prosojnosti in od stopnje sprejemanja odvisno koliko naše moči ustvarjanja, naše energije, ki nas napaja z ustvarjalnostjo, ostane v drugem zrcalu, in se je porabi za ustvarjanje zrcalne slike v njem.

V primeru brezpogojnega sprejemanja ne pride do projiciranja energij (ne pošiljamo energije).Takrat ostanemo v svojem energetskem polju in le izrazimo svojo lastno resnico in ne sodbo, kako bi naj izgledala zunanja resnica skozi naš pogled na svet na način, da bi komur ali čemurkoli sugerirarli kako in kaj. Resnico, kot se odvija v svetu okoli nas, kar vključuje vsa dejanja in stanja, le sprejmemo brezpogojno takšno kot je, brez vseh olepšav in pogojev.

V prvem primeru porabimo dosti svoje lastne ustvarjalne energije; prvič za samo razmišljanje in razsojanje kaj je prav in kaj ne ter kako bi moralo biti, potem pa še takrat, ko jo pošljemo izven sebe tja kjer je predmet ali situacija sodbe, ker želimo ustvariti nekaj novega. Medtem, ko drugič ne pride sploh do nobene porabe, saj ne sodimo o zunanji pojavnosti.

Naša lastna ustvarjalna energija je namenjena za spreminjanje naših lastnih kreacij. Ko jo na tak način porabljamo za kreacije drugih ljudi, saj tisto kar je zunaj nas ustvarjajo drugi in niso v nobenem primeru, če seveda na njih ne vplivamo z našim individualnim pogledom kako bi stvari morale izgledati in biti, odvisne od nas, kajti če so, je to manipulacija na nekem nivoju, nam je preprosto ne ostane za nas same, da bi si v našem življenju ustvarjali ljubezen, radost, veselje ipd. in vse okoliščine, ki privlačijo stanja, kot si jih želimo.

Energija, ki jo oddajamo je neposredno povezana s fizičnim svetom, ki nas obkroža, saj z njo privlačimo in odbijamo situacije in dogodke, ki nas bodisi osrečujejo ali žalostijo ali pa kaj drugega. In ravno te v našem življenju ustvarjajo še več tistega kar želimo in nas notranje izpolnjuje. Če torej sami manipuliramo oddajamo energijo, ki pravi, da želimo več manipulacije v našem življenju in taka se nam tudi odzrcali (obkrožajo nas ljudje, ki na neki ravni manipulirajo); če sami oddajamo ljubezen, je naš signal življenju skladen ljubezni (obkrožajo nas ljubeči ljudje)… Obstajajo sicer variacije, kot sem že omenil, ki so odvisne tudi od druge strani, vendar pa ne smemo pozabiti, da če je naš življenjski naboj usmerjen v eno smer (npr. v manipulacijo), da takrat tudi težko prepoznamo drugi pol, saj smo naša čutila najverjetneje odvadili sprejemati vibracije drugačnega pola od našega lastnega (npr. ljubečnost).

Brezpogojno sprejemanje je tudi enako brezpogojni ljubezni; tu se ne gre za romantično ljubezen temveč za univerzalno, tisto, ki le ljubi ne glede kaj ali kako ali zakaj…Z brezpogojnim je mišljeno v popolnosti brezpogojno, torej brez nekih pričakovanj in pogojev, da če bom naredil to in to brezpogojno, da se bo zgodilo to in to, ker je že v tej predpostavki pogoj; torej popolnoma brezpogojno stvari sprejmemo takšne kot so. Ko je počila guma je pač počila guma; ko se je nekdo zaletel v nas se pač je; ko nam je nekdo nekaj naredil nam pač je ipd.

Brez vseh pogojev sprejmemo situacije takšne kot so, brez obsojanja, ne sodimo. Kar pa ne pomeni, da se skladajo z našo predstavo o tem kako takšnim stvarem strežemo sami. Imamo svobodno voljo in jo kot tako tudi uporabimo, saj smo tudi sami ustvarjalci našega lastnega življenja in mi smo tisti, ki odločamo kaj in kako se bo odvilo v našem življenju. In če nam stvari na nekem nivoju ne pašejo imamo vedno možnost, da jih storimo ali ne. Vendar pa o njih ne sodimo; naredimo le tisto, kar je najboljše za nas.

Težko je v materialnem svetu ne soditi. Vendar, če pogledamo objektivno situacijo, se je pač zgodila zaradi poteka življenja in če sodimo, sodimo o primernosti življenja, katerega sestavni del smo sami. Velikokrat se je težko izogniti sodbam, vendar pa če že imamo občutek, da moramo soditi, sodimo raje o dogodku in ne o osebi.

Morda v primeru prometne nesreče stvari ne sodimo človeka, temveč storimo tisto kar je najboljše za nas. Morda tistemu, ki je povzročil dogodek povemo, da je zaradi dogodka nastala škoda, ki pa je zavarovana in, da nam naj podpiše, da je storil nesrečo in da se bo zadeva reševala naprej preko zavarovalnice… Vendar v nobenem primeru poizkušajmo ne soditi človeka, kajti takrat že pošiljamo svojo moč kreacije izven sebe, drugam; in izčrpujemo sebe.

Če se le da je dobro ne soditi o ničemer, kajti ko sodimo karkoli, je to, če se vrnemo k zrcalom, ki ponazarjajo dvojnost takole: iz svojega zrcala pošljemo energijo kreacije nabito s sodbo, ki se potem od drugega zrcala odbije in se vrne k nam samim. Sčasoma na koncu vedno spoznamo, da smo obsodili sami sebe in se nam to na takšen in drugačen način zrcali v našem življenju.

V življenju je moč ustvarjanja zelo pomembna. Tisti, ki jo imajo do neke mere pod nadzorom z njo dobesedno ustvarjajo čudesa, ki so potem tudi zaznavna v fizičnem svetu na tak ali drugačen način. Npr.: Picasso, Mozart, arhitekti Tadj Mahala, Einstein, brazilski zdravilec John Of God, mnogi pevci, mnogi športniki, ipd.; ljudje, ki to počnejo zato ker pač počnejo in jih notranje izpolnjuje in ne zaradi tega, ker iščejo neko potrditev (ali sodbo o sebi), da so dobri, vredni ali kaj drugega. Ti ljudje imajo oz. so imeli svojo moč kreacije pod nadzorom in iz nje ustvarjajo sami – ustvarjajo sami tisto, kar želijo, pa najsi je to ljubezen, srečo, obilje, zadovoljstvo, občutek pripadnosti, služenja…

V primeru, ko usmerimo svoj um in namen v takšne in drugačne poizkuse manipulacije resnice, da bi izgledela v skladu s tem, kot si mi mislimo, da bi naj, vedno predamo svojo moč kreacije svoje resničnosti v roke nekoga drugega, da naj on za nas ustvari resničnost, kot si jo želimo sami. In sploh ni važno, če smo pred tem kot smo si ustvarili predstavo bili zmanipulirani na tak ali drugačen način., saj smo mi sami predali našo moč, in sami smo se pustili zavesti, da smo to storili. Nihče drug – mi sami!

Primerov takšnih manipulacij in odtekanja moči namena in kreacije je na svetu mnogo. Od nas samih je odvisno, kakšna bo naša resničnost. Velikega pomena je, da preden odpremo usta ali naredimo korak, da zavzamemo nevtralno stališče do stvari o kateri komuniciramo ali se o njej izražamo, saj v vseh nasprotnih primerih oddajamo svojo moč kreacije (ustvarjanja) na nekem nivoju, kar tako ali drugače vpliva na našo resničnost.

Vsakodnevni primeri dajanja naše moči so politika, kjer predamo moč kreacije v roke drugim, da delajo namesto nas, mi pa se pogost hudujemo kakšna je naša resničnost in na te, ki jo krmilijo (predali smo jim pooblastilo za to in s tem moč naše kreacije), nam pa pada sposobnost za življenje, pa ekonomija, kjer predamo drugim našo moč ustvarjanja obilja in določanja naše lastne vrednosti (predali smo jim moč naše kreacije – ustvarjanja), pa šef, ki manipulira z nami, pa prijatelji, ki jih prosimo, da se naj odločijo namesto nas in še in še.

Zelo je pomembno paziti na naše misli in na način kako in kaj izražamo, saj je to neposredno povezano s kvaliteto našega življenja. Pomembno je stopiti v svojo lastno moč stvarnika vsega kar nas obkroža, saj nas vedno obkroža točno tisto kar smo ustvarili sami.

http://www.tomazflegar.si