Thomas Edison je nekoč dejal radovednemu novinarju, da je poskusil čez 10,000 različnih materialov in pristopov za novo inovacijo – električno žarnico. Novinar vpraša Edisona kako se sooča s tako velikim številom porazov pri svojem delu. »Porazov?« odvrne Edison. »Saj nisem izgubil. Kar sem naredil je to, da sem 10,000 poskusov bliže delovanju električne žarnice.« Kar bi večina ljudi imenovala poraz, je Edison imenoval proces inovacije.

Zmožnost, da sprejmemo tako imenovan poraz enostavno kot informacijo in potem narediti popravke z notranjo preobrazbo, je redkost. Ampak je ključna za uspeh. Sprejeti poraz ali kritiko ni nikoli lahko, ampak ljudje, ki to zmorejo nikoli, prav zares nikoli ne morejo biti neuspešni.

Vsakomur kdaj spodleti. Vsi delamo napake in imamo boleče izkušnje. Večina ljudi se nad tem le pritožuje, opravičuje poraz ali pa krivi nekoga drugega. Notranje usmerjena oseba s pravilnim pristopom pa se iz napake ali poraza nekaj nauči, se preusmeri in gre naprej. Brez obsojanja samega sebe, brez obsojanja drugih. Ni to, kar se zgodi nam, ampak to, kaj mi naredimo s tem, kar se nam zgodi. To je tisto na kar moramo biti pozorni. Na našo reakcijo. Problem ni problem. Problem je, kako mi vidimo ta problem.

Kako delamo popravke brez preusmeritve samega sebe?
Tukaj je primer: Če bi z letalom leteli v oddaljeno mesto, bi seveda nam let predstavljal 90% našega časa. Stalne povratne informacije in popravki bi bili potrebni, da bi dosegli kraj, kamor smo namenjeni. V letalu je tako, da kontrolni stolp nenehno pošilja informacije avtopiloti, ki potem spreminja smer in leti tja kamor mora. Te povratne informacije so nenehno ponavljajo med celim letom.

Si lahko predstavljate tako izmenjavo informacij med dvema človekoma? Če bi moral pilot poslušati stalne korekture človeka poleg njega, bi stotič verjetno že pobesnel:« Nehaj! Pusti me pri miru. Opravljam svoje delo!«

Toda avtopilot nikoli ne postane jezen na kontrolni stolp zaradi obilice korekturnih sporočil. Prav tako se kontrolni stolp ne čuti nezaželjenega pri svojem delu. Tako pač ta stvar poteka in je ni moč razveljaviti. Iz te analogije bi se morali učiti tudi mi. Delati napake ne pomeni biti slab. Napaka pomeni le informacijo, ki jo lahko uporabimo da naredimo popravek.

Veliko ljudi uporablja računalnik. Če ne dobimo rezultata, ki ga hočemo, pogosto zato krivimo računalnik. Toda po večini problem ni v hardweru; je v programu ali navodilih, ki mu jih damo. Računalnik je pomanjkljiv le če vanj vstavljamo napačne informacije.

Ravno tako kot računalniki, tudi mi ljudje pogosto uporabljamo programe (sisteme in strategije v katere verjamemo), katerih rezultat je poraz. Težko pa si privoščimo, da bi se zmotili. Človek mora biti popoln, si mislimo. Zato tako težko priznamo napake, ker bi to pomenilo, da smo slabi. Porabimo velike količine čustvene energije, da se počutimo krive in poražene, namesto, da bi poskusili nove pristope in nove strategije. Da obidemo težave, moramo preusmeriti to energijo v smer proti uspehu.

Samo obtoževanje zaradi narejenih napak je bolezen današnjega časa. Loči nas od doseganja velikih ciljev, loči nas od uspeha. Večja je izguba kadar ne delamo, kot kadar delamo in se pri tem motimo. Cena delanja ničesar je zelo visoka, to imejte vedno v mislih.

»Katere velike stvari bi delali, če bi vedeli, da se ne izgubiti?« Vprašanje je vredno resnega razmisleka, ker v končni fazi poraza sploh ni. Je samo informacija, ki vam pove, kako narediti na pravi način.

Kot Edison, moramo videti napake kot del procesa na poti k uspehu. Če se naučimo sprejeti napake in jih pravilno uporabiti, nam bodo služile kot orodje namesto, da nam predstavljajo sovražnika.