Ob svetovni finančni krizi se je oglasila tudi katoliška cerkev, ki preko svoje komisije za Pravičnost in mir pri SŠK opozarja na nevarnosti posledic te krize. Pri tem opozarja tudi na pomen in nenadomestljivo vlogo etičnih načel poštenja, solidarnosti in pravičnosti v gospodarskih in denarnih poslih, tudi v finančnih krizah.

Nesporno je, da imajo načela poštenja, solidarnosti in pravičnosti bistveno vlogo v življenju ljudi, tako tudi v gospodarskih in denarnih poslih. Sporno pa je, da o teh načelih govori ravno cerkev, ki je eden najbogatejših subjektov na svetu in ki si je svoje bogastvo v velikem številu primerov pridobila na skrajno sumljiv in nepošten način. Svojega neizmernega bogastva, ki po vsem svetu znaša več 1000 milijard dolarjev, noče razdeliti revežem, temveč ga uporablja za svoje politično delovanje ter utrjevanje moči in oblasti v družbi. Kje je tu solidarnost?

Namesto, da bi premoženje razdelila med ljudi in tako z dejanji pripomogla k odpravi revščine, si bogastvo še povečuje, pri čemer je bistveni del njenega nauka ravno delitev ljudi na bogate in revne, kot to izhaja iz okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII. Zakaj cerkev zagovarja nepravično družbo oz. nepravično delitev dobrin? Ker bi v nasprotnem primeru izgubila svoje privilegije, moč in bogastvo. Pomembno je tudi stališče cerkve, da ni njena naloga ustvariti pravične družbe, temveč je to naloga države. Če bi bila cerkev za pravičnost, bi bila na čelu borbe za pravičnost. V besedah zagovarjati pravičnost, v praksi pa biti proti njej, kar dela cerkev, ali ni to neverjetna dvoličnost? Od pravičnosti je za cerkev pomembna v bistvu samo pravična vojna, to namreč zagovarja, verjetno zaradi tega, da se z njo brani nepravična družbena ureditev in cerkveni interesi. Nerazumno je, da učiš: ”Ne ubijaj!”, zagovarjaš pa ubijanje in uničevanje v vojni. Ali sploh lahko obstaja pravična vojna oz. pravično ubijanje in uničevanje? Ali je morjenje in ubijanje v Iraku, to pa zagovarja cerkev, saj je podprla agresijo na Irak, pravično?

Finančna kriza vedno bolj udarja po ljudeh. Podjetja na odpuščajo delavce, revščina se povečuje. Posledice krize bodo najbolj občutili revni in srednji sloj. Ta kriza pa cerkve kaj dosti ne bo prizadela, vsaj ne njeno elito. Mogoče bodo prizadeti kakšni »vaški župniki«, papež, kardinali, škofje in drugi elitni kleriki, krize sigurno ne bodo občutili. Kajti cerkev vedno bolj izsesava državne finance in ne živi od svojega dela. Poleg tega pa finančna kriza s svojo produkcijo revnih utrjuje delitev na bogate in revne, kar je življenjskega pomena za cerkev.

Pri vsem tem je zanimivo tudi to, da ima cerkev svojo banko, pa tudi deleže v mnogih drugih bankah. To je zanimivo zaradi tega, ker te banke posojajo denar za obresti, to pa se ne sklada s cerkvenim naukom, da ni dovoljeno pobirati obresti od svojih bratov. Ker naj bi bili za cerkev vsi ljudje bratje, saj imajo istega očeta, torej tudi tisti, ki najemajo kredite pri bankah, cerkev ne bi smela imeti deleže v institucijah, ki pobirajo obresti. Ali ne gre še za eno izmed niza neverodostojnosti katoliške cerkve?

Krize so v bistvu zlata jama za cerkev, saj se v njih mnogokrat prikazuje kot rešitelj. Dejstvo pa je, da je ravno cerkev tista, ki je s svojim negativnim vplivom na družbo skozi stoletja ustvarjala pogoje za nastanek kriz. V bibliji, predvsem stari zavezi, je veliko hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Tudi to so temelji kriz. In po bibliji se morajo ravnati cerkveni člani, saj je ta, kot to trdi sama cerkev, božja beseda.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:
Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pooblaščenec društva