Meje povsod okoli nas. Vendar, če dobro pomislimo na svoj notranji svet bi si morda v določenih situacijah le malo bolj želeli mej ali pa morda, da bi bili drugi bolj sočutni do nas in nas ne bi toliko prizadeli. Velikokrat si za meje napačno predstavljamo, da nam jih postavlja zunanji svet, vendar pa si jih dejansko postavljamo sami, in to na vseh nivojih. Vsak človek sam sebe prepriča kako deluje svet okoli njega in v skladu s tem tudi zakoliči teritorij svojega gibanja.

Človeško bitje si od rojstva naprej postavlja meje svojega sveta. Ko smo še dojenčki sprejmemo v svoj miselni okvir kako se naj vedemo do okolice, da bi dobili želeni odziv. Če smo lačni ali žejni morda jočemo, če nekaj želimo se morda odplazimo do tistega, če si želimo dotika morda žalostno pogledamo ipd., okolica pa se odziva glede na svoje potrebe in poglede - na ta način si postavljamo meje sveta v katerem živimo.

Ko smo malo starejši smo se že naučili malo prefinjenejših tehnik; če se nam ne da po hrano morda prosimo skrbne starše; morda starši odgovorijo, da si naj vzamemo sami, če nočemo biti lačni… Pri definiranju našega prostora nam seveda pomagajo tisti iz naše okolice, bodisi, da sprejmejo ali ne sprejmejo naše igre. Svet premika ograjo naših mej nazaj proti našemu osebnemu zaznavanju meje, kot smo jo postavili s svojim odzivanjem na naše zahteve.

Meje, ko jih imamo postavljene, na obeh straneh povzročajo neke vrste odziv. Ne glede kakšen je ta na naši strani, pa je le-ta posledica našega zaznavanja in je v celoti skladen z našo resničnostjo in s tem kako vidimo sebe in svet okoli nas. Če smo se skozi naša zunanja čutila naučili, da se moramo umakniti zahtevam in pogojem drugih, se jim tudi bomo; če smo se naučili, da nas drugi v vseh situacijah ubogajo…

Vendar pa je to le naša osebna predstava kako deluje zunanji svet. Za vsem zunanjim ustrojem sveta se odvija namreč mnogo več, kot se to zdi le na prvi pogled. Z našimi morebitnimi mislimi lahko vplivamo na ravnanje, hkrati pa s temi istimi mislimi usmerjamo namen in z njim energijo namena v dele našega energetskega polja, ki so povezani z dotičnim ravnanjem. Večkrat ponovimo isto reakcijo kot posledico misli, več energije se nabere v tem delu energetskega polja, bolj gosta postane energija in bolj nas pritegne ista reakcija.

Vsa naša telesa so le manifestacija energije na različnih ravneh našega bitja in se nahajajo drugo v drugem, le na različnih vibracijskih ravneh, podobno kot tiste ruske figurice, ki jih imenujejo Babuške. Fizično telo je sestavljeno iz najbolj goste manifestacije energije, ki jo zaznamo z našim fizičnim očesom. Druga telesa, eterično, čustveno, mentalno, duhovno itd. pa so redkejša manifestacija energije in je zato, če bi jo želeli videti potrebno uporabiti druge, finejše čute. Vendar pa, ko se gosta energija shranjuje, se le-ta lahko shranjuje na eno ali več ravni hkrati, nedvomno pa se pa shranjuje v naše celice na neki ravni, kot del našega bitja.

Ko vplivamo na naše ravnanje z našimi mislimi s sebičnim namenom, ima tudi energija namena lastnosti sebičnosti, hkrati pa tudi lastnosti čustev in občutij, ki to sebičnost opisujejo in se kot taka tudi shrani v energetsko polje in naše celice. Stopnja njene gostote je odvisna od stopnje sebičnosti glede na čisto brezpogojno ljubezen in popolni egoizem. Večkrat ponovimo isto akcijo, večkrat se naloži energija na isto mesto, gostejša postane. Vendar pa naše celice niso le shramba za takšno energijo, hkrati so tudi tiste iz katerih se sproži ovira (blokada), ko hočemo ravnati drugače kot do tedaj. In bolj gosta je energija blokade, težje je narediti nasprotno reakcijo od ustaljene. Ko pa nam enkrat to uspe, se ovira razredči po eksponentni stopnji in je vedno redkejša, vedno lažje pa nam je tudi izvajati drugačno reakcijo oz. se izraziti drugače.

Če pa na neko zunanjo akcijo odreagiramo s sočutjem in brezpogojno ljubeznijo ima tudi energija takšne lastnosti. Tovrstna energija le steče skozi naše bitje in se shranjuje v delih našega bitja z višjim zavedanjem. Poleg lastnosti sočutja in brezpogojnega sprejemanja pa ima tovrstna energija še zdravilno lastnost, saj je nivo vibracij tovrstne energije dosti višji kot sebične energije in torej, ko gre čez pas nizko vibracijske energije le-to začne glede na lastno intenziteto spreminjati v visoko vibracijsko energijo oz. z drugimi besedami nas zdraviti.

Naše idealno stanje je sočutje in brezpogojna ljubezen. Kakorkoli drugače se izrazimo smo že dodali kanček sebičnosti in smo si ustvarili del goste energije ter jo shranili kot oviro pri našem bodočem izražanju. Da pa celotna igra življenja ne bi bila tako preprosta kot to izgleda na prvi pogled temelji svet v katerem živimo na dvojnosti - v fizičnem svetu ima vse svoja nasprotja.

Skozi proces življenja v fizičnem telesu se naučimo, eni bolj, drugi manj, stvari pozunanjiti. Ko nekdo zunaj nas stori nekaj kar ne odgovarja naši predstavi o tem, kako bi stvari morale biti, ga kaj hitro spremenimo v tistega, ki je kriv za to, ker se ne počutimo dobro – saj vendar je tisti, ki je na videz spremenil naše stanje. Ne sicer v vseh prisotnih, a sprememba je očitna.

Vendar pa se je v bistvu zgodilo to, da nam je pokazal nek film, ki ga je zrežiral sam in mu ga niti ni bilo potrebno posneti saj ga je kar odigral v živo v 3D tehniki, ta film pa je znotraj nas, nekje v naših celicah, naletel na gosto oviro, ki je našemu telesu povedala, da se ta zgodba ne sklada z našo predstavo o tem kako bi moral svet funkcionirati, saj mi na svet gledamo drugače, in je hkrati zbudila in pripeljala na plano iz nas nek morda že davno pozabljen občutek in/ali čustvo, ki se je skrival v gosti energiji ovire.

Naše telo se je spomnilo kakšni smo bili nekoč v preteklosti, morda smo tudi sedaj takšni, in se je samo odzvalo na zunanjo predstavo na način, ki smo mu ga priučili. Nihče ni storil nič narobe, preprosto gledali smo, morda tudi sodelovali v filmu, in viola! – naše telo se je spomnilo nekega čudovitega dela nas samih; tega čudovitega dela na katerega smo že dolgo tega pozabili, da ga je potrebno negovati, saj so stvari vedno delovale v skladu z našimi predstavami, sedaj pa je v naše življenje vstopil nekdo, ki nam je skozi svoj nastop izzval v našem bistvu dvom, da je svet takšen kot ga vidimo.

Če bi takrat sprejeli njegov nastop in stališče s popolnim sočutjem in s popolno brezpogojno ljubeznijo do njega in njegovega stališča bi v trenutku pozdravili tisti aspekt nas samih, ki je zadrževal prejšnje reakcije . Vendar pa smo ljudje prevečkrat radi režiserji in v trenutku naš um zrežira prizore s katerimi se naj odzovemo na neko dejanje. Velikokrat jim doda elemente sebičnosti oz. različne stopnje sočutja in brezpogojne ljubezni in ples celic in energij se začne ponavljati.

Človek se v bistvu ne rodi kot nepopisan list papirja, kot si to razlaga tradicionalna, materialistična psihologija, ki zanika kakršenkoli namen v življenju in vzpodbuja ljudi, da živijo v skladu s svojimi željami, občutki in instinkti - takšen pristop omeji uporabo vse človeške veličine na samozadovoljevanje in samopoveličevanje Veliko pri vsem ima tudi genetika, naš dedni zapis torej, saj je le-ta verna kopija naših celic ravno tako kot so celice kopija našega dednega zapisa. Medtem, ko v svoje celice skozi življenje kopičimo gosto energijo blokad, se tudi spreminja naš genetski material in skozi drugačen genetski material na novo nastajajo natančne kopije le-tega.

Ob rojstvu in skozi otroštvo ter nadaljnje življenje na naše lastnost in osebnostni izraz vpliva poleg neposredne okolice še genetski zapis in osebnostne lastnosti, ki so se preko njega prinesle v naslednje življenje – iz staršev na otroke.

Verjetno najveličastnejša, vendar morda slabše prepoznavna meja vseh časov je križanje Jezusa Kristusa, ko je pridigal o sočutju in brezpogojni ljubezni med ljudmi; druga dosti bolj prepoznavna je bila ta, da je Zemlja ravna in da lahko padeš preko roba, ko prideš do konca; ipd. Takšnih mej je bilo in jih še je zelo veliko. Vsak človek ima na izbiro ali bo iskal sodbo in sodil o stvareh, ki se mu dogajajo ter pošiljali energijo, ki bi nas skozi drugačen pristop lahko pozdravila v delanje energetskih zapor (bolokad), ki tako ali drugače vplivajo na izražanje in na naše fizično zdravje ali bo šel po poti sočutja in brezpogojne ljubezni ter zdravljenja.

Veliko markantnih ovir, ki so nastale v zgodovini človeka in se prenašajo naprej skozi genetski material nosi bolj dolgotrajne zapise kot se to zdi na prvi pogled. To, da smo mučeniki, ki se moramo odkupiti za storjene napake v preteklosti, pa slepa verovanja, bodisi cerkvi ali znanosti, pa strah pred genocidom ali uničenjem… Vse te pa preprečujejo izražanje naše pristnosti na ljubeč način, saj živimo vedno v strahu, agonijo, v prepričanju, da nekaj moramo, v prepričanju, da drugi vedo bolje kaj naj storimo s svojim življenjem in še in še.

Vsak človek si sam postavlja pravila kako bo izgledal njegov svet in kako bo reagiral nanj. Navkljub dediščini, ki je prinešena od naših prednikov, imamo še vedno svobodno voljo, da preprosto obrnemo hrbet nekemu izražanju in se izrazimo drugače. Vendar pa so nemalokrat skušnjave fizičnega sveta in njegovega dogajanja prevelike in nas velikokrat preprosto posrkajo v svoje dogajanje.

Ljudje smo bili obdarjeni s prečudovitim instrumentom, ki se mu pravi možgani, da lahko z njim svobodno razpolagamo. Meja naše svobode se meri z našimi željami, potrebami in stremljenjem po njihovem zadovoljevanju. Samo smo tisti, ki popolnoma svobodno razpolagamo z vsem tem, je pa nedvomno izraz naše lastne svobode, sveta in svobodnega ravnanja v njem odvisen od brzdanja slednjega, stremljenja po zadovoljevanju. Izbira glede kvalitete našega zdravja in manifestacije našega sveta je vedno, v čisto vsaki situaciji odvisna od nas samih. Tudi takrat, ko smo izpostavljeni takšnim in drugačnim pritiskom se je dobro najprej zazreti po tem kaj sploh hočemo imeti od življenja in če se naše odločitve skladajo z željami kakšno življenje hočemo in kaj nam naj le-to nudi, je to to in če ne, je potrebno spremeniti naš pogled na nas same in na svet v katerem obstajamo.

Ena od dobrih poti do neodvisnosti od dogodkov in stvari, ki nas vlečejo, da se jim naj pridružimo na njihovi poti je smer, ki so jo že v preteklosti in jo še vedno opisujejo razni duhovni učitelji in modreci. Pot nevezanosti na materialne pojave. To ne pomeni, da prenehamo delovati in obstajati v življenju kot takem. Pomeni le, da spremenimo svojo referenčno točko, ki ne ponazarja več odnosa med nami in materialnimi pojavi na način kjer se navežemo na materialne pojave, temveč, da se na njih ne navežemo in živimo svobodno življenje, saj takrat nimamo razloga ne za žalost, ne trpljenje, ne za sram, ne za strah ipd., vse kar ostane je le brezpogojna ljubezen do vsega kar je in takrat v sebi vedno znova in znova doživljamo le čustvo ljubezni do sočloveka in do vsega kar je.

http://www.tomazflegar.si