|  10. oktobra smo obeležili svetovni in evropski dan boja proti smrtni kazni. Predstavniki Evropske unije in Sveta Evrope so ob tej priložnosti podpisali skupno deklaracijo, ki potrjuje zavezo nadaljnjim prizadevanjem za odpravo smrtne kazni po vsem svetu.
Doslej je smrtno kazen za vse oblike zločinov ukinilo 92 držav, 10 držav pa jo dovoljuje le v času vojne. Med slednjimi je še vedno tudi pet članic EU (Francija, Španija, Italija, Latvija in Poljska). 35 držav ima sicer še vedno uzakonjeno smrtno kazen, a je v zadnjem desetletju niso izvršile.
V letu 2007 so v 25 državah izvršili 1252 smrtnih kazni, v 51 državah pa je bilo na smrtno kazen obsojenih 3347 ljudi. Največ, kar 88 odstotkov vseh smrtnih kazni, izvršijo na Kitajskem, v Iranu, Pakistanu, Savdski Arabiji in ZDA. To so sicer uradne številke, neuradne pa so po podatkih organizacije Human Rights Watch nekajkrat višje. Države izbirajo različne načine usmrtitve - v Savdski Arabiji je najpogostejše obglavljenje, v ZDA električni stol, za Egipt, Iran, Japonsko, Jordanijo in nekaj drugih držav je značilna smrt z obešenjem, kamenjanje je še vedno praksa v Afganistanu in Iranu.
Boj Evropske unije
Evropska komisija je med letoma 1994 in 2007 po vsem svetu sofinancirala 30 projektov, katerih namen je bil spremeniti odnos do smrtne kazni oziroma omajati prepričanje, da je smrtna kazen samoumeven ukrep za (najhujše) zločine. Zavezanost Unije boju proti smrtni kazni potrjujejo tudi številni dokumenti, ki jih je sprejela. Drugi člen Listine o temeljnih pravicah EU na primer določa, da nihče ne sme biti obsojen na smrtno kazen ali usmrčen ter da so vse države članice dosledno zavezane tem določbam in jih izvajajo v praksi. Zahteve po ukinitvi smrtne kazni so zapisane tudi v vseh dokumentih z zunanjepolitičnimi izhodišči. EU je tako tudi v okviru Organizacije združenih narodov ena glavnih zagovornic prepovedi smrtne kazni na globalni ravni.
Dodatno branje:
www.euekspres.si |
NE ZAMUDITE
Srhljiva zgodovina Slovenije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 15. november 2008 @ 19:38 CET
(ameriški študentje na shodu proti smrtni kazni).
Dokler bo veljalo talonsko načelo zob za zob, torej maščevalni vzgib, da se drugemu vzame žvljenje, smo še daleč od civiliziranosti in zelo blizu džungli.
Kdo hlasta po morbitnih neizživetih gonih živali, da močnejši vzame šibkejšemu bitju življenje? Žival, ki se muči in človek na električnem stolu imata nekaj človeškega.
V Sloveniji so zadnjo smrtno kazen izvedli leta 1957, leta 1989 pa so smrtno kazen tudi uradno odpravili.
Po letnem poročanju ustanove Amnesty International so v letu 2004 izvedli 3797 usmrtitev v 25 državah, od tega kar 3400 v Ljudski republiki Kitajski. Med letoma 1990 in 2003 so, kot poroča isti vir, na svetu povprečno usmrtili 2242 zapornikov letno; LR Kitajska več kot 20.000.
Zadnji obsojenec nad katerim je bila na slovenskem izvršena smrtna kazen je bil Franc Rihtarič z skoraj sedemdesetimi kaznivimi dejanji od ropov do antikomunizma, najhujši zločin pa je bil uboj miličnika leta 1955. 30. oktobra 1959 so ga ustrelili v gramozni jami blizu Hoč.
Povojna oblast je v Sloveniji izvrševala usmrtitve s poboji na tekočem traku, brez sodnih procesov. O naravi tedanjih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti ter o takratnem režimu najbolj jasno govorijo številna prikrita in do danes neoznačena grobišča v Sloveniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Grobišča pričajo o najhujših zločinih in o sistematičnem masovnemu pobijanju. V preteklih 17-ih letih je bilo evidentiranih in lociranih približno 1.300 grobišč, največ na Hrvaškem (nad 700) in v Sloveniji (preko 500), med katerimi so največja v Kočevskem Rogu, v Teznem nad Mariborom, v Maceljskem gozdu in v Jazovki. Ocenjuje se, da je to samo del prikritih grobišč, nad katerimi so bili med vojno in v prvem povojnem letu ubiti pripadniki poražene hrvaške, slovenske, črnogorske in nemške vojske kot tudi številni civilisti hrvaške in drugih narodnosti.
Glede na dejstvo, da je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, najvišja demokratična politična skupnost našega kontinenta, že v dveh poskusih – z resolucijo z dne 27. junija 1996 o Postopkih za demontiranje zapuščine bivših komunističnih totalitarnih režimov kot tudi z resolucijo z dne 25. januarja 2006 o Obveznosti mednarodne obsodbe zločinov totalitarnih komunističnih režimov:
– opozorila, da mednarodna skupnost ni obsodila zločinov komunizma, kot je to storila za zločine nacizma;
– poudarila, da evropska javnost storjene zločine premalo pozna in se jih premalo zaveda;
– priporočila kaznovanje zločinov komunizma, rehabilitacijo brez sojenja umorjenih in obsojenih nedolžnih žrtev kot tudi restitutio in integrum vseh oseb, ki so jim odvzeli pravice in jih oropali;
– vztrajala, da imajo žrtve komunističnega režima pravico do sočutja, razumevanja, poklona in priznanja njihovega trpljenja;
– opozorila, da je obsodba zločinov komunizma pomembna za vzgojo mladih generacij in
– v skladu z Deklaracijo o obsodbi zločinov, storjenih v času komunističnega režima na Hrvaškem od 1945 do 1990 leta, ki jo je 30. junija 2006 sprejel Hrvaški sabor ter z Zakon o vojnih grobiščih, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel leta 2003,
Komisija »Iustitia et pax« čuti moralno dolžnost, da je podala obširno izjavo in ugotovitve.
Ne le Amerika, Kitajska in ostali kontinenti, tudi Slovenija ima svojo temno plat svoje srhljive zgodovine. Upamo, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo.
Tatjana