PRIČEVANJE:

Prva svetovna vojna je globoko zaznamovala Primorce s trpljenjem in velikimi človeškimi izgubami in je ostala v zavesti vseh naslednjih rodov. Pod Sabotinom se je vila krvava reka Soča. Primorska je posejana povsod z grobišči vojakov vseh narodnosti iz prve svetovne vojne.

O soški fronti mi je kot otroku pripovedoval moj ded Jožef Gašperčič (1863 – 1947), ki je nosil celo življenje šrapnel (kos granate) v nogi in zelo trpel, saj ni dopustil, da bi mu nogo amputirali. Cela družina mojega deda je bila z mojim 4-letnim očetom v begunstvu v Mariboru. Po vrnitvi domov, so našli samo še ruševine. Mamin 17-letni brat Tonček je padel v Krpatih, mati je izgubila 22-letno sestro Frnacko in svaka Franca Jerkiča, ki je padel v Krpatih. Je skoraj ni družine, da ne bi koga izgubila v prvi svetovni vojni.

Moj prastric Peter Janez Frančišek Peter Rešeta, roj. 18.10.1876, brat babice Frančiške Rešeta je služboval kot pater gvardijan na Sveti gori in je med prvo svetovno vojno je rešil sliko Brezmadežne Matere Božje, je izpovedal naslednjo zgodbo:

Ko je Italija napovedala vojno Avstriji 24. maja 1915 in so se Avstrijci borili proti napadalcem, so zdivjali boji, grmeli so topovi, strojnice so kosile, morili so strupeni plini. V zraku je ječalo, pljuskalo, zavijalo in tulilo. Padale so granate in šrapneli na vse hribovje goriškega območja. Soča je tekla krvava. Na slemenih in po vrhovih ter po dolinah so se dvigali proti nebu ogromni oblaki dima iz številnih pogorišč. Plameni so švigali iz hiš visoko v nebo, da je žarelo in razsvetljevalo z rdečim sijem vso okolico. Ob bojni črti so morali ljudje zapustiti hiše in bežati daleč proč, da so si rešili življenja. Ljudje, ki so bežali, so si našli zatočišče pri prijateljih, drugi pa so morali živeti v taboriščih in v lesenih barakah. Domove je vojska oplenila, razrušile so jih granate ali so se vžgali med obstreljevanjem in zgoreli.

Kako je prva svetovna vojna prizadela svetogorskega gvardijana patra Janeza Frančiška Petra Rešeta in kako je potekalo reševanje Marijine podobe je zapisano v kroniki Svete Gore. Že drugi dan vojne je četa avstrijskih vojakov prihitela na Sveto Goro in poveljnik je takoj ukazal, da morajo vsi prebivalci oditi, kamor znajo in vedo. Naložili so na vozove nekaj cerkvene opreme in hrane. Z oltarja so vzeli Marijino podobo, jo zavili v blago in jo položili med druge predmete na voz. Svete hostije iz tabernaklja so zaužili in prvi so se že obhajali. V presledkih so potem zapuščali Sveto Goro še drugi, in ko se je že stemnilo, kot poslednji je pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta zapustil Sveto Goro in sledili so mu zvesti hišni pomočniki.

Pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta je pripovedoval s tresočim in ginjenim glasom: Odšli smo s strašno, neizrekljivo žalostjo, v srcu in duši so se nam pojavile moreče slutnje. Ko smo se spuščali s Svete Gore, smo se večkrat ustavili ter se žalostno in otožno ozirali proti vrhu. Tako smo se ponovno poslavljali od cerkve in tihega samostana. Odhajali smo in zapuščali svoj najljubši kraj na svetu zlovešči prihodnosti, ki se je bližala grozeče, da je zbujala strah in nepovedovala hude nesreče.

Znočilo se je že, ko so svetogorski begunci prispeli v Grgar. Sveto podobo je prvo noč sprejel pod streho kmet Anton Černe. Naslednji dan so jo prinesli v župnišče k župniku Jožefu Godniču, ki je gostoljubno sprejel tudi frančiškane. Ti so še naprej upali, da bo podoba lahko ostala v Grgarju. Toda grmenje italijanskih topov, ki so tolkli z granatami po avstrijskih strelskih jarkih na Sabotinu, jih je kmalu prepričalo, da je treba drugje iskati varno zavetje. Pater Janez Frančišek Peter Rešeta si je izprosil pri vojaškem poveljstvu, da so njega in podobo z avtom 1. junija 1915 pripeljali na železniško postajo pri Sveti Luciji (sedaj Most na Soči). Od tam je z vlakom odpotoval v Ljubljano in spravil podobo v frančiškanski samostan. Od vojaških oblasti v Ljubljani si je pridobil dovoljenje, da sme ostati na Sveti Gori kot varuh svetišča ter se je takoj vrnil. Reševal je cerkveno opremo in jo spravljal v Gorico k usmiljenim bratom. Vsako nedeljo je spovedoval in maševal v Grgarju.

V prvih dneh vojne je bila Sveta Gora še za bojno črto, ki je tekla zahodno od Gorice do Sabotina proti Oslaviji in Kalvariji. Toda zaradi višine je bila tedaj Sveta Gora pomembna postojanka. Z nje so Avstrijci opazovali fronto in italijansko zaledje. Zato so vsi vedeli, da bodo Sveto Goro obstreljevali. Dne 5. junija 1915 so Sveto Goro že zadele prve granate. Prve ranjence so s svete gore pripeljali v Goriško bolnišnico rdečega križa dne 20. junija. To so bili topničarji, ki jih je hudo ranila italijanska granata, ki je priletela naravnost na njihov top. Vsi trije so zaradi ran umrli. Zažigalne granate so 23. junija, na kresni večer zažgale svetogorski samostan in cerkev. Sveto goro so še močno obstreljevali 18. oktobra in potem vedno pogosteje in huje ter jo spremenili v kup ruševin. Varuh cerkve in samostana Janez Frančišek Peter Rešeta ni imel več kaj reševati. Pater Janez , svetogorski gvardijan je bil zadnja leta življenja v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, kjer je umrl in je tudi pokopan.

Med prvo svetovno vojno je stal moralno ob strani svoji sestri Frančiški Rešeta, ki je rodila mojo mater v vojni vihri 19.9.1915 in hkrati izgubila 17-letnega sina Tončka, 22-letno hčer Francko takoj po porodu in zeta Franca Jerkiča. Sin Tonček in zet Franc sta padla v Krpatih. Ostal ji je le hčerin 3-mesečni vnuk, dr. Franc Jerkič (15.9.1914 – 25.10.2007). Umrla sta ji tudi 6-letna hči Tilka in mali sin Maks. Moja babica Frančiška Rešeta, poročena Breščak, mati 14 otrok, je preživljala težke čase. Vladala je velika lakota in beda. V prvi svetovni vojni in po njej so razsajale bolezni (davica, kolera, španska gripa), zato so babici umirali otroci.

Duhovna opora brata patra Janeza je babici Frančiški veliko pomenila. Pater Janez je bil plemenita, dobra in duhovno bogata oseba.

Kogar pobliže zanima zgodovinsko ozadje in potek Soške fronte, ki je predstavljalo eno največjih tragedij človeštva, naj preleti zgodovinske vire, ki o tem govorijo (vir Wikipedija):
Soška fronta je bila del bojišča, ki je v prvi svetovni vojni med italijansko in avstroogrsko vojsko potekalo od Rombona do Tržaškega zaliva v skupni dolžini nad 90 km. Fronta je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem sploh.
V spopadih na tej fronti je umrlo tisoče slovenskih vojakov, zaradi česar je tudi danes globoko ukoreninjena v slovensko zgodovino. Kljub temu da je fronta vzela množico življenj, je njen pozitivni vidik za Slovence preprečitev italijanskega prodiranja dalje v notranjost slovenskega ozemlja in zato potencialno manjše razkosanje tega po koncu vojne.
Italijani so se 20. maja 1882 pridružili obrambnemu sporazumu med Avstro-Ogrsko in Nemčijo in tako je nastal trojni sporazum. Kljub temu Italija ni želela vstopiti v I. svetovno vojno na strani centralnih sil, ampak se je dogovarjala tako s centralnimi silami kot tudi z antanto. Na koncu so se Italijani odločili za vstop v vojno na strani Francije, Velike Britanije in Rusije, saj so jih gnale predvsem ozemeljske težnje po slovenskem ozemlju. Države antante ali "srčne zveze" so namreč Italiji ob morebitnem vstopu v vojno obljubile velik del ozemlja, ki je tedaj pripadal Avstro-Ogrski, a bil večinsko poseljen s Slovenci. 23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Ta je svoje vojake umaknila z meje z Italijo in jih razporedila na obrambno črto na levem bregu Soče, kjer so čakali na italijanski napad.

Fronta je potekala v dolžini 90 km v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, v dolini reke Soče in na kraških planotah. Soška fronta je bila zaradi neugodnega terena ena najtežjih bitk v prvi svetovni vojni, na krasu kjer je primanjkovalo vode so vojaki pili celo lastni urin. Bila je bojišče med kraljevino Italijo (bojevala se je na strani antante) in Avstro-Ogrsko (centralne sile). Na strani Avstro-Ogrske so se bojevali skoraj vsi narodi te večnacionalne monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bošnjaki, Čehi, ...

Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik Soške fronte pa je bil Svetozar Boroević von Bojna. Italijanski vojski je poveljeval grof general Luigi Cadorna.

Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23. maja 1915. Italijani so imeli dve armadi. Ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika, sestavljena je bila iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 baterij topov 2. armade. Druga je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja, vsebovala je 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 baterij topov 3. armade. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in 35 baterij topov. Ostale čete so šele prihajale. Avstro-ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je čakala Italijane in okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Nadaljnji boji pa so se nadaljevali v dvanajstih soških bitk.

1. soška bitka (23. junij - 7. julij 1915)

Italijanska vojska je želela zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote . Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki so le s težavo osvojili vznožje kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu.

2. soška bitka (18. julij – 10. avgust 1915)

Osredinili so se proti goriškemu mostišču in na Kras. Italijani so večinoma napadali neuspešno, nad Kobaridom pa jim je vendarle uspelo osvojiti Batognico in poriniti Avstrijce na rezervno obrambno črto.

3. soška bitka (18. oktober – 4. november 1915)

Italijani so predvidevali napad z mostišča pri Plavah, napad na vrh ter glavni udar na goriško mostišče, ki bi mu sledilo zavzetje Gorice. Vsi napadi so bili neuspešni.

4. soška bitka (10. november – 5. december 1915)

Bitka je bila omejena na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Tokrat je bil uspeh Italijanov neznaten: zavzeli so nekaj strelskih jarkov pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme, prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem pobočju Vrha, na zahodnem robu Šmartina na Krasu.

5. soška bitka (11. marec – 16. marec 1916)

Bila je sestavljena predvsem iz lokalnih napadov. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin. Toda italijanski napadi so bili večinoma neuspešni.

6. soška bitka (6. avgust – 17. avgust 1916)

Italijanska glavna cilja sta bila Gorica in Doberdobska planota. Zaradi premoči Italijanov Avstrijcem ni preostalo drugega kot napadalcem prepustiti porušeno Gorico in se umakniti na pomožno obrambno črto na levem soškem bregu. V drugi fazi ofenzive so Italijani poskušali Avstrijce izriniti še z novih položajev, vendar jim ni uspelo.

V naslednjih treh bitkah se je italijanska vojska osredotočila na rob Kraške planote, na Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, da bi se prebili do Trsta.

7. soška bitka (14. september – 17. september 1916)

Italijani so potisnili branilce z Mirnskega gradu in z drugih položajev ter med Lokvico in Opatjim selom.

8. soška bitka (10. oktober – 12. oktober 1916)

Italijani so potisnili branilce na drugo črto med Lokvico, Hudim logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra.

9. soška bitka (31. oktober – 4. november 1916)

Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in Miramar. Branilci so obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za 3 do 4 kilometre na petkilometrskem pasu, toda prodor v Trst se jim ni posrečil.

10. soška bitka (12. maj – 5. junij 1917)

Italijani so znova načrtovali prodor v Trst, zasedbo Kuka (611 m), Vodic (652 m), Sv. Gore in Škabrijela (646 m), s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino. Napadali so večinoma neuspešno. Avstrijci pa so ponovno zavzeli črto Frondar–Fornazza-Vršič.

11. soška bitka (17. avgust – 15. september)

To je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči. Italijani so pritisnili z vso močjo in dobro napadali, vendar so se kasneje zaradi nasprotnikove izčrpanosti vrnili na črto Log-Mešenjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-Zagorje-Škabrijel. Ker so Avstrici v nadalnje dobro zadrževali napade so se Italijani odločili da končajo 11. ofenzivo. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh.

12. soška bitka (24. oktober – 27. oktober 1917)

Avstrijsko-nemške priprave na 12. ofenzivo so se zaradi strahu začele že v 11. ofenzivi. Avstrijskim vojakom so priskočili na pomoč nemški, načrt poimenovan »Zvestoba v orožju«, pa je pripravil nemški general Krafft von Dellmensingen. Italijanski generali so ukazali obrambo. 24. oktobra so ob 2.00 zjutraj avstrijski in nemški vojaki pri Kobaridu silovito napadli. Uporabili so bojni plin ter bliskovito skupno akcijo pehote in topništva. Italijani so jih lahko zaustavili šele pri reki Piavi, ko so jim na pomoč priskočili še drugi vojaki. Italijani so, da bi zmajnšali težo poraza to bitko poimenovali "Čudež pri Kobaridu".

Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Cesta naj bi se rabila za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Cesta je bila prevozna že od konca leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo protilavinske stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi hude zime pa se s pobočja Mojstrovke udrl plaz, ki je pod seboj pokopal 110 ruskih vojnih ujetnikov in 6 ali 7 stražarjev. V spomin nanje je bila ob cesti zgrajena Ruska kapelica.

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani zgradili tudi veliko mulatjer, žičnic, vojaških prog, vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Italijanska kostnica nad Kobaridom

Življenje ob Soči se je ljudem že z začetkom vojne leta 1915 korenito spremenilo. Zaradi bližine fronte sta obe strani izpraznili bližnje vasi. Avstrijske oblasti so izselile okoli 80.000 Slovencev iz Goriške in Posočja , italijanske zasedbe so izgnale med 10.000 in 12.000 Slovencev. Okoli 5000 Slovencev se je zbralo v Brucku na Leithi in tam dočakalo konec vojne.

Slovenski begunci, ki so jih Italijani pregnali v Italijo so živeli v begunskih domovih. V soških bitkah je padlo preko 300.000 vojakov, ki so jih pokopali v kostnicah in vojnih pokopališčih (nekatere so ohranjene še danes).

Poleg vojnih žrtev pa je bilo še veliko civilnih žrtev, mednje sodijo tudi žrtve, ki so umrli v begunskih taborih. Veliko ljudi je umrlo tudi zaradi bolezni (kolera), ki jih je prinesla vojska. Uničenih in poškodovanih je bilo veliko hiš, mostov in kulturne dediščine. Posledice so bile tudi uničeno in zastrupljeno naravno okolje.

V spomin na največjo gorsko bitko v vsej vojaški zgodovini, na prvo bliskovito vojno v zgodovini vojn in najuspešnejši preboj v 1. svetovni vojni, je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej 1. svetovne vojne. Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja dalje.

Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani na Gradiču okoli cerkve svetega Antona zgradili kostnico v prvi svetovni vojni padlih italijanskih vojakov. Med vojno in po njej je bilo zgrajenih v spomin na padle vojake različnih narodov, ver in stanov veliko spomenikov in spominskih objektov.

[ Odgovori na to | # ]