Predlog za spremembo Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT)

Problematiko presajanja delov človeškega telesa v Sloveniji na zakonski ravni ureja Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT). Omenjeni zakon ločuje odvzem organov oz. delov telesa živega dajalca in odvzem delov telesa umrle osebe in določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoč odvzem delov telesa in presaditev drugi osebi.

Kot že navedeno, zakon določa tudi odvzem delov telesa umrli osebi. Ta je dopusten, ko je po medicinskih kriterijih in na predpisan način z gotovostjo ugotovljena smrt. Kot smrt se v tem primeru smatra, poleg običajne, tudi možganska smrt, ki jo ugotovi komisija za ugotavljanje smrti.

Deli telesa se umrli osebi lahko vzamejo, če je darovalec pred smrtjo v to privolil in je njegova pisna privolitev uradno evidentirana. Prav tako se lahko deli telesa umrle osebe, ki je državljan RS oz. ima v Sloveniji stalno prebivališče odvzamejo zaradi presaditve, če oseba to ni izrecno prepovedala, razen če iz drugih okoliščin izhaja, da bi temu nasprotovala. Omenjeni odvzem se ne opravi, če oseba, ki je bila umrlemu blizu, odvzemu nasprotuje.

Da se lahko presadi nek organ, mora biti ta živ, saj si mrtvim organom prejemnik ne more pomagati. Da pa je organ živ, ga je potrebno odvzeti živi osebi. To pa pomeni, da je oseba, ki ji je odvzet nek organ, v trenutku odvzema še živa. Ker se pri osebi, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, odvzame del telesa in je ta del živ, pomeni, da je ta oseba v trenutku odvzema še živa. »Možgansko mrtev« človek je torej v času odvzema npr. srca še živ, saj mrtev človek ne more imeti živih organov oz. živega srca. Ko pa se temu človeku odvzame srce, pa ta človek v resnici umre, saj brez srca ni mogoče živeti. Zato je možganska smrt oz. odvzem organov v smislu možganske smrti v hudem nasprotju z ustavo, predvsem 17. členom, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato je potrebno zakon spremeniti. To je potrebno storiti tudi v delu zakona, ko dopušča odvzem delov telesa umrli osebi brez njenega privoljenja, saj je tudi v tem delu zakon v nasprotju z ustavo, predvsem 34. in 35. členom, ki vsakomur jamčita pravico do osebnega dostojanstva, varnosti in varstvo osebnostnih pravic. V nasprotju je tudi zaradi tega, saj je samo posameznik tisti, ki lahko odloča o svojem življenju ali smrti.

Zakon je zato potrebno spremeniti tako, da se v dvanajstem in ostalih členih črta besedna zveza »možganska smrt« (v različnih sklonih) in določbe petnajstega člena o tem, da je mogoče odvzeti telesne dele zaradi presaditve umrli osebi brez njenega privoljenja. Potrebno je tudi določiti, da mora darovalec obvezno dati pisno soglasje za odvzem delov telesa zaradi zdravljenja oz. presaditve, seveda pa mora biti pred tem temeljito seznanjen o vseh posledicah glede odvzema, tudi duševnih.

Vladi RS tako predlagamo, da pripravi ustrezne spremembe ZOPDCT in jih posreduje v sprejem Državnemu zboru.

Podrobnejša obrazložitev sledi v nadaljevanju.

Obrazložitev:

1. Razvoj medicinske znanosti in tehnologije v 20. stoletju je omogočil transplantacijsko dejavnost. V okviru tega se je II. polovici 20. stoletja pojavil tudi termin možganska smrt, predvsem v zvezi s presajanjem srca, pljuč in drugih delov telesa brez katerih dajalec organov oz. človek ne more živeti. Gre za umetno definicijo, gre za neke vrste strokovni dogovor o tem, kdaj naj bi nekdo, ki je potencialni darovalec organov, umrl izven običajnega ugotavljanja smrti oz. še preden je ugotovljena smrt po običajnem postopku. V letu 2007 so v Sloveniji presadili 31 ledvic, 11 src in 10 jeter, po vsem svetu pa vsako leto presadijo več 10.000 src, pljuč, jeter in drugih delov telesa.

2. V Sloveniji je dovoljeno odvzeti dele telesa tudi osebi, ko je ugotovljena možganska smrt in ob izpolnjevanju še drugih pogojev. Možgansko smrt definira Pravilnik o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi komisije za ugotavljanje možganske smrti iz leta 2001 (Uradni list RS, št. 70/2001). Možganska smrt po tem pravilniku je dokončno in nepovratno prenehanje delovanje celotnih možganov (možganskega debla in možganskih hemisfer) pri osebi, ki se ji ob umetnem dihanju vzdržuje delovanje srca in krvnih obtočil. Pravilnik še podrobneje ureja ugotavljanje možganske smrti in pri tem določa tudi, da mora biti hkrati dokazanih tudi 10 kliničnih znakov (apnoična koma, ni žrelnega refleksa, …) in narejene določene preiskave.

3. Vezati smrt človeka na pojem možganske smrti, je v nasprotju s slovensko ustavo, ki v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Pojem možganske smrti namreč izhaja iz stališča, da je človekovo življenje samo tisto, kar je v možganih in da ko možgani odmrejo ali pa njihova aktivnost ni vidna na podlagi pregledov oz. raziskav, ki jih določi stroka, človek umre in v njem ni več življenja. To pa je zmota. Kajti če bi bilo to res, ne bi npr. obstajala Strokovna navodila za opravljanje mrliškega ogleda, ki kot znake po nastopu smrti, neposredno po prenehanju življenja opredeljujejo zastoj delovanja srca, zastoj oz. prenehanje dihanja in prekinitev živčne vzdraženosti. Pri navidezni smrti so te funkcije še popravljive. Omenjena navodila ne poznajo pojma možganska smrt. Sicer pa ali ima »možgansko mrtev« človek pravico do življenja?

4. Da se lahko presadi nek telesni organ, mora biti ta organ živ, saj si mrtvim ali polmrtvim organom prejemnik ne more pomagati. Da pa je organ oz. del telesa živ, ga je potrebno odvzeti živi osebi. To pa pomeni, da je oseba, ki ji je odvzet nek organ, v trenutku odvzema še živa. Ker se pri osebi, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, odvzame del telesa in je ta del živ, pomeni, da je ta oseba v trenutku odvzema še živa. Kajti, kot že rečeno, mrtva oseba ne more imeti živih delov telesa oz. ne more biti, da je del mrtev (možgani), vsi ostali deli so živi – oseba pa je mrtva. Živemu prejemniku je potrebno presaditi žive organe, z mrtvimi si nima kaj početi. Oseba tudi še diha, čeprav s pomočjo respiratorja, dihanje pa jasen dokaz in znak življenja. Nemogoče je, da bi obstajala dva trenutka smrti: eden v smislu možganske smrti in drugi v smislu običajne smrti (dokončen zastoj srca, …). Človek v primeru odvzema srca po sistemu možganske smrti sicer umre zakonito, vendar pa »nasilno«, posebej če ni dal soglasja za to. Če človeku še deluje srce, je po že omenjenih strokovnih navodilih za opravljanje mrliškega pregleda živ, po pravilniku o možganski smrti pa je isti človek lahko že mrtev. Skrajno čudno! Ali bi torej mrliški preglednik za možgansko mrtvega človeka, za človeka, za katerega torej pravi znanost, da je mrtev, ugotovil, da je še živ, uporabljajoč navedena strokovna navodila? Kakšen vzrok smrti bi navedel mrliški preglednik v primeru odvzema srca v sistemu možganske smrti? Sicer pa ali ima »možgansko mrtev« človek pravico do življenja?

5. ZOPDCT (12. člen) govori tudi o tem, da se pri osebi, ki je umrla po dokončni zaustavitvi srca, smrt ugotovi po običajnem postopku (ne po kriterijih za možgansko smrt). To je eden izmed jasnih dokazov, da človek umre po dokončni zaustavitvi srca in je človek v trenutku možganske smrti še vedno živ, saj mu deluje srce. Ali lahko človek enkrat umre po dokončni zaustavitvi srca, enkrat pa v trenutku možganske smrti?!

6. Iz navedenega je jasno razvidno, da je oseba, pri kateri je ugotovljena možganska smrt, še živa. In ko ji odvzamejo npr. srce ali druge življenjsko pomembne organe, ta oseba v resnici umre. Umre, ker se ji je srce dokončno ustavilo. Oseba ni umrla v trenutku ugotovljene možganske smrti, temveč takrat, ko ji je bilo odvzeto srce ali pljuča. Zato možganska smrt ne more biti smrt, temveč je lahko eventualno samo začetek procesa umiranja, ki lahko traja različno dolgo. Ali ni torej možganska smrt zato samo definicija za namene presajanja organov, kajti samo še živeče telo »mrtvega« garantira uporabnost organov. In tudi dejstvo, da se ta pojem uporablja samo v transplantacijski dejavnosti, potrjuje to ugotovitev. »Zdravnikova vest je zelo problematična stvar. Verjetno ni zdravnika, ki ne bi vsaj enkrat podvomil, da nekaj ni bilo v redu.« (prof. dr. Borut Geršak, dr. med., Polet, februar 2008, intervju Zdravnikova vest je problematična stvar). Nekateri imenujejo možgansko smrt »plemenita laž« (Sobotna priloga Delo, 15.9.2001, članek Tanka linija smrti).

7. Opisano pomeni, da je odvzem delov telesa zaradi presaditve po sistemu možganske smrti v nasprotju z 17. členom ustave, ki med drugim določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. V primeru odvzema organov v sistemu možganske smrti je namreč dajalec še vedno živ in umre šele z odvzemom srca, pljuč oz. drugih življenjsko pomembnih delov telesa. To pa pomeni, da je njegovo življenje prenehalo z odvzemom organov in ne že, ko je ugotovljena možganska smrt. Postavi se vprašanje: ali ne pomeni v tem primeru odvzem srca celo uboj človeka. Njegovo življenje tako ni nedotakljivo, saj je vanj grobo posegel nekdo drug in sicer na način, da je dotičnemu odvzel nek telesni organ in ga s tem ubil oz. mu odvzel življenje. Pod varstvom omenjene ustavne določbe je celotno človekovo telo in ne samo možgani. Ustava varuje z nedotakljivostjo življenja tudi življenje v srcu, pljučih, jetrih, dušo, … Ali lahko znanost dokaže, da v srcu možgansko mrtvega človeka ni več življenja. Ali lahko to dokaže tudi za možgane? Tudi če v možganih aparature ne zaznajo določenih tokov oz. aktivnosti, še ne pomeni, da so možgani mrtvi. Kakšne bolj občutljive aparature bi aktivnosti mogoče zaznale.

8. Da gre pri možganski smrti šele za proces umiranja, ki se lahko konča s smrtjo ali pa tudi ne, dokazuje primer iz ZDA. Velmo Thomas, Američanko, ki je bila priklopljena na aparaturo za umetno vzdrževanje pri življenju, pri čemer njeni možgani že 17 ur niso kazali dejavnosti, so zdravniki odklopili od aparatur. Njen sin Tim je pripovedoval, da je njena koža že začela trdeti, njene roke in stopala pa so se začela kriviti, v njenem telesu ni bilo več življenja. Deset minut po tistem, ko so odklopili napravo, ki jo je umetno držala pri življenju in so se zdravniki že pripravljali, da ji izrežejo organe za presaditev, se je Velma naenkrat prebudila. Kasneje, ko je njen sin prišel k njej je normalno govorila. Strokovnjak za srce dr. Kevin Eggleston je izjavil: »Obstajajo dogodki, ki jih zdravniki in medicinske sestre ne moremo pojasniti. Ta primer nedvomno spada v to kategorijo.« (Slovenske novice, 27.5.2008, članek Američanka vstala od smrti)

9. Bo mrtva postala mati? je bil naslov članka v Večeru dne 29.1.2005, v katerem je bilo napisano, da ohranjajo pri življenju nosečo žensko, katere možgani so bili klinično mrtvi in koma nepovratna, zato da bi lahko rodila otroka. V istem članku je naveden tudi precendens iz Kalifornije: otrok je živ in zdrav. Ali lahko mrtva oseba rodi živega otroka?

10. Britanski znanstveniki so ugotovili, da se zavest ohranja še potem, ko možgani že nehajo delovati in nastopi klinična smrt. Preučevali so, kaj se dogaja v možganih, ko ne opravljajo nobene funkcije več. Ugotovitve so jih presenetile: pri pacientih je bilo zaznati dobro strukturirane, jasne miselne procese ali spominjanje, čeprav možgani niso več kazali znamenj delovanja (Delo, 10.7.2001, članek Življenje po smrti).

11. Skupina ameriških in britanskih znanstvenikov bo tri leta preučevala zunajtelesne izkušnje več kot 1500 srčnih bolnikov, ki so bili zaradi srčnega napada klinično mrtvi, vendar so jih zdravniki vrnili v življenje. Znanstveniki že dolgo vedo, da smrt ni dejanje, ki se zgodi v trenutku. Po srčnem zastoju, ko ljudje nehajo dihati ter ko srce in možgani ne delujejo več, sledi obdobje, ki lahko traja od nekaj trenutkov do ure ali celo več, v katerem lahko medicinsko osebje človeka oživi (Dnevnik, 22.7.2008, članek Znanstveniki bodo preučili zunajtelesne izkušnje klinično mrtvih).

12. Omenjeni dogodki dokazujejo, da so lahko predstave znanstvenikov o tem, kdaj nastopi smrt, kaj smrt sploh je in podobno mnogokrat zmotne. Seveda to velja tudi za možgansko smrt. Poleg tega pa znanstveniki spreminjajo kriterije za možgansko smrt. Tako je multidisciplinarna skupina znanstvenikov v Sloveniji leta 1996 izdelala tretjo generacijo kriterijev za možgansko smrt. Ti se razlikujejo od tistih iz leta 1982. Ali to pomeni, da se možganska smrt spreminja? Enkrat je tako, drugič je drugače. Po enih kriterijih si mrtev, po drugih ne. Ker pa tudi vse države, npr. v Svetu Evrope , nimajo poenotene definicije možganske smrti oz. enake kriterije za ugotavljanje le-te, si lahko v eni državi možgansko mrtev, v drugi pa živ, seveda ob istem dejanskem stanju. Tako se npr. v Veliki Britaniji možganska smrt ugotavlja le z diagnozo nepovratne izgube delovanja možganskega debla, ki ga je mogoče ugotoviti z navadnim kliničnim pregledom brez uporabe instrumentov, ne ugotavlja pa se prenehanje delovanja možganskih hemisfer, kot pri nas. Kje je torej bolje imeti npr. prometno nesrečo. V Sloveniji ali Veliki Britaniji? Kje bi preživel?

13. Za diagnozo možganske smrti se zahteva dokaz o prenehanju delovanja možganskih polobel. V glavnem se pri tem za snemanje možganske električne aktivnosti uporablja EEG. Ta odseva neko stanje možganov v trenutku merjenja. Pri "možgansko" mrtvem človeku ima to stanje neko vrednost, mogoče je to stanje v tem trenutku nič. Končni rezultat merjenja možganske aktivnosti pa je v bistvu odvisen od občutljivosti aparature. To pa pomeni, da je možno, da bo sedaj EEG pokazal stanje npr. nič - »možgansko« smrt, kakšna druga aparatura, ki bi bila bolj občutljiva, pa bi pokazala možgansko aktivnost, ki bo večja od nič. Torej, v možganih bi še vedno potekali procesi, samo EEG kot manj občutljiva aparatura jih ne bi zaznala. Po EEG je človek možgansko mrtev, po bolj občutljivi aparaturi pa ne. Ve se, da znanost ni statična, da se stalno razvija, kar velja tudi za medicinske aparature. Ve se, kakšne medicinske aparature so bile v uporabi npr. leta 1920 in kakšne so sedaj. Ali se ve, kakšne prefinjene aparature bodo v uporabi npr. leta 2012? Mrtev 2008, živ 2012. Torej, človekovo življenje je odvisno od volje in znanja nekaj ljudi. Krasni novi svet!

14. Slovenska ustava v 35. členu določa, da je zagotovljena ne samo nedotakljivost človekove telesne celovitosti, temveč tudi duševne. To pomeni, da ustava priznava dušo, vendar je ne definira in ne pove, kaj je duša. To pa pomeni, da ustava varuje osebno definicijo duše, torej tako kot si jo zamišlja vsak posameznik. Telo in duša torej tvorita človeka in njegovo življenje, ki je varovano tudi po 17. členu ustave. V dušo po ustavi ni mogoče posegati. Možganska smrt ne obsega kriterijev, ki bi se kakor koli dotikali duše in njene celovitosti. Dušo popolnoma zamolčijo. Zato je sistem možganske smrti v nasprotju tudi z ustavno določbo o nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, saj hudo posega vanjo in ne upošteva pri mnogih ljudeh nespornega dejstva, da je duša del človekovega življenja. Možganska smrt duše sploh ne priznava. Poleg tega pa država sploh ne pojasnjuje javnosti, kakšen vpliv ima odvzem organov na dušo darovalca oz. duševno integriteto darovalca, kar bi vsekakor morala, saj priznava dušo. Ali se pred javnostjo kaj skriva? Ta molk države je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravica, kamor seveda spada tudi pravica do informacij o vseh možnih posledicah odvzema oz. presaditve delov telesa. Več o tematiki duševnosti tudi v nadaljevanju.

15. Duša živi naprej? je naslov članka na spletnem portalu 24ur.com (povzeto dne 4.6.2008). V njem je zapisano, da se je lezbijka z novim srcem zaljubila v moškega. O primerih, ko se ljudje po presaditvi organov spremenijo, poročajo iz vsega sveta. Omenjena lezbijka je pred presaditvijo srca oboževala meso, po presaditvi pa je postala vegetarijanka. Na spletnem portalu www.pozareport.si (povzeto 3.9.2008) je bil objavljen članek z naslovom Dobil srce samomorilca, se poročil z njegovo vdovo in se nato ubil! V njem je zapisano, da je nek moški iz Južne Karoline dobil novo srce osebe, ki je storila samomor, nato pa se poročil z vdovo tega samomorilca in kasneje tudi sam naredil samomor.

15. »Resne ameriške študije so pokazale, da se je kljub temu, da bolnik ni poznal človeka, ki mu je dal srce, njegov življenjski slog močno spremenil, njegovi interesi pa so se približali interesom, ki jih je imel darovalec.« (prof. dr. Borut Geršak, dr. med., Polet, februar 2008, intervju Zdravnikova vest je problematična stvar).

16. Zgoraj omenjeni dogodki za mnoge dokazujejo dejstvo je, da obstaja duša, ki se prenaša s srcem oz. je duša umrlega preko svojega srca ali drugih organov, ki so sedaj v novem telesu vezana na prejemnika tega organa. Zato mnogi tudi menijo, da se duša brani pred odvzemom srca oz. drugih organov. O tem pričajo tudi poročila zdravnikov in sester, ki so opazovali, da so domnevno mrtvi bolniki na operacijski mizi z vso močjo branili pred odvzemom organa, tolkli okoli sebe, se dvignili in poskušali zdravnika odriniti. To obnašanje »mrtvih« se poskuša preprečiti z narkozo ali s privezom telesa (Der Christusstatt, št. 8/94). Zakaj narkoza, če je človek že mrtev? V medicinskih krogih je tudi potrjeno, da so pri darovalcih organov pri odvzemu opazili, da jim krvni tlak zviša na 230/115, istočasno pa se v krvi zviša raven hormonov, npr. adrenalina.

17. Dejstvo je, da prihaja tudi pri prejemnikih organov do duševnih posledic, ki jih očitno povzroči duša darovalca npr. srca. V knjigi A change of Heat avtorica Claire Sylvia navaja besede ene od prejemnic dela telesa: »Včasih se počutim, kot da bi svoje telo delila z neko drugo dušo.« Primerov, ko prejemniki organov poročajo o spremembah svojih duševnih stanj oz. ravnanj, ki so enake ali podobne tistim navadam, ki so jih imeli darovalci organov, je mnogo. Zelo veliko ljudi verjame oz. so prepričani v to, da človek umre takrat, ko duša zapusti telo. In duša ne zapusti telesa v trenutku možganske smrti, temveč kasneje. Zato je odvzem srca hud poseg v duševnost navedenih oseb in seveda tudi v nedotakljivost njihovega življenja, kar oboje varuje slovenska ustava. Zato tudi mnogi vedo, da lahko hudo trpijo, ko se jim v času možganske smrti odvzema npr. srce. Gre za peklenske bolečine, ki pa jih tisti, ki mu je ugotovljena možganska smrt, ne more sporočiti okolici, saj zato nima potrebne moči oz. energije.

18. Vsak človek ima ustavno pravico do varnosti (34. člen). Ali jo tudi ima v primeru možganske smrti, ko se lahko zgodi, da mu še živemu odvzamejo srce – mu pri živem telesu izrežejo srce in ga s tem ubijejo? Človek sploh ni varen pred takšnimi posegi, saj se po 15. členu ZOPDCT deli telesa lahko državljanu RS odvzamejo tudi v primeru, ko v to sploh ni privolil, bistveno je, da temu ni nasprotoval in da bližnji ne nasprotujejo odvzemu. Ali se lahko zgodi osebi, ki ni privolila v odvzem organov naslednje: doživi prometno nesrečo, zdravniki ugotovijo možgansko smrt, odvzamejo mu vse uporabne dele, človek pri tem odvzemu umre, ker nima več npr. srca in pljuč. Ostane samo še prazno, izropano truplo brez organov in drugih delov telesa – samo ovoj. Pred nesrečo človek, po njej samo še prazen ovoj. In ta človek nikoli ni privolil v odvzem organov. Postane prazno truplo brez lastne privolitve, čeprav mu pravni red daje pravico, da da soglasje za kakršen koli medicinski poseg v svoje telo. Ali ne gre skrajno ponižujoče ravnanje s takšnim človekom? To je tudi zelo hud poseg v telesno integriteto, ki jo varuje ustava v 35. členu, ko določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne celovitosti. Pravni red Slovenije človeku zagotavlja npr. tajnost pisem, torej, da nihče ne odpre pisma, ki je naslovljeno nanj brez njegovega dovoljenja (izjeme so predpisane), ne zagotavlja pa mu dejanske nedotakljivosti njegovega življenja, saj dovoljenje za odvzem ni absolutno pravilo oz. v določenih situacijah ni potrebno. Očitno je tajnost pisem več kot življenje. Ali ni to absurdno in ponižujoče?

19. Absurdno pa je to tudi to, da o možganski smrti odloča v bistvu en človek v državi. To je minister za zdravje, ki izda pravilnik o merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti. Pravilnik, ki ga izda ena oseba odloča o življenju mnogih ljudi. Kriterijev za možgansko smrt ne določa npr. parlament, temveč eden človek. Mogoče na podlagi predloga stroke, vendar pa odloča en človek. Zelo, zelo čudna država.

20. Kot že navedeno, je mogoče odvzeti telesne dele tudi osebi, pri kateri je ugotovljena možganska smrt in ki je državljan RS oz. ima v Sloveniji stalno prebivališče, če oseba to ni izrecno prepovedala, razen če iz drugih okoliščin izhaja, da bi temu nasprotovala. Omenjeni odvzem se ne opravi, če oseba, ki je bila umrlemu blizu, odvzemu nasprotuje. ZOPDCT torej dopušča odvzem po načelu domnevane privolitve. Čeprav človek ni izrecno za, se smatra, da je v bistvu za, če ni nasprotovanja. Ali je to načelo v skladu z dostojanstvom človeka, ki ga jamči ustava? Nekdo se o problematiki odvzema in presajanja organov ni izjasnil, ker ga to ne zanima ali pa je proti, vendar to ni nikomur sporočil. Do takšnega ravnanja ima po ustavi pravico, pravico ima torej, da je v tem pogledu pasiven. In ker ni nasprotoval oz. obvestil kakršnokoli javnost, se lahko zgodi, da se mu odvzamejo organi. Človek izkoristi ustavno pravico do svobode mišljenja in že je lahko zakonito npr. brez srca! Ali ima lahko takšen absurden in ustavno sporen sistem mesto v moderni in etični državi, kakršna naj bi bila Slovenija? Ali je torej etično vzeti nekomu srce, pa v to ni privolil? Si lahko zamislite, da vam vzamejo srce, pa v to niste privolili? Kar naenkrat ostane brez srca! Kako bi se počutili? Mogoče bi hudo trpeli, ko bi vam odvzemali srce, še posebej, če ste prepričani o povezavah duše in fizičnega telesa. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je eno izmed visokih etičnih načel. Zlato pravilo naj bi se uporabilo tudi v sistemu presajanja organov. Nesporno je, da morajo vsi posegi v nedotakljivost človekovega življenja ali njegovo duševno integriteto temeljiti samo na izrecni privolitvi osebe, ki je s tem prizadeta. To je tudi eno izmed osnovi načel, ki sestavlja dostojanstvo človeka kot ustavno pravno varovano načelo oz. pravica. Poleg tega se ne sme pozabiti, da pravice do nedotakljivosti človekovega življenja ni mogoče omejiti ali odvzeti, saj to prepoveduje ustava 16. členu. In odvzem življenjsko pomembnega dela telesa npr. srca ali pljuč brez izrecne pisne privolitve osebe, ki se jim del telesa odvzame, je nekaj najhujšega, kar dovoljuje pravna država, saj ta oseba zaradi odvzema potem tudi umre. Ni mrtva v trenutku možganske smrti, temveč umre, ko se jih odvzame npr. srce, saj brez njega ne more živeti. Ali ne gre tukaj za zakonit umor? In ljudem se to ne pojasni! Mogoče namenoma? Kajti kdo bi se potem še odločil za darovanje organov?

21. Predhodno je bilo omenjeno zlato pravilo, torej pravilo ravnanja, ki pravi, da kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zlato pravilo je sestavni del mnogih religij, tako tudi katoliške. Ta je v Sloveniji religija okolja, zato je potrebno pogledati tudi stališče te cerkve do možganske smrti. Cerkev ima namreč v Sloveniji, seveda pa tudi drugje po svetu, velik vpliv na dogajanja, seveda tudi na svoje vernike.

22. Katoliška cerkev podpira transplantacije in tudi možgansko smrt. Leta 1991 je papež Janez Pavel II. izrazil podporo takrat najnovejšim merilom za določanje možganske smrti. Pri tem je tudi pozval vernike, naj se po svoji vesti vključujejo v programe za darovalcev. Zanimivo, da papež omenja tukaj vest osebe. Če bi bilo vse tako čisto, zakaj se naj bi potem verniki odločali v skladu s svojo vestjo, torej bi tudi lahko zavrnili papežev poziv oz. vključitev med darovalce. Verniki bi se morali obvezno odločiti za darovanje organov, saj je to nauk cerkve, ki mu morajo slediti, še posebej zato, ker cerkev smatra darovanje organov za akt ljubezni do bližnjega. Zanimivo pa je tudi to, da cerkev sploh ne povezuje duše in transplantacije organov oz. odvzem organov v sistemu možganske smrti, čeprav je duša eden njenih temeljnih postulatov. Nemški profesor za katoliško moralo Gründel je na vprašanje, kaj se dogaja z dušo med odvzemanjem organa dejal, da se pojem duše v tem primeru ne sme omenjati.

23. Papež je celo rekel, da naj človek organov ne nosi s seboj v nebesa, ker jih potrebujemo na zemlji. Ker cerkev veruje v telesno vstajenje umrlega so omenjene besede zelo zanimive. Kajti ko bo umrli na sodni dan vstal s svojim telesom, ni jasno, ali bo darovalec srca vstal brez srca in prejemnik z dvema ali se bo zadeva odvijala kako drugače. Tudi ni jasno, s kakšnimi organi bo vstal tisti darovalec, ki je izgubil vse svoje organe in ti so bili presajeni različnim ljudem (že prej omenjeni ovoj človeka) – ali bo sploh lahko vstal, kajti praktično ne bo imel svojega telesa. Ali je cerkev na ta vprašanje že odgovorila?

24. Zelo zanimivo je tudi to, da na kartico zdravstvenega zavarovanja lahko vpiše samo odločitev ZA darovanje organov, opredelitev PROTI pa ni mogoča. Zato na kartici ne bo opredelitve. Čeprav se je oseba opredelila proti posmrtnemu darovanju organov, to ne bo zapisano na kartici zdravstvenega zavarovanja. Ker se bo smatralo, da se ta oseba ni opredelila, bodo zdravniki konzultirali bližnje glede odvzema organov. In če ti ne bodo nasprotovali, v trenutku odločitve pa bodo po vsej verjetnosti v šoku, tako da ne bodo mogli objektivno in trezno razmisliti, se bodo organi odvzeli, čeprav se je dotični opredelil proti, o tem pa svojih bližnjih ni seznanil, ker to ni dolžan storiti. Ali ne gre za zelo prefinjeno zlorabo zdravstvene kartice in nepošten način, da se pridobi čimveč darovalcev organov. Sicer pa gre v tem primeru tudi za hudo neenakopravnost med tistimi, ki so ZA in tistimi, ki so PROTI. Zakaj takšna neenakopravnost? Ali je to v skladu z ustavnim načelom enakopravnosti iz 14. člena ustave. Očitno je lakota po telesnih organih v zdravstvu velika. Tako opevana etika pa caplja daleč zadaj!

25. Po »rezervne dele« v Moldavijo, je naslov novice v časopisu Indirekt (13.10.2008). V njem je zapisano, da ima črni trg človeških organov novo prvo mesto – Moldavijo. Ta je prehitela Indijo in Brazilijo. Trg človeških organov vedno bolj cveti in raste. Finančni vložki so veliki.

26. Glede na vse navedeno predlagamo, da se v zakonu:
• črta besedna zveza »možganska smrt« v različnih sklonih
• črtajo določbe, ki dovoljujejo odvzem delov telesa brez izrecnega dovoljenja darovalca
• določi, da mora za vsak odvzem organov oz. delov telesa dati darovalec izrecno pisno soglasje, ki mora biti overjeno pri notarju in zavedeno v ustreznem državnem registru, ki pa ga ne vodi nobena zdravstvena organizacija
• določi, da mora biti dajalcu in tudi prejemniku delov telesa izrecno pojasnjeno, kakšen vpliv ima odvzem ali presaditev delov telesa na telesno in duševno integriteto človeka, pri čemer morata biti informirana o vseh znanih posledicah in tveganjih. V to pojasnilno dolžnost je potrebno vključiti tudi znanja in vedenja, ki o vsem tem obstajajo izven uradne šolske medicine ali psihologije. Pri pojasnjevanju mora biti navzoča kot priča tudi oseba, ki ni zdravstveni delavec oz. zdravnik
• določi, da velja soglasje za odvzem organov samo eno leto, kajti zaradi razvoja medicine in drugih družbenih področij se spoznanja glede transplantacije, duševnosti oz. duše in tudi možganske smrti, hitro menjajo in je zato potrebno vedno znova dajalce in prejemnike seznanjati z novimi tveganji oz. posledicami in vplivi na telesno in duševno integriteto. Da se spoznanja hitro spreminjajo, dokazuje tudi to, da je bila leta 1996 sprejeta že tretja generacija kriterijev za ugotavljanje možganske smrti.

27. Glede na predlog iz prejšnje točke vladi predlagamo, da pripravi ustrezne spremembe ZOPDCT in jih v sprejem posreduje Državnemu zboru. Seveda pa naj vlada organizira široko javno razpravo o tej zelo pomembni tematiki, kar velja tudi za Državni zbor.

28. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Sejmišče 1, 4000 Kranj, ki ga zastopa
Vladko Began, odvetnik iz Celja