Vsak od nas sprejema in oddaja neke vrste energijo. Te energija je lahko raznih vrst. Med drugim tudi energijo svojega osebnega polja, ki je nabita s svojimi osebnimi mislimi. Mnogo ljudi to energijo zaznava na takšen ali drugačen način, vendar pa, ker ne pozna energetske abecede si tega ne zna razlagati oz. lahko dostikrat tudi nemočno popusti pred vplivi, ki izvirajo iz okolice.

To ljudje velikokrat pripisujemo slabemu dnevu, dejstvu, da smo vstali z levo nogo, ipd., vsekakor pa bolj malo krat pomislimo, da se to neposredno dotika sveta v katerem živimo in, da bi lahko s tem tudi kaj storili. Dostikrat se zgodi, da se enostavno prepustimo usodi in nemočno gledamo, da se stvari okoli nas dogajajo kot na filmskem platnu in se nam isti filmi ponavljajo znova in znova.

Vse misli, pa bodisi so to pozitivne ali negativne, ustvarjajo neko energetsko polje, ki ga oddajamo v okolje. Zahodna znanost tega zaenkrat še ne more ne potrditi ne ovreči, vendar jo vedno nova spoznanja peljejo v to smer. Kvantna fizika je spoznala, da smo vsi povezani in da naše misli vplivajo na resničnost. Leta 1980 je pokazal John A. Wheeler s Princetonske univerze z eksperimentom spremenljivo dualnost delcev, da se delci lahko v pogojih zavestne izbire obnašajo kot valovi. Pokazal je namreč, da na dejstvo ali dobimo delce ali valovanje vpliva izbira tistega, ki eksperimentira – torej z mislimi, ki izvirajo iz njegove odločitve, kaj želi dobiti kot rezultat, vpliva na obnašanje resnične snovi in takšne rezultate tudi dobi, delce ali valovanje.

V »resničnem« svetu na način vplivanja skozi razlago kvantne fizike je izid mnogih dogodkov kjer se sreča več ljudi lahko močno pogojen z mislimi tistega, ki je najbolj vpliven oz. ustvarja najmočnejši energetski naboj. Vplivanje pa je vedno neke vrste manipulacija, kjer ni svobodne izbire, čeprav pravimo, da smo ljudje svobodne bitja s svobodno voljo.

Ljudje smo bitja s svobodno voljo, katerih verovanje, vsaj večine, je omejeno na svet, kot ga vidimo, saj je na takšen način življenje bolj predvidljivo in bolj varno. Čeravno so mnoge duhovne tradicije že od svojega nastanka naprej učile in učijo, da je svet kot ga vidimo in dojemamo iluzija je to dejstvo težko razumeti in še težje sprejeti kot del resničnosti. V 17. stoletju je Descartes postavil neovrgljivo tezo o tem kako deluje svet, pred njim pa že mnogi drugi kot npr. Platon. »Cogito, ergo sum.« je postal temelj zahodne filozofije, ki se je mnogi oprijemajo kot svetega aksioma skozi enostransko razlago.

Ta rek je veličasten nauk za določeno življenjsko obdobje, ki predstavlja svet kjer stvari temeljijo samo na tistem kar je možno zaznati s fizičnimi čutili, hkrati pa predstavlja veličasten prehod v obdobje, ko naše zavedanje in misli ne dojemamo le kot take, temveč si dovolimo preseči tradicionalno sprejeto paradigmo mišljenja in začnemo misliti in razmišljati z »duhovnimi mislimi«.

Tega dejstva se zaveda vedno večja množica ljudi in za njih ni potrebno, da jim prilepimo označbo »ljudje iz skupine Duhovnost«. To so čisto običajni ljudje kot vi in jaz, vendar pa tudi takšni, ki izvirajo iz vodilnih položajev družbe, saj je njihov vpliv širši, vplivajo na več ljudi, in se jim tudi spreminja skozi sodobna spoznanja stil vodenja, ki je bolj usmerjen v duhovnost.

Vsi ljudje smo do neke mere duhovna bitja, ki se na nekem nivoju svoje biti ukvarjajo z duhovnostjo, saj rastemo tako intelektualno kot moralno. Čisto vsi. Tudi tisti, ki na videz ne rastejo ne tako, ne drugače, kajti sprememba ni omejena le na tisto kar zaznavamo z našimi fizičnimi čutili.

Eden izmed vidikov rasti, ki je zelo pomemben za naš duhovni napredek je vsekakor moralni vidik, saj doprinaša že tu in zdaj, na tem planetu na katerem smo in v tem človeškem telesu v katerem smo k temu kar smo – k naši človečnosti, k čudovitosti naše izkušnje. Ta vidik pomaga razvijati širino našega sveta, kjer ni več važno kaj in kdo si, temveč kaj lahko narediš, da podpreš sočloveka pri njegovi izkušnji.

Tega se je tudi že začela zavedati peščica uspešnih managerjev in vodij, ki so vpeljali v svoj način poslovanja ljubezen. In tu se ne gre za nadlegovanje na delovnem mestu, temveč za način vodenja skozi duhovne vrednote, ki predstavljajo ideje, ki so v središču ljubezni, ti. kvaliteta človeške izkušnje, osebne vrednote in verovanja, naši odnosi z drugimi, naše povezave s svetom narave in še mnogo več.

Način vodenja so poimenovali »Duhovno voditeljstvo«. Ljubezen v kontekstu Duhovnega voditeljstva zaobsega sočutje in skrb za druge ljudi in se nanaša na dejstvo, da oskrunitev sveta nekje ali oskrunitev sveta za bodoče generacije ni sprejemljiva in takšno početje ni ljubeče. V novi paradigmi ljubezen v poslu in delu pomeni odločanje in vodenje na način, ki skrbi za ljudi in za svet na katerem živimo.

Ker z našimi mislimi neposredno vplivamo na materialno stvarnost, ki nas obdaja, vplivamo tudi na kvaliteto življenja na svetu v katerem živimo. Naše odločitve neposredno vplivajo na podporo energijam s katerimi so v sozvočju naše misli. Če torej podpiramo ideje in misli o škodovanju, izkoriščanju, agresivnosti, uničevanju ipd. neposredno podpiramo energije, ki doprinesejo k manifestaciji takšnih vedenj in dejanj, in nasprotno, če podpiramo ljubeče odnose, sočutje, podpiranje, sprejemanje ipd. podpiramo ustvarjanje takšnega sveta.

Svet in ljudje smo dosti bolj povezani kot se to zdi na prvi pogled in imamo dosti večji vpliv eden na drugega in na svet okoli nas kot si to morda na prvi pogled mislimo. Smo bitja s svobodno voljo in od naših misli in odločitev je neposredno odvisno kakšen svet soustvarjamo. In to velja za vsa področja našega obstoja, tako za medčloveške odnose, ljubezen, politiko, prehrano, proizvodnjo oblačil, svetovno ekonomijo, podporo lačnim, človeški pohlep, zatiranje pravice, nesprejemanje drugačnosti, podporo vojnam, podporo agresivnim partnerstvom…

Ne smemo pozabiti, da energija gre kamor usmerimo namen oz. z drugimi besedami stvari na svetu se gibljejo v smer kamor so usmerjene misli.

http://www.tomazflegar.si