NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.000 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 16-nov
  • Izmenjevalnica #65 v Humanitarnem centru

  • sobota 17-nov
  • Prekmurje se predstavi

  • nedelja 18-nov
  • Voden ogled MPT za seniorje

  • ponedeljek 19-nov
  • Moška skupina

  • torek 20-nov
  • Turneja tibetanskih menihov iz samostana Sera Jey, 2018
  • 34. Slovenski knjižni sejem

  • sreda 21-nov
  • MARIE NDIAYE

  • četrtek 22-nov
  • Sanjski New York z dm in Maybelline

  • petek 23-nov
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 24-nov
  • Movember tek

  • nedelja 25-nov
  • Festivalnice - glasba za otroke

  • ponedeljek 26-nov
  • Modro brati in kramljati

  • torek 27-nov
  • Ljudski plesi z Mario Keck

  • sreda 28-nov
  • 11. Konferenca EPH

  • četrtek 29-nov
  • Svetovna serija v odbojki na mivki Ljubljana 1Star

  • petek 30-nov
  • Osmica Avin

  • sobota 01-dec
  • 11. Konferenca EPH

  • nedelja 02-dec
  • 13. Miklavžev pohod

  • ponedeljek 03-dec
  • AAMI predstavitev / 2. ART Expo Ljubljana

  • torek 04-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart
  • Najljubše barve za izbrane okuse JUPOL Trend

  • sreda 05-dec
  • ICankar

  • četrtek 06-dec
  • Kako narediti dobro orodje?

  • petek 07-dec
  • 3. Prekmurski mali maraton
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 08-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart
  • Košarkarski turnir trojk

  • nedelja 09-dec
  • Valentin Bidanc

  • ponedeljek 10-dec
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Kostarika

  • torek 11-dec
  • Mednarodni simpozij o Ivanu Cankarju
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sreda 12-dec
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Sindrom izgorelosti   
    sreda, 23. maj 2018 @ 00:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
    Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

    Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

    Kaj je v ozadju izgorelosti?

    Izgorelost so najprej raziskovali in jo prepoznavali pri ljudeh, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo drugim ljudem: učitelji, socialni delavci, zdravstveni delavci, svetovalci, vzgojitelji. Tudi danes so takšni in podobni poklici zelo izpostavljeni izgorelosti. Hotenje, da drugemu pomagamo izstopiti iz težav, se pogosto zasuka tako, da sami vstopimo vanje. Prepoznavanje svojih omejitev in omejitev drugega ter odgovornosti obeh je nujno potrebna sposobnost, ki omogoča, da lahko drugemu resnično pomagamo. Nadaljnje raziskave so pokazale, da se izgorelost s časom pojavlja v vseh poklicih. Zahteve, ki jih sistemi postavljajo posamezniku zaradi pritiska kapitala, vse bolj izpodrivajo občutek varnosti in so pomemben razlog za pojav izgorelosti.

    Pomemben razlog je tudi psihološka dinamika posameznika. Načine delovanja, čustvovanja in razmišljanja v veliki meri kroji psiha človeka, predvsem nezavedni ali podzavesti del. Tudi izgorelost se v veliki meri skrije v nezavedni del naše psihe in ko ji tam zmanjkuje prostora, se izrazi tudi preko fizičnih težav - bolezni ter jo pogosto šele takrat opazimo.

    V ozadju izgorelosti so psihološke motivacije. Gre za globoke potrebe, ki jih čutijo tisti, ki se za določen poklic odločijo. Te so lahko močna potreba pomagati drugemu, samopodoba, ki temelji na rešiteljstvu, dajanju drugim, biti dober, boriti se proti slabemu, naučiti, potreba po biti uspešen, potreba, da zadovoljimo druge. S takšnimi in podobnimi potrebami ni nič narobe, če se jih jasno zavedamo in jih nadziramo. Takoj ko je potreba neozaveščena, deluje brez naše osebne volje in takrat nas popelje v situacije, kjer nimamo stika s seboj, in svojo lakoto želi potešiti na načine, ki so za nas škodljivi.

    V ozadju izgorelosti so tudi zahteve. Te zahteve lahko prihajajo od zunaj (učenci, starši, ravnatelj, nadrejeni, sodelavci, klienti, pacienti ...) ali od znotraj. Notranje zahteve so velikokrat zahtevnejše kot zunanje in celo bolj neusmiljene do nas samih. Močna potreba po samorealizaciji, po profesionalni realizaciji, psihološki uspeh, občutek, da smo potrebni in koristni, so včasih nenasitljivi. Učitelj želi naučiti, zdravnik želi pozdraviti, psiholog želi svojim klientom pomagati iz stiske, ekonomist želi podjetju prinesti dobiček. V kolikor ne zadovoljimo tako zunanje kot notranje zahteve, se lahko neusmiljeno začne proces izgorelosti.

    Pogosto se ljudje odločijo za poklice pomoči, ker želijo napolniti svoj rezervoar ljubezni (v obliki priznanja, hvaležnosti, občudovanja ...), ki ga njihova preteklost ni. To želijo napolniti s pomočjo klientov, pacientov ali učencev. Učitelj, čeprav nezavedno, želi biti idealen starš, želi predstavljati idealen model dobrega starša za svoje učence, medicinska sestra želi pomagati in ustreči svojemu pacientu. Vse težnje in potrebe so lahko pozitiven razlog, da smo vstopili v poklic, ki nas polni in navdihuje. Vendar bodimo pozorni, da ne prestopimo zdrave meje, onkraj katere se začnejo različne škodljive kompenzacije.

    Faze izgorelosti

    Sindrom izgorelosti se ne pojavi kar "čez noč", ampak prihaja korak za korakom, po fazah.

    Faza entuziazma in idealizma

    Značilnost novega sodelavca je, da se čuti poklican, da spremeni svet. Moči so na višku, pričakovanja in upanja so velika, ideali so privlačni. Sodelovanje z drugimi je prijetno in oseba ima močan občutek pripadnosti skupini. Težave, nezaupanje in sovražnost starejših izkušenih sodelavcev ne povzročajo strahu. V tej fazi je značilna majhna sposobnost realne ocene situacije ter majhna sposobnost ločevanja sanj in iluzij od realnih možnosti. Obstaja tveganje, da se oseba odmakne od sorodnikov in prijateljev ter se v celoti potopi v svoj profesionalni zagon.

    Faza stagnacije ali mrtvila

    Kaj pravzaprav v resnici počnem, je tipično vprašanje te faze. Pokažejo se prvi znaki napora, kar je bila prej profesija ali poslanstvo, postane samo delo, poklic kot vsak drug. To fazo spremlja občutek, da se vrtimo v prazno in da velikim investicijam ne sledijo pričakovani rezultati. Pokažejo se prvi znaki razdražljivosti, tako do uporabnikov kot do sodelavcev, prvi znaki stiske pri delu, ki ni več tako privlačno. V tej fazi ni lahko prositi za podporo tistih (sorodnikov in prijateljev), ki smo jih med tem dali na stran ali celo pozabili.

    Faza frustracije

    V tej fazi se pojavi sindrom "razočaran dobri samaritanec". Realnost ne da takšnih moralnih zadovoljitev, kot smo jih pričakovali, ideal se vedno bolj oddaljuje, postane utopija. Oseba se počuti blokirana, ne nadaljuje tistega, kar je začela, in ovire postanejo nepremagljive. Razdalja med idealom in realnostjo je vse večja in nepremostljiva. Pojavi se občutek nemoči, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, imamo občutek neuspeha, samospoštovanje je nizko. Pojavijo se prvi simptomi tesnobe. Imamo občutek, da smo izgubili nadzor. Nevarnost te faze je, da od dvoma glede svojih sposobnosti preidemo na pomen samega dela, od občutkov krivde preidemo do občutkov sramu, ker nismo kos nalogam. Začnemo se primerjati s tistimi, ki so nad nami, in tistimi pod nami in počutimo se poražene. Pozor: to je centralna faza procesa, je najobčutljivejši trenutek krize. Smo na razpotju: ena pot vodi k premagovanju krize - združitev aspiracij in realnosti, k profesionalni zrelosti, druga pot pa pelje k odmiku in nezainteresiranosti.

    Faza apatije

    Čustvena hladnost in brezosebnost odnosov sta tesni spremljevalki te faze. Navdušenje je popolnoma ugasnilo, drugi nam gredo samo še na živce, delo prav tako. Povsem izgine želja pomagati drugemu, odnosi so vsi enaki in delo nam ne daje več nobenega zadovoljstva, je brez smisla. Pojavi se ločenost od svojih dejavnosti, oseb ... Trudimo se narediti čim manj. Prisoten je občutek ujetosti: ne počutim se dobro in ne morem nikamor zbežati. To fazo spremlja profesionalni neupseh, vdanost, pomemben je samo konec meseca. Oseba ima fantazije, da bi spremenila oddelek ali celo delo. "Kaj me briga, kaj je meni tega treba, kar naredim, je več kot dovolj" in podobni stavki so značilni za to fazo. Vse to so simptomi izgorelosti - profesionalne smrti.

    Tukaj velja omeniti, da če želimo preiti iz faze idealiziranja k realnosti, to zahteva določen odmik. Vendar je težava v tem, da veliko ljudi ne najde pravilnega odmika. Odmik, ki je značilen za fazo apatije, je žal značilen simptom izgorelosti. Oseba, ki je svoje delo začela z empatijo, je sedaj prešla v fazo apatije. To je več kot očitna obramba pred frustracijo. Cikel je: jeza - poskusi pomoči - neuspehi - indiferentnost.

    V vsaki fazi so seveda možni preobrati in iskanje konstruktivnih izhodov. To lahko naredimo s pomočjo svetovalca, sodelavcev, terapevta ... Možno pa je tudi več let ostati v določeni fazi. V fazi frustracije so možni različni izhodi, kot so: zamenjati delo, poiskati pomoč ali odločitev, da bomo živeli razcepljeni med svojim profesionalnim in osebnim življenjem. Slednja prinaša s seboj velike težave tako v domačem kot službenem okolju. Človek je lahko odličen zdravnik, ki ga njegovi sodelavci zelo občudujejo. Je vljuden, prijazen, miren. Ko pa pride domov v svojo družino, postane neznosen. Stiske prenaša iz enega področja življenja v drugega, čeprav nezavedno. Zanimiv je primer moškega, ki se je oglasil pri svetovalcu zaradi težav v družini. Začetni pogovori so pomagali razgrniti družinsko dinamiko. Toda to ni bilo dovolj, da bi s svetovalcem razumela, zakaj prihaja do konfliktov, ki so bili vse bolj nevdržni. Svetovalec ga je nato povprašal, kako kaj njegovo profesionalno življenje. Ob tem vprašanju se je iz njega vsul plaz nezadovoljstva in težav. Pritiski z vseh strani, tako nadrejenih kot podrejenih. Vedno večje zahteve in vedno manj občutka za realnost. Večanje obveznosti, da obdrži svoj položaj. Vsa svoja opažanja, mnenja in stiske v profesionalnem življenju je moški zadrževal v sebi. Že zgolj pogovor je bil zanj odločilnega pomena in sledilo je olajšanje. Sprejel je odločitev, da bo svoja opažanja in omejitve podelil z osebami, ki so v dogajanje vpletene. Spoznal je, da ga pesti izgorelost. Ob vnašanju sprememb v njegovo profesionalno življenje so se pomirile tudi razmere v družini in potrdile, da je bil ključ za rešitev situacije drugje. Veliko je podobnih primerov, kajti simptomi izgorelosti se lahko kažejo povsem drugje in so povsem drugačni kot razlogi, zaradi katerih nastane.

    Kaj lahko naredimo da preprečimo in odpravimo izgorelost?

    Zdravljenje ali preprečevanje izgorelosti je možno na dveh področjih: osebnem in socialnem oz. delovnem. C. Maslach predstavi pot za preprečevanje in odpravljanje izgorelosti v delovnem okolju v šestih točkah: primerna obremenitev na delu, zagotovitev občutka obvladovanja situacije, možnost nagrade in priznanja, občutek za skupnost, pravičnost pri obravnavi ter skupne vrednote.

    Za posameznika pa psihosinteza priporoča, da se problema lotimo večplastno.

    Potrebna je sprostitev, kjer se lahko naše telo in psiha sprostita, revitalizirata in nabereta novih moči. Čas sprostitve je čas miru, ki ga v vsakdanjem življenju primanjkuje. Nameniti čas sprostitvi pomeni nameniti čas sebi, poskrbeti zase in za svoje resnične potrebe na telesni, čustveni, miselni in duhovni ravni.

    Razistovetenje od poklicne vloge in istovetenje z jazom. Psihosinteza nam tukaj ponuja tehniko razistovetenja in istovetenja z jazom. To je ena temeljnih tehnik psihosinteze, ki se je z uporabo pokazala za zelo učinkovito. Z njeno pomočjo se lahko zdravo odmaknemo od vlog, čustev, misli, želja in se podamo v svoje središče, svoj jaz, kjer smo lahko objektivni opazovalci svojih dejanj. Jaz lahko definiramo kot edini del nas, ki ostaja za vedno isti. Ko enkrat najdemo in polno izkusimo to nespremenljivost, začne delovati kot vedno prisotna osna točka za ostalo osebnost, kot notranje oporišče, na katerega se lahko vedno opremo in si povrnemo občutek ravnovesja in samopovezanosti. Potem lahko vidimo, da jaz ostaja isti v navdušenju in obupu, v miru in razburjenju, v bolečini in zadovoljstvu, v zmagi in porazu. Kot je Tagore poetično dejal: "Isto sonce je na novo rojeno v novi deželi v krogu neskončnih zarij."

    Prepoznavanje lastnih psiholoških mehanizmov, ki omogočajo sindrom izgorelosti. Neozaveščene potrebe, različni mehanizmi delovanja in odzivanja ali, kot jim psihosinteza pravi, podosebnosti so lahko velik generator stresa. Psihosinteza nas s pomočjo različnih metod in tehnik popelje v zavedanje, sprejemanje in transformacijo teh. Tako prej naši nasprotniki postanejo zavezniki.

    Odkrivanje nezavednega. Prav tako nas psihosinteza popelje v stik z našimi kvalitetami, ki so skrite v polju nezavednega: ustvarjalnost, različne ideje in rešitve, navdihi. Vse to krepi občutek avtonomnosti, poznavanje svojih resničnih potreb, svojih omejitev in svojih potencialov. V stiku s temi kvalitetami ima izgorelost veliko manj možnosti ali pa jih sploh nima.

    Transpersonalne ali duhovne dimenzije. Veliko psihologov priporoča in poudarja dejstvo, da je za kvaliteto življenja, v katero vsekakor spada tudi preprečevanje izgorelosti, pomembna tudi transpersonalna ali duhovna plat človeka. Oseba, ki prepoznava sindrom izgorelosti, je ponavadi preveč odvisna od zunanjih dejavnikov in si pogosto zastavlja previsoke osebne cilje, za katere v sebi nima zadostne transpersonalne podpore. Ta podpora je odvisna predvsem od globine stika, ki ga imamo s seboj. Bolj ko vzpostavljamo in gojimo stik s svojim pristnim delom sebe, s svojim osebnim in transpersonalnim jazom, bolj smo sposobni samorealizacije, ki temelji na ravnovesju in sintezi vseh plasti osebnosti, od psihične do fizične, čustvene, intelektualne in duhovne.

    Rožana Grdina
    www.cdk.si/soutripanje

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.cdk.si/soutripanje
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Sindrom izgorelosti | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Sindrom izgorelosti

    Prispeval/a: Nan dne nedelja, 27. maj 2018 @ 10:35 CEST
    Dobra predstavitev.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,03 seconds