17-letni Marko je eden od petih otrok pod okriljem ambasadork nasmeha na osnovni šoli Jela Janežiča v Škofji Loki, šoli za otroke s posebnimi potrebami. Tri hude bolezni, avtizem, cerebralna paraliza in epilepsija, so Marka oddaljile od sveta, v katerem živi, in ga oropale sposobnosti govora. Najstnik, ki se pred leti ni odzival na lastno ime in ni bil sposoben nekaj minut mirno sedeti, lahko po letu in pol redne individualne terapije ob podpori kosmatih terapevtov, kužkov Jake in Saia, skoraj vedno usmeri pogled, ko ga ljudje v njegovi bližini ogovorijo, in dokaj zbrano sledi terapiji.

»Marko je zgodba o uspehu,« pojasnjuje Špela Juršič, predsednica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorjev nasmeha. »Četudi smo vmes nekajkrat skoraj obupali, se sadovi naše vztrajnosti in potrpežljivosti počasi, a vztrajno kažejo. Začelo se je s tako rekoč neopaznimi premiki, ki pa so, ko gledamo nazaj, za nekoga tako zelo bolnega prava revolucija.«

»Marko je terapijo vsakič pričel z mrzlimi rokami, po petih minutah božanja pasjega kožuščka pa so se njegove dlani segrele in izvile iz krča. Takšne malenkosti so prvi kazalci, da terapija učinkuje,« dodaja Katarina Vertin, podpredsednica društva.

Ambasadorji, ki s pomočjo kužkov izvabljajo nasmehe
Pozitivni učinki druženja človeka z živalmi so znani že stoletja in potrdi jih lahko vsak, ki je kdaj imel hišnega ljubljenčka, naj bo to kuža, muc, hrček ali papagaj. Sproščena igra, odmik od vsakdanjih skrbi in dragocena prijateljska vez, ki se stke med človekom in živaljo, je tako edinstvena, da so jo pod drobnogled vzeli tudi znanstveniki in s študijami potrdili vpliv živali na počutje in zdravje ljudi. Rezultati so ljubitelje živali z različnih koncev sveta spodbudili k organizaciji društev, v okviru katerih bi s svojimi ljubljenčki obiskovali in osrečevali bolne otroke in mladostnike, telesno in duševno zaostale ter ostarele. Urša Ivanovič, članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha, ki je bilo ustanovljeno leta 2005 in za zdaj ponuja samo terapijo ob podpori kužkov, je idejo za ustanovitev društva, katerega zaščitni znak so kužki z oranžnimi rutkami, opisala takole: »Ljudje, ki imamo doma pse, najbolje vemo, kaj nam kosmatinci pomenijo in koliko nam dajejo. Če lahko meni pasja družba polepša dan in me razvedri, ko mi je hudo, zakaj ne bi moj kuža pomagal tudi drugim, še posebno bolnim, ki pomoč najbolj potrebujejo?«

Glas o kosmatih terapevtih se širi
Ena od ustanoviteljic in predsednica društva za terapijo s pomočjo živali Špela Juršič je povedala, da so se tri ustanoviteljice, dve tedaj članici Društva za zaščito živali, srečale leta 2002 v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer so slepe in slabovidne otroke, ki bi v prihodnosti potrebovali psa vodnika, seznanjale s psi in njihovimi potrebami. »Prvemu srečanju so sledili redni tedenski sestanki, na katerih so se otroci družili s psi in kmalu se je rodila ideja za organizirano terapijo z živalmi, v osnovi s kužki.«

Kot izpostavlja predsednica, društvo orje ledino, saj terapija s pomočjo psov pri nas še zdaleč ni tako razvita kot v tujini. »Se pa trudimo in si prizadevamo, da bi položaj izboljšali. Vse več je posameznikov in ustanov, ki slišijo za nas bodisi prek medijev bodisi prek naše spletne strani in nas vabijo, naj se jim predstavimo.« Katarina Vertin, druga ustanovna članica društva, pritrjuje: »Želimo si, da bi se terapije in aktivnosti s pomočjo živali ustalile in izvajale kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih področjih. Pri tem nam gre vsako leto bolje, saj se za naš pristop zanima vse več ljudi.«

Pomoč bolnim in žalostnim
Terapija s pomočjo psov se uspešno izvaja pri ljudeh vseh starosti, tako pri tistih najmlajših v vrtcih kot pri starejših v domovih za ostarele. Kot navaja Katarina Vertin, so lahko psi pomožni terapevti pri spodbujanju govora in gibanja pri invalidih in otrocih s posebnimi potrebami, uporabljamo pa jih tudi pri disleksičnih otrocih, ki se težko učijo ali berejo. Pri tistih, ki težje dojemajo, lahko s pomočjo psa treniramo možgane, vendar je kuža le motivacija, s katero otroka pripravimo do tega, da opravi neko nalogo. Nato pa otroka nagradimo tako, da se lahko z živaljo poigra ali da ta zanj naredi kakšen trik. Pri starejših ljudeh z možganskimi okvarami in motnjami spomina, na primer pri bolnikih z demenco ali alzheimerjevo boleznijo, pa lahko ponavljajoče se vaje s »kosmatimi terapevti« izboljšajo kratkoročni spomin. »Terapija s pomočjo psa pomaga tudi pri psihičnih težavah, kot so depresija, shizofrenija, čustvene blokade, ne nazadnje pa tudi pri zdravih ljudeh, ki uradno nimajo diagnosticirane nobene bolezni, a so drugačni, osamljeni in zaprti vase,« je povedal naš četrti sogovornik in četrti ambasador nasmeha Dejan Mikuš. »Druženje s psom je vselej pozitivna izkušnja, saj pes ne obsoja in se ti približa, tudi če imaš iznakažen obraz ali si zanemarjen. Psi so prav zaradi svojega neobsojanja med drugim dobri terapevti tudi zapornikom, vendar se v slovenskih zaporih oblika terapije z živalmi še ni uveljavila, v tujini pa je že precej bolj razširjena.«

Bližina psov se je izkazala za pozitivno tudi pri bolnikih z epilepsijo, sladkorno in parkinsonovo boleznijo ter rakom. Špela Juršič pojasnjuje, da aktivnosti s psi težke bolnike razvedrijo, jim preženejo misli na bolezen in jim s tem pomagajo, da laže prestanejo zdravljenje. »Pri rakavih bolnikih naša pomoč ni zdravljenje v pravem pomenu besede, temveč gre za aktivnosti, ki bolnikom popestrijo vsakdan in jim pomagajo premagovati bolezen po psihološki plati.«

Psi izvabljajo hormone sreče
Učinki druženja z živalmi na telo in dušo človeka so dokazani. Stik z mehko in toplo živalsko dlako deluje pomirjajoče, znižuje raven krvnega tlaka in srčnega utripa, sprošča mišice in zmanjšuje ali odpravlja napetosti. Stik z živaljo sproža izločanje večjih količin endorfinov v človeškem telesu, ki so znani kot hormoni sreče, ob pogostih in rednih stikih z živalmi pa se dokazano zmanjša tudi poraba protibolečinskih zdravil in pomirjeval, saj bližina živali zmanjšuje stres in raven bolečine. Pogovor z živaljo poleg tega deluje tolažilno, zmanjša občutek osamljenosti in depresivno razpoloženje.

Tudi »bojne pasme« so lahko terapevti
Čeprav terapija s pomočjo živali ne pomeni vselej terapije s pomočjo psov, so kužki pri nas in po svetu najpogostejši terapevti. Kot navaja Špela Juršič, je lahko vsak pes terapevt, ne glede na pasmo. »Tudi tako imenovane bojne pasme, na primer rotvajlerji in dobermani. Prav tako ne šteje videz kužka; tudi če ima tri noge in eno samo uho, je lahko terapevt. Ključen je značaj. Pes mora biti odprt, imeti mora rad ljudi in druge živali in ne sme biti agresiven, pa tudi plah ne. Poleg značaja je za opravljanje tečaja in s tem pridobitev licence nujna tesna vez med psom in lastnikom. Lastnik mora svojega štirinožnega prijatelja tako dobro poznati, da ga zna 'prebrati' in da lahko hitro ugotovi, kdaj se ne počuti dobro. Miritveni signali, kot so na primer oblizovanje zgornje ustnice, vohanje po tleh, praskanje in zehanje, nepoznavalcem morda ne povedo nič, nam, ki imamo s psi veliko opraviti, pa ti signali sredi terapije prižgejo rdečo luč in povedo, da ima kuža dovolj in da ga je nujno treba odpeljati stran.«
V tujini pričnejo tečaje za pse terapevte pri starosti enega leta in pol, že prej pa se lahko izvajajo tečaji za mlade pse, vendar mladiček s svojim lastnikom še ne sme delati samostojno, temveč v spremstvu že izšolanega terapevtskega para. »Ker je vsak pes, kot smo tudi ljudje, zgodba zase, individualno presojamo, kdaj je kuža zrel za tečaj. Nekateri so nanj pripravljeni že zelo zgodaj, spet drugi so razigrani in nezmožni zbranega dela tudi do svojega tretjega leta,« navaja Špela Juršič. »Tudi zgornje starostne meje za opravljanje tečaja ni. Kuža je lahko terapevt, vse dokler je zdrav oziroma nima hujših zdravstvenih težav. Naša članica je izpit za psa terapevta denimo naredila s 14-letno psičko.«

Psi, konji, mačke, delfini, kače...
Pri nas je precej bolj kot terapija s psi poznana in uveljavljena hipoterapija (terapija s pomočjo konj), pri kateri predvsem bolniki z nevrološkimi obolenji razvijajo in izboljšujejo svoje motorične sposobnosti in ravnotežje ob pomoči konja in izšolanega hipoterapevta. Organizirano terapijo, ki jo priporočajo tudi nekateri zdravniki, izvajajo pri nas pretežno v Kamniku v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, kjer pa so od letos prisotni tudi ambasadorji s svojima terapevtskima kužkoma Saro in vodnico Tjašo Oblak ter Lunom in njegovo vodnico Tino Kremesec. Poleg konjev se za terapevtske namene uporablja tudi pse, mačke in druge male živali (hišne kunce, morske prašičke, činčile). Ponekod v tujini so zelo priljubljene lame, delfini in nekatere domače živali, kot na primer koze ali ovce, redkeje, a vseeno, pa se v terapevtske programe vključujejo »hladnokrvne« živali, ribe, želve, polži, kače. Špela Juršič poudarja, da so za terapijo primerne vse živali, tudi tiste malo bolj nenavadne. Pomembno je le, da človek pred živaljo nima strahu. »Je pa seveda drugače, če držiš v rokah kačo ali psa. Kuža je mehak, topel, ob dotiku čutiš njegovo dihanje in bitje srca, kužke lahko vodniki tudi najbolje obvladamo. V našem društvu imamo zaenkrat samo pse, v bližnji prihodnosti se nam obeta družba domačega kunca, eden naših dolgoročnih projektov pa so tudi terapije s poniji.«
Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali šteje 14 aktivnih in 10 neaktivnih članov, torej tistih, ki so opravili teoretični del tečaja, a v praksi niso dejavni. Za vse, ki bi vas pomoč ali delo v društvu morda zanimalo, ambasadorji sporočajo, da jeseni pripravljajo nov tečaj, sestavljen pa bo iz teoretičnega dela za lastnika in praktičnega dela za lastnika in psa. »Ne gre za klasično šolanje, saj se pričakuje, da pes klasična povelja 'sedi, lezi' že pozna,« pojasnjuje Katarina Vertin, »Vendar za to pes ne potrebuje izpita iz poslušnosti, pomembno je le, da je vodljiv, da ima pravi značaj in da ima njegov lastnik srce na pravem mestu.« Vsi člani društva so prostovoljci, ki v svojem »obslužbenem« delu vztrajajo zaradi ljubezni do živali in ljudi, predvsem pa zaradi tako majhne in enostavne stvari, kot je nasmeh, ki jim je pravzaprav edino plačilo za vloženi trud.

Ločimo dve vrsti delovanja z živalmi: terapijo z živalmi in aktivnosti, pri katerih sodelujejo živali. Terapija z živalmi označuje terapijo v pravem pomenu besede, ki poteka pod vodstvom strokovnega terapevta (fizioterapevt, psihoterapevt, delovni terapevt) ob prisotnosti terapevtskega para z vnaprej točno določenimi cilji. Obiske terapevtskega para brez obveznega »nadzora« pa označujemo kot aktivnosti, pri katerih sodelujejo živali.

Zdenka Đokić, revija Nika
www.dnevnik.si