Irena Salina, režiserka filma Flow: For the Love of Water

Znanstveniki so leta 2000 napovedali, da bo tretjini svetovne populacije leta 2025 primanjkovalo pitne vode. A se to dogaja že sedaj, skoraj 20 let prej in znanstveniki so šokirani. Okoli četrtina svetovne populacije živi v razmerah, ko je izjemno težko priti do vode. Zaradi podnebnih sprememb, prevelike porabe in napačnega načina kmetovanja so izginile podzemne vode in reke. Milijarda ljudi nima dostopa do pitne vode, ker nimajo denarja, da bi vodne vire lahko izkoriščali.

Da vode primanjkuje tudi zaradi privatizacije naravnih virov, opisuje film Flow: For the Love of Water (Tok: Za ljubezen do vode) francoske režiserke Irene Salina, ki so ga predvajali v sklopu 14. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. »Voda je speči vulkan globalne problematike 21. stoletja, pred katerim si ne smemo več zatiskati oči.

Nepopustljiv in angažiran film nas prisili, da spregledamo največjo nevarnost našega časa – globalno vodno krizo,« je o filmu dejal Robert Redford. S 40-letno režiserko, ki ustvarja v New Yorku, smo se pogovarjali le štiri ure po njenem prihodu v Slovenijo, ki jo je že med pristajanjem letala na brniškem letališču s pogledom na gore povsem prevzela.

V filmu Tok, ki je bil premierno prikazan na festivalu Sundance 2008, zanj pa ste prejeli številne nagrade, tudi nagrado mednarodne žirije na festivalu dokumentarnega filma v Mumbaiu, ste se lotili politično in okoljsko najbolj perečega vprašanja 21. stoletja. Sami trdite, da je pomanjkanje vode v veliki meri posledica privatiziranja vodnih virov, slabe politike in onesnaževanja. Kako vidite Zemljo leta 2050?
Težko je napovedati, kaj bo tedaj. Je pa že jasno, da se bo, če se ne bomo v kratkem začeli zavedati pomena varovanja okolja, globalno segrevanje v prihodnjih petih letih povečalo, še več bo sušnih obdobij in še več orkanov kot sedaj. Naj citiram Petra Gleicka z Inštituta Pacific: »Če bo več izobraževanja in zavedanja glede vodnih virov, se razmere morda ne bodo več slabšale. Če se bomo zavedali omejenosti naravnih virov in začeli ravnati v skladu z naravo, če bomo z vodo skrbneje ravnali, potem lahko v veliki meri zmanjšamo nevarnost za njeno pomanjkanjem.« Če pa pogledamo na leto 2050 s stališča znanstvene fantastike, si lahko predstavljamo, da bo vodne vire varovala vojska in da bo voda vzrok za vojaške spopade. O tem govori tudi film Paani (Voda) režiserja Shekharja Kapurja.

Znanstveniki so leta 2000 napovedali, da bo imela tretjina svetovnega prebivalstva do leta 2025 resne težave z oskrbo s pitno vodo, vendar so te že tu, saj imajo vse več težav z vodo v Indiji, na Kitajskem in v ZDA.
Res je, nenadoma se vsi ukvarjajo z vodno krizo, saj smo z vodo ravnali preveč razsipno, reke so onesnažene, neenakost med državami sveta se je še povečala. Morali si bomo priznati, da sistem ne deluje. Če bomo začeli gledati na rast prebivalstva, globalno segrevanje... vse gre res vrtoglavo! Smo v obdobju, ko bomo morali preiti na druge vire energije, kot je sončna energija, razmišljati moramo povsem drugače. Že obstajajo rešitve za čiščenje vode in osvetljevanje manjših naselij. To bo seveda zahtevalo svoj čas, predvsem pa sodelovanje vseh ljudi. Neravnovesje med razvitim in nerazvitim delom, med vplivno in bogato manjšino ter revno večino, bi morali spet spraviti v ravnovesje, sicer bo v prihodnje še več terorizma, več bolezni... Zadeve so ušle izpod nadzora. Kako bi to lahko dosegli, govori tudi knjiga Stuffed and starved (Napihnjen in lačen) avtorja Raja Potela. 

Zakaj ste v središče svojega filma postavili vodo, zakaj ne na primer zraka?
Prvi impulz, ki je prišel v smeri, da posnamem film o vodi, je bilo rojstvo hčere in prav tedaj sem postala še posebno pozorna na okolje, začela sem prebirati članke o vodi. Zasledila sem tudi radijski intervju z Robertom Kennedyjem ml., zelo vplivnim odvetnikom iz Hudsona, strokovnjakom za okolje, ki se zavzema za čistejše reke in bije nemalo bitk z velikimi podjetji, da bi prenehala onesnaževati reke. S svojim vztrajnim delom je dosegel, da so reke resnično manj onesnažene.
Nato sem se začela poglabljati v lokalne skupnosti, kjer se ljudje borijo proti čezmernemu izrabljanju vode. Spoznavala sem uporabo kemikalij, ki so v Evropi prepovedane, a se vseeno uporabljajo. Preučevala sem uporabo pesticidov in herbicidov, hormonov... Ko pa sem odpotovala v Indijo in Afriko, sem videla, kako si kapital prisvaja vodne vire in kaj to za ljudi, ki tam živijo, pomeni. Nemalo je torej primerov napačnega ravnanja in zlorabljanja vodnih virov. V Sloveniji ste lahko zelo srečni, da imate dobro vodo in toliko gozdov, a ko pogledaš na druge konce sveta, kjer se dim vali iz industrijskih objektov, ko s sekanjem uničujejo obsežne gozdne površine, se lahko samo zgroziš in pomisliš, kakšen planet zapuščamo svojim otrokom?!

Kaj ste želeli ljudem sporočiti s filmom Tok?
Izjemno pomembno se mi je zdelo izbrati takšne ljudi in zgodbe, ki bi gledalca ganili. Da bi se ga dotaknilo od znotraj in da bi začel razmišljati. Prepričana sem, da moraš najprej zasaditi seme zavedanja, da lahko sprožiš akcijo. Ljudje vodo jemljemo kot nekaj samoumevnega. Pa ni. Zato se moramo vanjo vnovič zaljubiti, da jo bomo znali ščititi in braniti.

Vaš film te dni že predvajajo v ZDA. Kakšni so prvi odmevi? Nekdo je zapisal, da se mu zdi Tok eden najstrašnejših filmov na festivalu Sundance.
Kritike v pomembnejših časnikih, kot so Los Angeles Times, New York Times, Washington Post, so bile na splošno pozitivne, vendar sem slišala tudi očitek, da je film enostranski. Kaj pa je druga plat? Je druga plat to, da je onesnaževanje vode dovoljeno?! Najprej so film začeli predvajati v New Yorku, videli so ga že v Los Angelesu, zdaj se predvaja tudi v Chicagu. Mnenja obiskovalcev se razlikujejo – nekateri so ga vzeli zelo čustveno, drugi so jezni, ljudje se odzivajo nanj, kar se mi zdi ključnega pomena. Pomembno je, da se je film ljudi dotaknil. Jasno mi je, da od ljudi ne moreš zahtevati, da svoje ravnanje spremenijo čez noč. A sem optimistična in verjamem v spremembe na bolje, čeprav sem med snemanjem videla mnogo pretresljivih zgodb.

Ali otroci sploh še vedo, kaj je narava?
Že najmlajše je treba poučevati o izjemnem pomenu vode. In o tem, kako sploh pridemo do hrane. Ljudem se zdi pač samoumevno, da je hrana na naših krožnikih, da je sadje dostopno vse leto. Ljudje bi morali dojeti, kako zelo pomembno je kmetijstvo, bolj bi morali ceniti hrano, ki jo uživamo. Zdaj pa gremo v velike samopostrežne trgovine, nabašemo vozičke, ob tem da otroci dejansko ne vedo, kje in kako rastejo sadje in zelenjava. Opažam pa, da ljudje vedno pogosteje ob nakupu živil preberejo informacije o njihovem izboru, čeprav je to ponavadi napisano z resnično drobnim tiskom.

Si kdaj želite živeti na podeželju?
To je moja velika želja. Zdaj živim v Brooklynu. Med snemanjem filma sem tri mesece živela v neki indijski vasi, kjer sem živela zelo preprosto. In ko sem se vrnila domov, sem spoznala, koliko nepotrebnih stvari uporabljamo vsak dan. V ZDA imam prijatelje, ki živijo na podeželju in pomena vode se zelo dobro zavedajo ter jo tudi zelo odgovorno uporabljajo. Vodo ceniš, če je tvoje življenje odvisno od nje, mi meščani pa zaradi tega, ker za našo oskrbo z vodo skrbijo drugi, na pomen vode enostavno pozabljamo.

Vam je Ljubljana všeč tudi zaradi tega, ker ima precej zelenih površin?
Res je, mesta, ki so poskrbela za svoja pljuča, so mi še posebno všeč. Izjemno rada imam drevesa in gore. Zame je sprehod v gozdu ali v gorah pravo duhovno doživetje, meditacija, ko se lahko umakneš od hrupa in onesnaženja.

Rojeni ste v Franciji, pa ste se pri dvajsetih letih preselili v ZDA. Zakaj?
New York je nekaj resnično posebnega. Je mesto, v katerem živijo ljudje z vseh koncev sveta. Že kot dvanajstletna deklica sem si želela živeti v New Yorku, ne vem, zakaj. A ta želja ni nikoli ugasnila. Ko sem se preselila vanj, sem ugotovila, da je New York zelo zahtevno mesto, mesto, ki surovo ravna s teboj. Še zdaleč ni tako, da prideš tja in stvari se potem zgodijo same od sebe. Jaz sem preživljala trda leta. Štiri leta sem delala v restavraciji kot natakarica, denar sem si služila tudi kot hostesa.

Svojo kariero ste začeli pri 15 letih kot radijska novinarka, nato pa ste se pri dvajsetih preselili v New York in začeli delati v filmski produkciji. Vaš prvi film je bil See You on Monday (Na svidenje v ponedeljek).
Res je. Začela sem s kratkim črnobelim filmom See You on Monday, ki ga je sponzorirala Lifetime television. Nato sem posnela dokumentarec Ghost Bird, the Life and Art of Joudith Deim in kratki dokumentarec z naslovom Dire Dire.

Imate kot ženska dovolj možnosti izraziti svoje potenciale?
Seveda se je treba boriti za svoj prostor pod soncem, trdo delati in verjeti vase in svoje ideje. Če sam ne verjameš v to, tudi drugi ne bodo. Zato je meni tudi uspelo zbrati denar in posneti dokumentarec. A če potegnem primerjavo z Indijo, smo ženske lahko zelo srečne, da se lahko izražamo kot ženske, saj nismo zatirane tako kot v Indiji. Res je, da moški še vedno zaslužijo več kot ženske, pa vendar, ko pogledaš drugam po svetu, ponekod ženske ne smejo niti iz hiše. Jaz sem lahko sama potovala po svetu in snemala, mož pa je skrbel za najino hčer. V nekaterih okoljih bi bilo to nekaj povsem nesprejemljivega.

Kako s svojimi evropskimi očmi gledate na Američane?
Amerika je velika in raznolika že znotraj lastnih zveznih držav, ne glede na to, ali si na jugu ali na severu. To pomeni, da če poznaš nekaj ameriških mest, še ne pomeni, da poznaš Američane. Res je, da je bila oblast leta in leta prepričana, da so svetovna sila številka ena, zdaj pa spoznavajo, da ni tako. Je pa tudi res, da so še vedno država velikih priložnosti. Sama sem dokaz uresničitve svojih ameriških sanj. Tukaj je pomembno predvsem, da imaš dobro idejo in da verjameš vanjo, da delaš trdo, in zato lahko uspeš.

Kaj menite o festivalu Mesto žensk?
To je res nekaj fantastičnega. Veselim se srečevanja z drugimi ženskami, strokovnjakinjami na svojem področju, veselim se izmenjave izkušenj in znanja.

Mesto žensk letos štirinajstič
Film Flow: For the Love of Water, francoske režiserke Irene Salina, so v Kinodvoru predvajali med 9. in 17. oktobrom v sklopu 14. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki je potekal v Ljubljani in na Ptuju. Letošnji festival so naslovili Surova simbioza/živali-narava-kultura, osredotoča pa se na (samo)razumevanje kulture skozi naravo, na odnose moči prek diskurza o naravi, na človekov odnos do živali, do naravnega in minljivega. Zaradi želje po odprtem opozarjanju na vzpon biološkega determinizma, okoljevarstveno krizo, geo- in biopolitične ter socialne, spolne ter rasne neenakopravnosti so organizatorji povabili več kot 65 umetnic, teoretičark in aktivistk iz 21 držav, ki so spodbujale aktivno družbeno participacijo ter pripravile program in delavnice za otroke in mladino. Za mlade in stare, za generacije X, Y in Z se je zvrstilo več kot 35 dogodkov.

Jana Petkovšek, revija Nika
www.dnevnik.si