Najvišji cilj vseh ljudi je popolnost, in kdor želi doseči to stanje, se mora prej naučiti, da ga nobena izkušnja ne spravi iz ravnotežja in da ga nobena motnja ali skušnjava ne odvrne od njegove usmeritve. Šele ko nam to uspe, nam težave, stiske in trpljenje v življenju ne morejo do živega.

Takega človeka od znotraj izpolnjujejo popolna ljubezen, modrost, pogum, tolerantnost in razumevanje in za vse to dolguje zahvalo okoliščini, da vse ve in vse vidi. Kajti popoln mojster se odlikuje po tem, da mu nič z njegovega področja ni tuje. Vsekakor smo sposobni preoblikovati svoje življenjsko potovanje v kratko osrečujočo dogodivščino, če spoznamo, da lahko svoje verige odvržemo le, če svobodo dajemo: osvobodimo se tako, da drugim damo popolno svobodo.

Kajti učimo lahko samo z lastnim zgledom. Šele ko priznamo vsakemu človeku, s katerim imamo opravka, popolno svobodo, šele ko vsem bitjem in vsem stvarem okrog sebe pustimo popolno svobodo, šele potem smo tudi sami svobodni. Šele ko ugotovimo, da ne čutimo nobene potrebe več po tem, da bi druge obvladovali, kontrolirali in nanje vplivali, nam bo tudi v našem lastnem življenju prizaneseno s posegi, kajti verige nam nadenejo le tisti, katere mi sami poskušamo zasužnjiti. Nekoč je bil mlad mož, ki se je tako zelo oklepal svoje posesti, da celo božjega darila ni mogel več sprejeti.

Z lahkoto se osvobodimo obvladovanja s strani drugih:
najprej tako, da jim priznamo popolno svobodo, drugič tako, da jim zelo previdno in ljubeče damo vedeti, da se ne bomo pustili zatirati. Lord Nelson se je zadržal zelo modro, ko je nekoč s svojim slepim očesom zrl v teleskop. Niti sila niti zamera, niti sovraštvo ali neprijaznost niso potrebni. Naši nasprotniki so naši prijatelji, celotno igro nam spremenijo v užitek in na koncu jim sežemo v roke.

Od drugih ne smemo pričakovati, da bodo storili isto, kar si mi želimo, kajti z njihovega stališča so njihove predstave povsem pravilne, in četudi naj bi njihova pot potekala drugače kot naša, na koncu potovanja čaka na nas vse enak cilj. Vedno znova lahko ugotavljamo, da smo mi sami tisti, ki namerno izzovemo prepir, če od drugih zahtevamo, da se obnašajo po naših željah.
V določenem oziru lahko človeka primerjamo s tovorno ladjo, ki je usmerjena k določenemu ciljnemu pristanišču. Ena plove v Afriko, druga v Kanado in tretja morda v Avstralijo. In na koncu potovanja se vse vrnejo v svoje domače pristanišče. Zakaj naj bi kaka druga ladja potovala v Kanado, če pa je njen pravi cilj Avstralija? Kakšno zapravljanje časa!

Še enkrat: Morda se sploh ne zavedamo, kakšnim nepomembnim stvarem dopustimo, da nas ovirajo v naši svobodi, toda prav stvari, ki jih poskušamo zadržati, nas zvežejo. Morda je to hiša, vrt, kos pohištva – toda celo te stvari imajo pravico do svobode. Posvetna posest je minljiva in je stalen povod za strah in skrb, kajti v svoji notranjosti vemo, da bomo vse to nekoč izgubili. Lahko se veselimo teh stvari, jih občudujemo in po najboljših močeh uporabljamo, ne smemo pa jim pripisovati toliko pomena, da bi nas utesnile. Če vsakomur in vsemu okrog sebe pustimo svobodo, potem kmalu ugotovimo, da se nam povrne več ljubezni in posesti, kot smo ju kdajkoli prej imeli, kajti ljubezen, ki daje svobodo, je tista velika ljubezen, ki vse povezuje med sabo še tesneje.

Avtor: Edward Bach, Osvobodi se.