| MEDITACIJA MESECA 15. oktober – 15. november 2008
 Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja. Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.
Vsakdanji vzorec pravi, da je pravica do blagoslavljanja pridržana za posvečene, naj bo za duhovnike raznih veroizpovedi, duhovne učitelje ali druge ljudi, ki so dosegli določeno stopnjo duhovne moči ali modrosti. Tak vzorec je napačen.
Blagoslavljanje bi lahko bila vsakdanja oblika komunikacije z okoljem. Glede na temeljno verovanje, da v človekovem jedru žari iskra Božje navzočnosti, je vsak človek upravičen širiti dar blagoslova – morda celo dolžan.
Saj ne mislim blagoslavljanja v imenu neke institucije oziroma blagoslavljanja kot oblike razkazovanja lastne duhovne moči ali pomembnosti. V mislih imam sposobnost vsakega človeka čistega srca, da širi Božji blagoslov na druga bitja, bitja narave in življenjske pretoke.
Pojem »človek čistega srca« zveni romantično, a je mišljen precej praktično. Gre za psihološko nevtralnost: da človek od blagoslavljanja ne pričakuje ničesar zase, niti občutka večvrednosti ne. Nasprotno, blagoslov bivanja širi v svet iz veselja do življenja in iz občudovanja njegove popolnosti, ki nas na vsakem koraku obdaja – vsaj kot možnost popolnosti.
Ne gre spregledati tudi omenjene vrednote komunikacije oziroma pogovora z obdajajočim nas stvarstvom. S tem, ko se človek odpre in se s holografskim drobcem božanstva v sebi dotakne drugega bitja, navadno izzove neslišen odgovor. Praviloma je odgovor tako globok in pristen, kolikor je pristen dotik blagoslova. Tako se človeku odpre možnost spoznati druga bitja in svetove neprimerno temeljiteje kot jih poznamo v okvirih vsakdanje razumsko naravnane resničnosti.
Le dovolj časa si moramo vzeti za prisluškovanje odgovoru. Niso vsa bitja pri svojih reakcijah enako hitra kot smo ljudje! Bitjem druge vrste je potrebno dovoliti njihov lastni čas.
Zdaj je menda že jasno, da v prvi vrsti sploh ne mislim blagoslavljanja soljudi temveč predvsem bitij druge vrste kot so skale, drevesa, reke, gore, cvetlice, srne, ki stečejo čez pot, potresni sunki ali grozeči nevihtni oblaki. Če se jih dotaknemo z peresno lahko močjo blagoslova, bodo praviloma morali pokazati svoj božanski obraz in odgovoriti enako z enakim.
Seveda lahko blagoslavljamo tudi soljudi, predvsem svoje bližnje, vendar svetujem občutljivo mero zadržanosti. Človek je bitje svobodne volje in celo blagoslovu se sme odreči. Taki odločitvi botruje nek globlji smisel in nimamo pravice do duhovnega nasilja. Občutiti se da, kdaj je blagoslov dobrodošel. Navadno so ljudje bolj odprti za dar blagoslova, če se oseba, ki blagoslavlja, umakne v tišino svoje meditacije in se s te varne razdalje posveti določenemu sočloveku. Ampak tudi bolj neposredna presenečenja so lahko plodna.
- Predlagam tihi način blagoslavljanja pri katerem človek seže v svoje srčno središče in si predstavlja da s palcem in kazalcem narahlo prime drobec srčne kvalitete kot da bi prijel droben kristal. Najbolje si je pri tem pomagati z ustrezno gesto roke.
- Potem si predstavljaj, kako ta kristal srca z roko popelješ v prostor in se z njim dotakneš izbrane skale, drevesa, reke, gore…ali so-človekovega srca. Predstavo seveda spremlja ustrezen občutek, medte, ko kristal pri dotiku zažari.
- Zdaj je gesta razpuščena in prisluškuješ odgovoru, ki se navadno vrne v obliki določenega občutka.
- Vendar boš nalete(a)l na položaje, ki presegajo sposobnosti tvojega srčnega središča, predvsem ko gre za blagoslavljanje disharmoničnih okoliščin. Takrat moraš seči globlje po kristal blagoslova. Sezi daleč v zahrbtje svojega srca. Pojdi v smeri svojega hrbta tako rekoč do neskončnosti, da bi zajel(a) kristal blagoslova neposredno iz srca vesolja.
Da se tudi preizkusiti različne kombinacije prstov s pomočjo katerih poneseš blagoslov. Na nekaterih ikonah blagoslavlja Jezus s kombinacijo palca in mezinca.
Marko Pogačnik |
NE ZAMUDITE
Meditacija meseca
Prispeval/a: titanic dne torek, 21. oktober 2008 @ 15:09 CEST
Z meditacijo in blagoslavljanjem iste vrste bitij kot smo mi ni nič narobe, saj jaz tako menim, če izhajamo iz nesebičnega namena tako, da resnično pustimo stvar tako kot je, tako kot mora biti, naj se zgodi Božja volja, le odvežemo se nekih svojih spon, ki nas vežejo in nam škodujejo. Ko drugega človeka (bitje iste vrste) blagoslavljamo, se s tem osvobajamo različnih zamer, ki bi jih morda gojili do te osebe. Lahko tudi rečemo, da npr. blagoslavljam človeka, ki me je zapustil in šel svojo pot, s tem pa se rešimo navezanosti, jeze, škodoželjnosti, maščevanja, različnih zamer, navezanosti in tudi pustimo področje, ki bi ga želeli obvladovati, saj je to področje božje ali njegove volje.
Isto je z meditacijo, ko se poglabljamo v sebe, v božje v sebi, ne moremo nikomur škodovati, če se iz srca opravičimo (tudi če je oseba že umrla), če začutimo, da gojimo zamere in to želimo opustiti in iti naprej ali kakor koli nekoga prositi za pomoč, ki jo sicer ne zmoremo.
V meditaciji zdravimo svoja bolna čustva, lahko pa tudi širimo ljubezen na vsa nižja bitja ali ljudi, lahko tudi na situacije, da se uresničijo v popolni ljubezni in božji volji.
Človeka ovira razum, da ne prepusti srcu prosto pot. Vsaka misel doseže točko kamor jo usmerimo zato je potreba po širjenju splošne ljubezni in s tem premagovanje strahu pomembno delo vsakogar, ki sedaj živi – zanj in za okolje kjer živi. Premalo se še vedno pogovarjamo o tem, kaj lahko vsak sam naredi, namesto da usmerjamo misli le to, kaj bomo dobili, ko bodo drugi nekaj naredili.
Vsaka sprememba, ki jo želimo, se začne v spremenjenem odnosu, ki ga dosežemo v sebi do drugih ljudi, stvari ali situacij.
Mislim, da ni pomembno s katerimi prsti blagoslavljamo, to so le zunanji simboli, znaki, ki lahko močno zavedejo s tem, ko preusmerjajo pozornost. Bistvo je drugje, očem skrito, je v občutku, ki zaživi takrat, ko to počnemo. Vsak lahko izbere njemu primerno gesto, obliko ali akcijo, tisto, ki mu je najbližje. Jezus je učil, da bo človek, ki veruje, delal čudeže večje, kot jih je on sam, torej lahko tudi blagoslavlja, zdravi in dela »čudeže«, ko ima čisto in božansko srce in ni se mu potrebno bati ustrahovanja so-ljudi, da to ni prav, da to ne more, da se to ne sme, da lahko to delajo le duhovniki ali višje duhovno razviti ljudje.
Omejujemo se sami, saj smo navajeni verjeti le to, kar slišimo, vidimo, čutimo z dotikom in ostalimi čutili, ki pa so omejeni.
Meditacija pa je poglabljanje v sebe kjer prisluhnemo glasu, ki nam govori, da ni omejitev, če v to verjamemo. Ko začutimo Boga v sebi, verjamemo in dobimo moč.