Z Noamom Chomskim se je pogovarjal Jason Francis (prvi del)

Noam Chomsky je zaslužni profesor na Massachusettskem inštitutu za tehnologijo v Cambridgu v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer predava lingvistiko in filozofijo. Za revolucionaren napredek v sodobni lingvistiki je deležen širokega priznanja, med drugim je nagrajen z Nagrado za pomembne znanstvene dosežke, ki jo podeljuje Ameriško združenje za psihologijo in z medaljo Benjamina Franklina v računalniški in kognitivni znanosti.

Prav tako je mednarodno priznan kot velik poznavalec političnega področja in zunanje politike, napisal je več političnih bestsellerjev kot so Hegemony or Survival: America’s Quest for Global Dominance (Hegemonija ali preživetje: ameriško prizadevanje za globalno prevlado) (2003), Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (Zgrešena država: zloraba moči in napad na demokracijo) (2007) in Interventions (Intervencije) (2007). Noama Chomskega je za Share International intervjuval Jason Francis.

Share International: Kako bi opisali razmerje med velikimi korporacijami in nacionalnimi vladami?
Noam Chomsky: Na splošno bi skoraj lahko rekli, da so vlade agencije velikih korporacij. Samo poglejte, kdo sedi v njihovih izvršnih odborih ali ima velikanski vpliv na ekonomske odločitve o izbiri meril za vladne politične odločitve. Po drugi strani pa imamo veliko zanimivih primerov konflikta med interesi države in interesi korporacij, celo takrat, ko je država v veliki meri pod vplivom korporacij.

Dejansko smo ravno sredi takšnega konflikta med državo in korporacijami. Busheva administracija je tako rekoč poganjek energetski korporacij. Med njimi je zelo tesna povezava. Po drugi strani pa energetske korporacije nasprotujejo politiki Busheve administracije. Iran je že dolgo dramatičen primer konflikta med interesi države in energetskih korporacij, čeprav so ZDA pod močnim vplivom energetskih korporacij.

Ta konflikt sega v obdobje zrušitve iranske parlamentarne ureditve v letu 1953. V tem času je bila Eisenhowerjeva administracija pod prav tako močnim vplivom energetskih korporacij kot sedanja. Vlada ZDA je takrat hotela, da ameriške korporacije prevzamejo 40 odstotkov britanskih naftnih koncesij v Iranu (Britanci so imeli takrat vse koncesije), vendar ameriške korporacije tega niso želele storiti. Za njihove kratkoročne interese je bilo mnogo bolj dobičkonosno črpanje nafte v Saudski Arabiji, kot pa v Iranu. Zaradi vsakdanjih poslovnih interesov niso želeli konflikta s Saudijci. Vendar jih je ameriška administracija z grožnjami protimonopolnih tožb in drugih ukrepov v to prisilila in korporacije so morale popustiti. Ta dinamika se danes ponavlja.
Prepričan sem, da bi v pisarnah Exxon Mobila in drugih naftnih podjetij z veseljem investirali v Iran, kar bi bilo zelo dobičkonosno, a vlada jim tega ne bi dopustila, čeprav je Bush/Cheneyjeva administracija zelo tesno povezana z energetskimi korporacijami. V vlogi predsednika Exxon Mobila bi se nek posameznik verjetno odločil drugače, kot pa, če bi bil državni sekretar, ker so prisotni zelo različni interesi.

Običajno je izvršni direktor korporacije najbolj zainteresiran za kratkoročni dobiček in vrednost delnic, a isti posameznik bi kot državni sekretar sledil širšim in dolgoročnejšim interesom kot pa v korporativnem sistemu in to vodi k različnim odločitvam. Tako je razmerje med velikimi korporacijami in nacionalnimi državami zelo intimno in nedvomno so državne oblasti pod močnim vplivom korporativne moči, vendarle poznamo zanimive primere tega konflikta.

Takšen primer je na primer Kuba: velik del poslovnega sveta, tudi naftne družbe, so zelo zainteresirane za končanje ameriške blokade Kube, toda vlada tega ne dopušča. George Bush prihaja neposredno iz teksaškega naftnega zaledja in ne bo dovolil, da teksaške naftne družbe sodelujejo pri iskanju nafte ob kubanski obali. To bi bilo za naftne družbe zelo dobičkonosno. Ta konflikt je pred približno letom dni v Mexico Cityu dosegel dramatične razsežnosti. Tam so se predsedniki naftnih družb sestali s kubanskimi uradniki za energijo in jim poskušali predstaviti načrte ameriških naftnih družb, predvsem teksaških, da bi investirali v iskanje nafte ob kubanski obali, kjer je je očitno dovolj. Busheva administracija je odkrila, da sestanek poteka v hotelu Sheraton, ki je v lasti ZDA in ukazala naj ga vsi udeleženci sestanka takoj zapustijo, celo Bushevi partnerji pri golfu, in ti so ga zares zapustili. Mehika je bila zelo vznemirjena. To je bil poseg v mehiško suverenost, čeprav niso imeli kaj storiti. To je udaren primer, a so še drugi.

S. I.: Kolikšni so celotni stroški tega razmerja med vladami in korporacijami?
N. C.: Izjemno visoko ceno plačuje tretji svet. Poglejte na primer Gvatemalo. Eisenhoowerjeva administracija je leta 1954 strmoglavila demokratično gvatemalsko vlado, večinoma zaradi interesov multinacionalnih družb. Stroški so za Gvatemalo od takrat praktično neizmerljivi. Celo zdaj, po vseh teh letih, je to še vedno najbolj nasilna država v regiji – s hudo revščino in tisočimi umorjenih. Kako lahko izmerite te stroške? Gvatemala je bila v zgodnjih petdesetih letih na poti, da postane podobna Kostariki, vendar je intervencija Eisenhowerjeve administracije, delno pod vplivom korporativnih struktur, pripeljala državo v katastrofo.
Poglejte Čile kot naslednji primer. Ko je šlo za zrušitev vlade predsednika Salvadorja Allendeja, so pri tem veliko vlogo odigrali interesi velikih korporacij. Kar se je zgodilo, se pogosto omenja kot prvi 11. september. Tega dne leta 1973 se je začel vojaški udar s podporo ZDA. Če prevedete takratne dogodke v zdajšnje – primerjava z 11. septembrom – je to tako, kot če bi Al Kaida bombardirala Belo hišo in ubila predsednika, zrušila vlado in institucionalizirala diktaturo, ki je pogubila od 50.000 do 100.000 ljudi, jih 700.000 mučila in vzpostavila teroristične centre, ki so rušili vlade po vsej polobli. V primerjavi s tem zbledi celo 11. september in to se je zares zgodilo.

V Indoneziji, kjer so imele ponovno vidno vlogo največje korporacije željne pridobiti v svoje roke indonezijske vire, je vojska s podporo ZDA v nekaj mesecih leta 1965 ubila sto tisoče prebivalcev in prepustila državo v roke pokvarjenemu diktatorju, ki je nadaljeval s številnimi okrutnostmi. S temi primeri bi lahko nadaljevali. Stroški razmerja med vladami in korporacijami so fenomenalno visoki.

S. I.: Če upoštevamo, da odnos med vlado in podjetji ustvarja humanitarne katastrofe, ekonomsko neenakost in grožnjo globalnega segrevanja, zakaj so potemtakem politiki in voditelji korporacij vpleteni v to samomorilno obnašanje, kajti tudi njihova lastna življenja in njihova prihodnost je odvisna od varnosti in zdravja vseh ljudi ter sveta, ki ga postavljajo na kocko?
N. C.: Če ste korporativni predsednik ali vladni uradnik, ki je pod zelo močnim vplivom gospodarstva, so vaše skrbi moč, privilegiji in bogastvo v kratkoročnem obdobju. Po drugi strani ste mogoče oseba, ki ima vnuka in želite, da bi ta živel v primernem svetu. Ko greste domov, vas to mogoče skrbi, v pisarni pa to ni vaše delo. Vaše delo izvršnega predsednika korporacije je na primer zagotoviti, da bo v naslednjem četrtletju stopnja rasti čim višja. V poslovnem svetu je z razlogom zelo malo dolgoročnega načrtovanja. Gre tako rekoč za institucionalno načelo. Dejansko nimamo zelo tekmovalnega sistema. V mnogih ozirih imamo oligarhijo, z nekaj tekmovanja.

Poglejte primer največjega izvoza za civilne namene – civilnih letal. Dejansko sta na svetu samo dve podjetji za proizvodnjo letal: Boeing in Airbus. Neprestano se pravdata med seboj, kar je videti skoraj komično, hkrati pa eno dobi več vladnih subvencij kot drugo. Obe podjetji preživita le zaradi velikanskih državnih subvencij. Med seboj seveda tekmujeta, a recimo, da bi bili obe podjetji povsem kapitalistični podjetji, ne pa državni kapitalistični podjetji. Denimo, da bi se Airbus odločil vložiti svoje vire v proizvodnjo visokoučinkovitih letal, ki bodo v prometu čez 20 let. Airbusa čez 20 let ne bo več, ker bo Boeing vložil enake vire v prodajo letal za naslednje leto. Zato Airbus tega ne sme storiti. Takšne stvari se ne morejo razviti znotraj tržnih sistemov. Zaradi omejenega dosega tržnih sistemov, podjetja niso zainteresirana za dolgoročno načrtovanje, zato imajo institucionalne razloge.

S. I.: Kako liberalizacija naših finančnih struktur, ki je bila vzpostavljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot neoliberalni kapitalizem, vpliva na demokracijo?
N. C.: Ta vpliv so zelo dobro razumeli že celo v štiridesetih letih preteklega stoletja. Povojni ekonomski sistem, tako imenovani brettonwoodski sistem, so podrobno izdelali Britanci in Američani. Eden od principov, ki so ga vpeljali, je bil vladni nadzor nad pretokom kapitala, denarne valute pa so bile regulirane znotraj zelo ozkih odstopanj. Pričakovali so, da bodo s tem povečali gospodarsko rast, kar se je izkazalo za resnično v obliki najdlje trajajoče svetovne gospodarske rasti v zgodovini. Toda imeli so še eno skrb – demokracijo. Jasno jim je bilo, da če ima vlada sposobnost nadzora nad gibanjem kapitala in valutnih tečajev, potem preprosto ni zmožna izpeljati priljubljenih demokratičnih programov, ne glede na veliko podporo prebivalstva. Razlog je pošteno odkritosrčen. Razumeli in razpravljali so o teh zadevah.

Če vlade ne morejo nadzorovati menjalnih razmerij kapitala, to vzpostavlja nekaj, čemur mednarodni ekonomisti včasih rečejo 'virtualni parlament' investitorjev in posojilodajalcev, ki v vsakem trenutku izvršujejo referendum o vladni politiki. Kar pomeni, da se vlada sooča z dvojnimi volivci – na eni strani njihovi lastni prebivalci, na drugi pa omenjeni virtualni parlament. Če se virtualni parlament odloči, da so nekatere vladne odločitve ‘neracionalne’, pomeni, da to lahko pomaga prebivalstvu, škodi pa dobičku, kar lahko ovira pretok kapitala, ogroža valute in druge dejavnike, na katere vlada nima vpliva, razen če se izvajajo v okviru pogojev brettonwodskega sistema. Ko so bili ti pogoji v sedemdesetih letih ukinjeni, smo dobili pričakovane rezultate: veliko škodo ekonomskemu razvoju in napad na demokracijo.

S. I.: Kako je z demokracijo v ZDA?
N. C.: Tako imenovani ‘primanjkljaj demokracije’ je zelo veliko, kar pomeni, da običajne demokratične institucije ne delujejo pravilno. V ZDA se javno mnenje zelo natančno analizira, o njem je veliko znanega. Na dolgi rok je zelo skladno in notranje povezano. Knjiga Benjamina Paga in Marshalla Boutona Prekinjena zunanja politika, ki je izšla leta 2006, govori o tej temi. Poleg tega je dobro znano, da imamo o glavnih domačih in mednarodnih zadevah velik razkorak med javnim mnenjem in javno politiko. Dejansko sta v množici najpomembnejših zadev obe politični stranki precej desno od prebivalstva.

Da bi v takšni situaciji vzdrževali politično moč, morate uničiti vsebino volitev. Strankarski menedžerji, ki vodijo volilne kampanje, se morajo posluževati zvijač in učinek pride sam od sebe. To so konec koncev ista marketinška podjetja, ki vam po televiziji skušajo prodati zobno pasto in tako imenovana life-style zdravila (viagra itd.). Vemo, kako gre to. Ko na primer gledate televizijske oglase za life-style zdravila, vidite profesionalnega nogometaša ali seksi igralko, ki pravita: »Dobro je za osebo A. Vprašajte zdravnika, če je dobro tudi za vas.« Ne dajo vam informacij. Gledate oglas za avtomobil, a dobite le malo informacij o njem. Želijo vas zaslepiti s podobami. To je orodje trgov, ki spodkopavajo ekonomijo. Podjetja ne marajo trgov; želijo nadzor. Ne želijo trgov z informiranimi porabniki, ki sprejemajo racionalne odločitve.

Iste institucije vodijo volilne kampanje in skušajo prodati kandidate. To je blago, ki ga prodajajo. Prav tako kot General Motors ne želi posredovati informacij o avtomobilih, jih tudi te institucije ne želijo o kandidatih. Volivce skušajo zaslepiti s podobami in frazami. Na zadnjih volitvah, na primer, so poskušali prodati Georgea Busha, a ne na podlagi njegove politike (to ne bi nikoli delovalo), temveč na podlagi tega, da je izgledal kot navaden, prijazen fant. Napačno izgovarja besede, tako kot mi, navadni ljudje, in želeli bi ga srečati pri brivcu in tako naprej. Znajdete se skupaj z ljudmi, ki glasujejo zanj, a v resnici nasprotujejo njegovi politiki in mogoče tega sploh ne vedo. Večina Bushevih volivcev misli, da on odobrava Kjotski protokol, ker ga sami podpirajo.
To je zelo podobno prodajanju zobne paste ali life-style zdravil po televiziji. Volitve si vse bolj utirajo takšno pot, saj imamo vse večji primanjkljaj demokracije med javnim mnenjem in politiko. Takšen je naravni razvoj v podjetniško vodeni družbi z veliko koncentracijo kapitala v atomizirani, slabo organizirani družbi. V pravem pomenu besede sploh nimamo političnih strank. Naše politične stranke so stroji za proizvodnjo kandidatov. Razen v manjšem delu to niso institucije, v katerih bi ljudje lahko sodelovali. Njihova politika ni program, ki bi ga oblikovali volivci – mogoče le v manjšem delu. Javnost je atomizirana, posamezniki ločeni drug od drugega, podvrženi obsežni propagandi marketinške industrije in medijev, zato imamo takšen primanjkljaj demokracije.

Share Slovenija
Share - International