Leto 1990 je zaznamovalo mnoga bosanska mesta. Ekonomija v Visokem, le dobrih trideset kilometrov oddaljenem od Sarajeva, je vidno upadla. Nove politične meje so mesto prvič v njegovi zgodovini postavile izven sarajevske regije, kar je pomenilo poslabšanje njegovih socialnih in ekonomskih razmer.

Svetlo točko je po zadnji vojni ohranila industrija usnja in poznana blagovna znamka Vispak, tovarna za proizvodnjo in embalažo hrane, ki je odprla mnoga delovna mesta. V zadnjih letih so vzpostavili tudi nekaj projektov z namenom ohranjanja starih obrti ter obnavljanja ruševin starega bosanskega kraljestva, kar pomeni, da se stara obrt vrača v nekdanjo prestolnico srednjeveške bosanske države.

Prebivalci so mnenja, da bodo najnovejše danosti v tako imenovani dolini bosanskih piramid zagotovo vplivale na Visoko in bosansko državo; morda pa bodo mestu povrnile celo del njegove izgubljene slave. Posebej razvite turistične sfere sicer ni zaznati, obiskovalcem ostajajo na ogled čudoviti kulturni spomeniki in bujna domišljija obrtnikov, ki imajo svoj razstaviščni prostor kar v majhnih delavnicah v starem mestnem jedru ali okoliških vaseh. Visoko je zagotovo kraj, ki ga obiščemo s ciljem spoznati in videti staro obrt izdelovanja usnjenih oblačil in obutve, po kateri je tudi najbolj poznano. Ljubitelji narave pa se lahko povzpnejo na bližnji hrib Visočico in se prepustijo sanjarjenju o pradavnih civilizacijah, ki so tod zaznamovale svoje mesto pod soncem, morda pa ustvarile celo fenomen piramid.

Do današnjih dni

V visoški občini se nahaja največ zaščitenih kulturnih spomenikov v Bosni in Hercegovini. O prvih neolitskih naselbinah je sicer znanega zelo malo, odkrivanja kažejo na neolitske naselbine na celotnem področju, vključujoč neolitsko naselje Butmir v neposredni bližini Sarajeva. Visoko je svoje ime dobilo po srednjeveškem mestecu Visoki, ki se je razprostiralo na bližnjem hribu Visočici. Prvič se omenja leta 1355 v povelju kralja Tvrtka I. Kotromaniča, namenjeno dubrovniškim trgovcem. Zapisano pa je tudi v najstarejšem rokopisu, napisanem v bosanščici, v katerem so zbrana Povelja Kulina Bana iz leta 1189. Kulin Ban je vladal od leta 1180 do 1204, pod njegovo oblastjo pa se je pisala 'zlata doba Bosne'. Povelja naj bi bila prvi dokument srednjeveške bosanske države, simbolični rojstni list bosanske državotvornosti. Tod so bile opredeljene takratne državne meje (razprostirala naj bi se med Drino, Savo in Uno) ter elementi države; vladar, prestol in politična organizacija. V osnovi pa so predstavljala trgovinsko pogodbo med Bosno in Republiko Raguze (današnjim Dubrovnikom), ki sta odtlej ohranjali tesne politične in trgovinske vezi, nasploh pa svobodo in prijateljstvo. Danes naj bi bil dokument hranjen v nekem muzeju v Moskvi, mnogi poskusi, da bi bil vrnjen bosanski državi, pa so se doslej izkazali kot neuspešni.

Zaradi dobrega geografskega in ekonomskega položaja je bilo Visoko glavno politično, ekonomsko in kulturno središče srednjeveške Bosne. Tod so zasedale skupščine bosanske kraljevine, mnogi kraljevski dostojanstveniki so si ustvarili svoja domovanja, razvilo pa se je tudi univerzitetno središče bosanske cerkve. Dubrovniškim prebivalcem je bilo celotno ozemlje – na zahtevo bosanske aristokracije – zmeraj odprto, razvoj pa je cvetel vse dokler so se predstavniki Bosne in Raguze zavzemali za izboljšanje trgovine in izpopolnjevanje tehnike izkopavanja zlata in srebra.

Kot tako ga viri predstavljajo vse do turške invazije v 15. stoletju. Pod turško oblastjo se je struktura mesta preoblikovala v vzorno balkansko-orientalsko naselje. Srednjeveška naselitev na Visočici je kmalu izgubila svoj strateški položaj, saj se je razvoj usmeril v dolino. Nastajale so tržnice oziroma čaršije, ki so sčasoma postajale simbol bosanskih orientalskih mest. Lokalni prebivalci, judje, pravoslavci in katoliki so prestopili v islamsko vero; mnogi pa so svoje verovanje ohranili pod okriljem frančiškanske cerkve. Kot veljaven dokument o svobodi veroizpovedi je veljala Ahdnama sultana el-Fatiha iz leta 1463. Kristjani in muslimani so prvih petdeset let turške vladavine tod živeli v miru in sožitju. Administracija se je prenesla v Travnik, Sarajevo in Mostar, že takrat pa je visoška usnjarska dejavnost prebivalcem zagotavljala dobro življenje.

Avstro-ogrsko cesarstvo je zaznamovalo vzpostavitev prometnih povezav in gradnjo železniške proge. Leta 1911 je v požaru zgorelo na stotine hiš in velik del stare tržnice. Vlada je zahtevala, da se mesto obnovi s pozidavami, tako so novi objekti zgrajeni v zahodnoevropskem slogu, sicer pa je Visoko obdržalo svoj orientalski duh.

V času Titove Jugoslavije je mesto ponovno postalo regionalno središče, ki je zajemalo še sosednja naselja Fojnico, Kiseljak in Vareš, namesto malih usnjarskih obrti pa so zrasla velika tekstilna, usnjarska in prehrambena podjetja.

Danes je Visoko še zmeraj zaznamovano z zadnjo vojno. Mnoga podjetja so poškodovana, uničena ali zaprta. Ohranila se je proizvodnja usnjenih izdelkov, podjetje Vispak pa je zapisano kot najboljša prehrambena proizvodnja v državi, najbolj poznana po proizvodnji kave in čajev. Tekstilna industrija je sicer v procesu obnavljanja, vendar se težko pomerja z vdorom tujih blagovnih znamk. Mesto je danes s Sarajevom povezano z avtocesto.

Usnjarska dejavnost

Stare metode proizvajanja usnja izhajajo še iz turškega časa. Tradicionalen način predelave je bil ohranjen vse do avstro-ogrskega obdobja. Po prvi svetovni vojni so se vzpostavile sodobnejše tehnike proizvodnje usnjenih izdelkov, sandalov, čevljev pa tudi preprog. Tovarne so začeli opremljati s stroji, proizvodnja se je mehanizirala. Leta 1929 je bila v Visokem odprta prva usnjarska šola, kjer so se izobraževali strokovni kadri za predelovanje usnja. To je bila glavna usnjarska šola za celo bivšo Jugoslavijo, tukaj se je šolala mladina iz vseh šestih republik, Visoko pa je postalo središče jugoslovanske industrije usnja. Danes so vzpostavljeni manjši obrati, želijo pa oživeti tradicionalen način izdelovanja usnja, posebej opank.

Fenomen piramid

April 2005 je Bosno zaznamoval z novim odkritjem. Vsekakor je bila to najzanimivejša vest, saj trenutno živim v Sarajevu in sem od domnevnih bosanskih piramid oddaljena le slabe pol ure vožnje. Piramide so bile razlog za obisk mesta Visoko in ogled tamkajšnjega hriba, poimenovanega Visočica. Pod vznožjem smo parkirali avtomobil, kjer smo – potem ko se je v državi razširila novica o senzacionalnem odkritju – odšteli za parkirno mesto en evro oziroma dve konvertibilni marki. Na hrib smo se povzpeli peš, do osvojitve samega vrha pa smo potrebovali dobro uro hoje. Ko smo prispeli na najvišjo točko Visočice, je naš pogled ujel vse razsežnosti mesta. Na jasi pa smo si že lahko ogledali prve obveščevalne table o najnovejšem odkritju. Po smerokazu smo se odpravili nizdol vzpetine, saj je bilo nekje na sredini hriba označeno glavno raziskovalno središče. Zanimivo je, da so se domačini, čeprav ne slovijo kot ljubiteljski hribolazci, množično vzpenjali na Visočico v enem in edinem upanju ugledati piramido.

Osebno ne želim dajati sodb in se opredeljevati, zategadelj v nadaljevanju besedila pišem le o tem, kar sem videla in ujela v uho po poročanju lokalne televizije, bosanskih časopisov ali ljudskem izročilu. Obsežna arheološka izkopavanja so zamisel dr. Semirja Osmanagića, ki si je pridal ime 'neodvisni raziskovalec'. Večino svojega življenja je bival v Ameriki, ukvarjal pa se je s kulturo Majev, Inkov in Aztekov. Proučeval je tudi predilirske civilizacije v Hercegovini in Dalmaciji. Na obisku v Bosni si je nekega dne ogledal etnografski muzej v Visokem, kjer se je srečal z direktorjem muzeja, profesorjem Senadom Hodovićem. Popeljal ga je na Visočico, z gostim gozdom porasel hrib, da bi mu razkazal ostanke tamkajšnje srednjeveške utrdbe. Ob tem je neodvisnega raziskovalca mimogrede opozoril, naj bo pozoren na nekoliko nenavadno obliko hriba. V tem trenutku pa se je v Osmanagiću porodila ideja o piramidah in ga popeljala v razmišljanje, kaj hitro pa se je lotil tudi raziskovanja vzpetine in njene okolice in začela so se obsežna arheološka izkopavanja, ki so bila delo prostovoljcev in okoliških kmetov. Vsi so pograbili v roke najenostavnejše orodje, kramp in lopato, ter se zadovoljni in v vsej svoji vnemi podali na raziskovalne točke, ki jih je določil Osmanagić. In ljudje so kopali, v lepem in slabem vremenu, v hitrem tempu, v dobrem in slabem; sploh pa v upanju, da se bodo tudi njihova imena ponosno zapisala k odkritju piramid.

Ogledali smo si prve izkopanine; in sicer na piramidi Sonca. V naših očeh, očeh neukega opazovalca, smo videli velike kamnite plošče oziroma kot jih nekateri poimenujejo ozke police, za katere pravijo, da so videti, kot bi bile delo človeških rok. Po daljšem geološkem izkopavanju hriba piramidaste oblike, je Osmanagić lahko delno dokazal le, da formacije po svoji obliki niso naravnega izvora. V času poskusnega izkopavanja so – po njegovih besedah – odkrili jasen obris piramidalnega zidu, ogromne stopnice, visoke 220 metrov ter gladke in obdelane kamnite plošče. Nekateri za te kamnite bloke trdijo, da so ostanki srednjeveške grobnice. Osmanagić temu nasprotuje in zagovarja tezo, da se zelo razlikujejo od srednjeveških bosanskih stečkov oziroma nekropol. Osmanagić še dodaja, da je na pragu največjega odkritja v moderni zgodovini oziroma moderni dobi Evrope.

Kmalu so začeli na obliko piramide spominjati še okoliški hribi; tako sta se kaj hitro rodili še piramida Meseca in piramida Zmaja. Slednjih nismo obiskali, saj smo več časa in obiskov posvetili prvi omenjeni piramidi Sonca. Slišati je, da se je v Bosni in Hercegovini sicer nahajalo več neraziskanih arheoloških področij, posebej v času avstrijske oblasti. Pravijo pa, da nekaterih izkopavanj sploh niso dovolile. Po radijskih in televizijskih oddajah ter dnevnemu tisku je slišati, da je Osmanagićev cilj jasno zastavljen; ta je dokazati obstoj bosanskih piramid. V septembrski številki časopisa Sun pa preberemo, da bodo raziskovalci jesen in zimo preživeli v delno izkopanem tunelu, imenovanem Ravno. Do sedaj so v tunelu prodrli dvesto metrov v globino, kompleks pa naj bi bil dolg deset kilometrov. Osmanagić je izdal tudi knjigo Bosanska piramida Sunca, v kateri je predstavil svoja dosedanja opažanja, hipoteze ter nadaljnji načrt raziskovalnega dela. Ustanovil je tudi Arheološki park: Bosanska piramida Sunca, pridobil je veliko domačih in tujih sponzorjev, zelo hitro pa so začeli tudi s prodajo spominkov, majic z napisi na temo piramid, majhnih piramid, izdelanih iz lesa, pisal, kap, stenskih ur, zastavic …

V zadnjem tednu meseca avgusta (2008) je v Sarajevu potekala prva mednarodna konferenca o bosanskih piramidah, na kateri so si bili strokovnjaki enotni v mnenju, da se na tleh bosanske države dejansko nahajajo piramidalni objekti, ki so bili do sedaj v Evropi še nepoznani. Povedali so, da je scenarij odkrivanja piramid v Visokem specifičen in se znatno razlikuje od tistih v Egiptu, Peruju, Srednji Ameriki in na Kitajskem. Zaključili so, da je delo potrebno nadaljevati, v potrditev ali zavrnitev hipotez pa je treba vključiti strokovnjake z enakih in sorodnih znanstvenih smeri. V splošnem so domači strokovnjaki prepričani, da bodo v notranjosti piramide našli organski material kot so kosti, oglje in les. Nekaj vzorcev so že poslali v laboratorijske analize na Poljsko, v Nemčijo in Anglijo. Poljska in Nemčija sta svoje rezultate že posredovali, Oxford pa odgovora še ni podal. Na prvi mednarodni konferenci o bosanski dolini piramid so zavzeli naslednja stališča: piramida je pomembno arheološko in epigrafsko raziskovalno središče, čez dve leti se bo sklicala druga mednarodna konferenca, potrebno je osnovati Center za piramide s sedežem v Sarajevu, kot podpora temu projektu pa je v državi potrebno uvesti podiplomski študij arheologije.

Najnovejše raziskovanje pa je pridobilo tudi svoje nasprotnike, ki trdijo, da so izkopavanja na Visočici popolnoma nesmiselna in da je to le hipna turistična zanimivost, nasploh pa kvari kulturni ugled Bosne in Hercegovine.

Zaključim lahko torej, da dolina bosanskih piramid obstaja za tiste, ki vanjo verjamejo.

Avtorica: MANJA ŽUGMAN ŠIRNIK