Odkar je Jezus iz Nazareta hodil po tej Zemlji, hrepenenje po prakristjanski poti v Notranje kraljestvo ni več ugasnilo, čeprav je rimska cerkev zelo hitro osnovala zunanje kraljestvo in ljudem po vsem svetu vsilila svoj sistem.

Vedno znova so se v rimskokatoliški instituciji in zunaj nje pojavljali veliki posamezniki, mistiki in preroški ljudje ali cela gibanja, ki so hotela zaustaviti prisilni sistem izvajanja svetne in duhovne oblasti, okamenelih dogem in represivne hierarhije, da bi se povrnili v prakristjanski tok Nazarečana. In vedno znova jih je zmlel rimskokatoliški, pozneje tudi luteranski aparat oblasti - navadno z državno pomočjo in z vedno enakimi metodami izključevanja. Nekdaj je sramotenje pogosto stalo življenje, danes ogroža družbeno eksistenco.

Razkol med duhovniki in preroki se je začel z Mojzesom

Sicer je Mojzesovo ljudstvo na Sinaju obljubilo, da bo zvesto Jahveju in da bo spoštovalo Njegove zapovedi. Toda komaj je Mojzes drugič odšel na goro, da bi slišal Gospodovo besedo, je ljudstvo popustilo. Otroci materije so dvomili v nevidnega Boga in spet hoteli vidnega malika. Lotili so se Mojzesovega brata Arona, ki je deloval kot duhovnik: “Daj, napravi nam boga, ki hodi pred nami! Kajti ne vemo, kaj je z Mojzesom, z možem, ki nas je povedel iz Egipta.” Tedaj jim je Aron rekel: “Vzemite zlate uhane, ki jih nosijo v ušesih vaše žene, vaši sinovi in hčere, in jih prinesite meni!” Vse ljudstvo je pobralo zlate uhane, ki so jih nosili v ušesih, in prinesli so jih Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, jih stalil in iz tega vlil zlato tele. Tedaj so zaklicali: “To je tvoj bog, Izrael, ki te je povedel iz Egipta!” Ko je Aron to videl, je pred njim postavil oltar in jim razglasil, rekoč: “Jutri je praznik Jahveja.” Drugo jutro so vsi zgodaj vstali, žrtvovali žgalno daritev in opravili skupno daritev. Ljudstvo je posedlo, da bi jedlo in pilo; zatem se je dvignilo, da bi se zabavalo.” (2. Mojzes 32, 1 isl.)

Prizor je pretresljiv in svarilen do današnjega dne. Mojzesu se je zgodilo, kar so morali doživeti vsi njegovi preroški nasledniki: Bog se je razodel, toda ljudstvo naprej pleše okrog zlatega teleta. Ko se je Mojzes vrnil v tabor in se zavedel brezbožnega početja, je od jeze razbil table zakona in poklical duhovnika Arona na zagovor. Toda ta je krivdo zvalil na druge: “Ne jezi se, moj gospod! Ti vendar sam veš, kako zlobno je to ljudstvo. Rekli so mi: Napravi nam boga, ki bo hodil pred nami; kajti za Mojzesa, moža, ki nas je povedel iz Egipta, ne vemo, kaj se mu je pripetilo. Potem sem jim rekel: Kdor nosi zlato, naj ga sname. Prinesli so ga in vrgel sem ga v ogenj. Iz tega je nato nastalo to tele.” (2. Mojzes 33, 22 isl.)

Tudi tu se odigrava svarilen zgled za prihodnost. Vrhovni svečenik spelje ljudstvo stran od Boga in si nato umije roke v nedolžnosti: grešno ljudstvo je krivo. Se nam ne zdi to znano - od moralnih pridigarjev, svetohlinskih vaških župnikov do papeških izjav o holokavstu. Rojstna ura prvega preroka je bila očitno tudi rojstna ura prvih farizejev, ki so spremljali Božje sle, kot senca spremlja svetlobo. Duhovnik Aron, ki je Mojzesu in ljudstvu skočil v hrbet, pokaže še nekaj drugega, kar se kot rdeča nit vleče skozi biblijo: Duhovništvo, ki je religijo dojemalo materialistično, je religijo upravljalo kot kult. Povrnitev k zlatemu teletu v uri Božjega razodetja je na neki način uvod v nekaj tisočletij trajajoč spor med preroštvom in duhovniško kasto, med religijo notrine in pozunanjeno kultno religijo. Mnoge preroke je to celo stalo življenja. In kar je skoraj še huje: kasta se postavlja na pot ne le Božjim slom, ampak ponareja samo Božje sporočilo.

Eckhart je učil, da za stik z Bogom ne potrebujemo cerkvenih
posrednikov

V dominikanskem menihu po imenu Johann Eckhart je zagorel ogenj, čigar svetloba je osvetlila srednjeveško cerkveno sceno trinajstega in štirinajstega stoletja kot grozljiv svet sence. V dobi intelektualne teologije Tomaža Akvinskega nekdo nenadoma oznanja poslanstvo srca: Bog živi v duši vsakega človeka. »On mi je bližji kot jaz samemu sebi. Bog, Stvaritelj neskončnega kozmosa, Bog, pravir vsega življenja, Bog, neskončna ljubezen, ne živi nad oblaki, ampak neposredno v meni samem.« In sredi Cerkve, ki z ognjem in mečem udarja okrog sebe, tu nekdo pridiga o Bogu ljubezni. Cerkev ni bila navdušena nad njegovim učenjem. Leta 1326 - mojster Eckhart je bil medtem star okrog 70 let - je kölnski nadškof proti njemu sprožil inkvizijski postopek. Na do danes običajen način so iz njegovih ljudskih pridig iztrgali nekaj stavkov, da bi jih obrnili in uporabili proti njemu. Eckhart je javno ugovarjal postopku in vsebini. Zaradi privilegijev njegovega reda ni bil dolžan pojaviti se pred škofovim tribunalom. Istočasno je svojim tožilcem potrdil “čezmerno zlobo ali grobo neznanje”. Njihova zmota je bila v tem, da so vse, česar niso razumeli, imeli za napačno in napačno spet za krivoverstvo. Imel je srečo, da je bil na preiskavi prisoten Nikolaj iz Strassburga, mož, ki je imel razumevanje za Notranje kraljestvo nauka velikega mistika. Pojasnil je, kaj je obtožba napačno formulirala in Eckharta so osvobodili.

Vendar nadškof ni odnehal. Zbiral je nov material proti Eckhartu, dal vohuniti pri njegovih pridigah in proti njemu uvedel drugi inkvizicijski postopek. Eckhart je ponovno protestiral, pisal papežu in izdal javno pojasnilo, v katerem je protestiral, da bi zavestno oznanjal napačno. Končno je odpotoval v Avignon, kjer je imel papež takrat rezidenco. Očitno ni bil javno sprejet na razgovor in je moral čakati na odločitev. Ostal je trden in pokončen in potrpežljivo prenašal nepravico. Še med procesom je umrl v Avignonu v neznanih okoliščinah. Dve leti pozneje je papež Johannes XXII. odločil: “Z bolečino moramo izreči, da je eden naših sodobnikov v Nemčiji, Eckhart po imenu …, ne da bi se v skladnosti z vero informiral, hotel več vedeti kot drugi, medtem ko je svoj posluh odvrnil od resnice in se obrnil k izmišljotinam. Zapeljan po očetu laži …, je ta mož v nasprotju s kot sonce jasno versko resnico posejal na cerkveni njivi trnje in osat in zelo pridno puščal strup in plevel med bilke; Učil je marsikaj, kar bi moralo zamračiti pravo vero v srcih množice, to v svojih pridigah javno podajal preprostemu ljudstvu in zapisal tudi v spisih …”

Spet je duhovniška kasta utišala moža notranjega kristjanstva. Pred ječo in mučenjem ga je med inkvizicijskim postopkom obvarovala samo njegova slava, pred usmrtitvijo pa mogoče njegova predčasna smrt, ki je ostala čudno nepojasnjena. Velikega mistika so posmrtno obsodili, tako kot Origena in za nekaj stoletij izbrisali iz zavesti kristjanov. Walter Nigg, evangeličanski teolog in cerkveni zgodovinar, označuje to pogubno sodbo kot “najbolj usodno odločitev v vsej cerkveni zgodovini” - predvsem, ko so njeni zastopniki kot Origen in Eckhart našli neposreden dostop do Boga, ki ne potrebuje cerkvenih posrednikov. Edini posrednik je Kristus, prek katerega se opravi “pobožanstvenje človeka” v smislu mojstra Eckharta. Ob “rojstvu Boga v duši” se “dajanje zakramentov” izkaže kot magični ritual.

Prerok Savonarola je bil velik kritik cerkve

Girolamo Savonarola, sin ugledne zdravniške in bankirske družine iz Ferrare, je leta 1475 stopil v dominikanski red v Bologni in dvajset let pozneje Firence za nekaj let spremenil v skupnost, v kateri naj bi Deset zapovedi dobilo neposredno veljavno moč, početje, ki mu je leta 1498 na papežev ukaz prineslo smrt.

Od kod je prišla nenadna fascinacija njegovih pridig? O sebi pravi, da ne uporablja nobenih posebnih pripomočkov, niti gest niti retorike. In vendarle jih je kmalu blizu deset tisoč, ki v katedrali v Firencah poslušajo njegove pridige. Kar pove, gre bliskovito skozi mesto. Zahteva duhovno prenovo na vseh življenjskih področjih - v meništvu, v politiki, v družbi in družini, da, celo v umetnosti, katere erotično svobodo graja. Predvsem bere levite Cerkvi: ceremonije, ki jih danes obhajajo v Cerkvi, niso več v slavo Bogu, ampak zaradi denarja … Vsi v Cerkvi hočejo dohodke in nadarbine … Nobene milosti Svetega Duha ni, ki je ne bi bilo mogoče kupiti z denarjem … Samo revne ožemajo … Davke kar poljubno določajo … In tistemu, ki se hoče pritožiti, rečejo brez sočutja: “Samo plačaj, plačaj …! Vi, revni, rečem vam: Imejte potrpljenje … upajte v Boga! Toda vam, bogatim, kličem besede, ki jih je Bog govoril skozi usta preroka Izaije: Glejte, prinašam pogubo nad ta kraj …' Nihče od vas ne bo več srečen v tem mestu …”

Mnogi, ki so se med desetletja trajajočo vladavino Medičejcev predajali sladkemu življenju, so, kot kaže, zaradi mogočnih opominov pridigarja, ki je klical k spokoritvi, začeli razmišljati o smislu življenja. Smrtni sovražniki se objemajo, trgovci vračajo oderuške obresti, žene se oblačijo bolj preprosto, glasen karneval utihne, ljudje velikodušno darujejo za revne someščane … In v katedrali neprenehoma pridiga Božji poslanec za Božjo skupnost, kar naj bi zdaj postale Firence. Medtem ko meščane priganja k vedno višjim idealom, redno obračunava s Cerkvijo: S pozunanjenim kultom, ki ga zganja med velikonočnim tednom in ga primerja s sejmom; s korupcijo na papeškem dvoru; z mlačnostjo klera in bogastvom cerkve, katere dragocenosti hoče razdeliti med reveže.

V cerkvi se je porodil odpor. Papeštvo se je ustrašilo besed mogočnega kritika cerkvenih nezdravih razmer, zato so mu prepovedali pridiganje. Leta 1497 v Firencah razsaja kuga in pred vrati se pojavi Pierro dei Medici s 1300 možmi. V katedrali poskušajo utišati Savonarolo. In potem pride odločilni udarec: ekskomunikacija (izobčenje) s strani papeža. Ko Savonarola leta 1498 spet stopi na prižnico katedrale, papež postavi mesto pred alternativo: ali ga utišate ali pa pride do interdikta (prepovedi katoliških obredov, maš) proti celim Firencam - mesto bi bilo s tem praktično izključeno iz Cerkve. Toda Savonarola ponovno dokaže, kdo je. Piše papežu: “Volkovom si utrl pot in jim dal vso moč, da Kristusovemu delu postavijo ovire na pot … Ti naj ne bi … naprej okleval, da poskrbiš za svojo odrešitev.” Nato sledijo procesi - državni in cerkveni, kar je povezano s strahovitim mučenjem. Papežev poslanik z užitkom razglaša: “Napravili bomo lep ogenj.” Na praznik Kristusovega vnebovzetja je tako daleč. Savonarolo s še dvema njegovima privržencema obesijo in sežgejo na Piazza della Signoria.

Walter Nigg, poznavalec usod prerokov, o tem piše: “Prerok mora trpeti za svoje poslanstvo. Mučeniška smrt Savonarole na novo prikazuje, da resnično kristjanstvo v tem svetu predstavlja stranko podložnih.” Vsekakor je tolažba, da podložni dandanes rešijo vsaj glavo. Cerkev ne more več postavljati grmad. Tako pritiska na vse registre javnega blatenja, da bi ljudi družbeno izključila iz notranjega kristjanstva in če je mogoče, uničila njihovo eksistenčno osnovo. Vir: Christian Sailer, Der Feldzug der Schlange und das Wirken der Taube

Irena Mišić, Maribor