Na strani http://www.vest.si/2008/08/23/nas-kardinal je kardinal Rode izjavil, da je Jezus ustanovitelj cerkve. Rekel je: »To, kar mi verujemo, ni naša iznajda, tega si nismo mi izmislili. Mi nekaj podajamo in sicer to kar je, v to verujemo, Bog razodel v Svetem pismu in predvsem to, kar je Bog razodel po Jezusu Kristusu, ustanovitelju cerkve.«

Jezus ni ustanavljal nikakršne zunanje religiozne institucije, temveč je učil notranjo vero. Ob njem se je zbrala skupnost ljudi, ki so v svojem življenju sledili Njegovim naukom in to brez duhovnikov, dogem in cerkvenih ritualov. Zgodovinski zapisi kažejo, da se je cerkvena institucija začela razvijati nekaj stoletij kasneje, pri tem pa je bilo prisotnih mnogo različnih razlag Jezusovega nauka.

Nastajajoča cerkvena institucija je izmed njih določila izbor 'pravih', zagovornike drugačnih pogledov pa je z mnogimi, velikokrat nasilnimi metodami, izločila iz svojega uradnega nauka. Kar je v njenem nauku in načinu delovanja ostalo, v mnogočem ne samo da nima s Kristusovim naukom nič skupnega, ampak mu jasno nasprotuje.

Tudi v knjigi Vera cerkve je polno zlorab Kristusovega imena, kot denimo: »Za cerkev je Kristus nevidni poglavar Cerkve. (…) Cerkev je obdarjena z darovi svojega ustanovitelja in se zvesto drži njegove zapovedi ljubezni, ponižnosti in zatajevanja. (…) Marija je na čudovit način rodila Kristusa Gospoda, ki je bil že v njenem deviškem telesu glava cerkve. (…)

Cerkev je nujno potrebna in sicer ne le zaradi Gospodove zapovedi, s katero je Odrešenik ukazal vsem narodom, naj vstopijo v njegovo Cerkev. (…) Kdor posluša škofe, posluša Kristusa. (…) Papež je pod božjim pravom in je vezan na uredbe, ki jih je Kristus dal za svojo Cerkev. Ureditev Cerkve temelji v vseh bistvenih točkah na božji odredbi in je odtegnjena sleherni človeški samovolji. (…) Kdor trdi, da svetega apostola Petra ni postavil Kristus Gospod za vidno glavo vojskujoče se Cerkve, naj bo izobčen. (…)«

Cerkev pri sramotenju Kristusa praktično ne pozna meja, saj v omenjeni knjigi piše tudi: »Svoj pomen ima zakon najprej s stališča Kristusa, ki si je cerkev privzel za svojo nevesto, in to za ceno svoje krvi. Dalje tudi zaradi tega, ker je tedaj, ko je zanjo dal svoje življenje kot odkupnino, razprostrl svoje roke za objem v najvišji ljubezni. (…) Kristus ne nahranja in neguje nobenega drugega občestva kot svojo Cerkev, katero edino je vzljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil in jo očistil v vodni kopeli z besedo življenja.«

Ne samo v preverjenih zgodovinskih dokumentih, ampak predvsem v bibliji, za katero cerkev trdi, da je v celoti Božja beseda, lahko preberemo, da so farizeji in pismouki z velikim duhovnikom Kajfo najprej plačali Judi 30 srebrnikov za izdajo Jezusa, da so ga potem obsodili na smrt zaradi bogokletstva in da so Pilata prisilili, da jim potrdi Jezusovo smrtno kazen. Pilat jim je tudi rekel: »Na njem ne najdem krivice...« ali pa »Ne spada v mojo kompetenco, naj mu sodi kralj Herod, njegov državljan je...« ali pa: »Koga naj vam pustim na svobodi, Barabo ali pa Jezusa...«.

Kaj se je res zgodilo pred 2000 leti, ne najdemo vsega v katoliško prečiščeni bibliji, ampak lahko v drugih virih, kjer so zapisani tudi neposredni razlogi, zakaj so ga obsodili na smrt. V delu Jezusov evangelij, Kaj je bilo pred 2000 leti? Rottweil 1986, ki ga cerkev ni želela uvrstiti med biblične spise, med drugim piše: »Ko je Juda Iškarijot prišel v hišo velikega duhovnika Kajfe, mu je glede Jezusa rekel: »Jaz pa sem kupil jagnje, toda prepovedal ga je ubiti. Glej, priča je mož, od katerega sem ga kupil.« In Kajfa je raztrgal svoja oblačila in rekel: “Resnično, to ni pasha po Mojzesovem zakonu. Zagrešil je dejanje, ki zasluži smrtno kazen, zakaj to je težka kršitev zakona.«

Če torej vemo, da so Jezusa obsodili na smrt tedanji duhovniki, ki jim je bil trn v peti, si je resnično težko oziroma nemogoče predstavljati, da bi bila duhovniška kasta oziroma današnja cerkev Jezusova nevesta, da bi Kristus za cerkev prelil kri, da bi Kristus vsem narodom ukazoval naj vstopijo v cerkev.

Greti Čede, Ivančna Gorica