Opažam, da Sloveniji obupno primanjkuje temeljitega jogijskega znanja. Ali, če se izrazim bolj nevtralno- globokega vpogleda v človekovo naravo. Morda pa se motim in posamezniki, ki so vešči tega znanja nekako ne pridejo oz. nočejo stopiti v ospredje in podeliti svojega znanja. Pa ne govorim o razno raznih šolah joge za telesno in duševno sproščanje; ne govorim o izobraževanjih, ki ponujajo načine, kako se razviti na osebnostni ravni; tudi ne o raznih nasvetih za zdrav način življenja in neštetih filozofskih sistemih, ki dajejo smernice našemu vsakdanjemu življenju.

Čeprav so vsi ti nepogrešljivi, bi jih lahko le težko označili kot duhovna prizadevanja, saj izhajajo zgolj iz želje po bolj udobnem, srečnejšem, bolj izpolnjenem življenju ali pa iz prepričanj oz. mnenj o tem, kaj je prav in kaj ni. Gre torej za izpolnjevanje vitalnih in mentalnih potreb. Ali je to duhovnost? Če ni, kaj je potem duhovnost?

Duhovnost je spreminjanje zavesti iz vitalno-mentalne strukture v nekaj čisto novega. Najprej se je potrebno vprašati tri klasična vprašanja: 1. Od kod prihajam? 2. Kdo sem v tem, trenutku tukaj in sedaj? in 3. Kam grem? Ta tri vprašanja dajejo podlago nadaljnjemu delu. Nato se je potrebno naučiti razlikovati med posameznimi deli človekovega bitja: med fizičnim, vitalnim (oz. čustvenim oz. astralnim) in mentalnim telesom. Neločljivo povezano s pravkar opisano stopnjo je naslednji korak: ozavestiti iz katerega dela naše narave izhajajo naša dejanja. Primer: Odločili smo se organizirati tečaj. Zakaj? Zato, da potešimo svojo vitalno potrebo po priznanju s strani drugih, ki ga bomo dobili že s tem, ko nas bodo ljudje poslušali? Ali pa zato, ker smo prepričani, da je naše znanje tista prava resnica?

Morda pa inspiracija prihaja od nekod drugod?

Od kod? Precej manj prisoten del človeške narave v življenju je psihično bitje oz. duša. O duši je bilo verjetno napisanih že nešteto knjig, ravno toliko je njenih definicij. Pa naj jo vendarle na kratko opišem.Človek v sebi nosi psihično bitje, ki je nastalo postopoma. Oblikuje ga bistvo izkušenj iz prejšnjih življenj. To psihično bitje se bo na koncu razvilo v božansko bitje, kar je že bilo takrat, ko je bilo del Božanskega, torej preden se je `vrglo´ v pustolovščino evolucije. Vsako psihično bitje se v božansko bitje razvija na svojevrsten način. Pomen evolucije je v tem, da vsako psihično bitje v evolucijskem procesu razvija zavestno diferenciacijo. Ko je psihično bitje zrelo, človek postane zavedujoč se avtentičen posameznik.

Pa smo prišli do ključnega elementa duhovnega razvoja v našem času: avtentičen posameznik…na vseh nivojih. Za tem je treba stremeti. Zakaj je tako pomembno postati avtentičen posameznik?

Začel se je proces razpada zunanje strukture življenja. Poleg tega smo priča tudi podnebnim spremembam, ko se spreminja vremenski vzorec. Zunanji varnostni okviri torej počasi razpadajo in življenje postaja vedno bolj nepredvidljivo. Kaj se bo zgodilo z nami, če ostane naša identifikacija fiksirana na zunanji strukturi našega življenja? Ko se bo le-ta sesula, bomo v vrtincu zmede z njo odšli tudi mi ali pa bomo postali plen sil s temačnimi načrti. Razen… če se razvijemo v avtentičnega posameznika, ki je pustil za sabo vse zunanje identifikacije.

Gita